Heather Mills: Ne dotikajte se mojih nožev

Heather Mills, zaprisežena veganka in okoljevarstvenica. Danes je že v Sloveniji (ki jo že leta potiho pogosto obiskuje), kjer bo kuhala in predstavljala svojo linijo veganske hrane Redwood Foods, ki bo naprodaj tudi pri nas. Ko jo poslušaš, se ti zazdi, da ve vse, kar danes moraš vedeti. Nedvomno je veganstvo za mnoge že sedanjost, za tiste, ki uživajo v sočnem krvavem bifteku, pa le en nasvet: naj jih ne bo preveč. In: je kje blizu tudi brokoli?

Kdaj je v vas vzniknila potreba, da iz svoje prehrane izločite meso in mlečne izdelke? Kolikor sem prebrala, ste odraščali v precej nezavidljivih življenjskih okoliščinah. Najverjetneje takrat niste premišljevali, katera hrana dobro dene vašemu telesu?

V začetku devetdesetih sem živela v Sloveniji. Ko se je začela vojna, sem nekaj časa preživela tudi na Hrvaškem, po dveh letih pa sem se vrnila v Anglijo. Nekega dne sem prečkala cesto, podrl me je policijski motor in mi odtrgal nogo. Zdravniki so jo hoteli rezati še više, nad kolenom. Takrat je prijateljica, ki je z vegansko hrano pozdravila raka, prišla na obisk v bolnišnico in mi rekla, naj postanem veganka. Skoraj se mi je zmešalo, ker sploh nisem razumela, kaj mi govori. (Smeh.) A res sem si želela rešiti nogo, zato sem spremenila prehrano in delovalo je; rana se mi je hitreje zacelila.

Bila sem dobra prijateljica vašega nekdanjega predsednika Drnovška, s katerim sem se pogosto srečevala na Brdu in govorila o tem, kako si je veliko ljudi podaljšalo življenje ali se popolnoma pozdravilo ravno z vegansko hrano.

Katera pa je bila vaša prva misel, ko vas je zadel motor?

Moja prva misel je bilo obžalovanje, ker sem si nehala plačevati dodatno zdravstveno zavarovanje, a prijateljica mi je kasneje povedala, da je pismo s preklicem zavarovanja pozabila oddati na pošto. (Smeh.) Glede na to, da sem bila v bolnišnici skoraj štiri mesece, mi je koristilo, ker sem lahko bivala v nadstandardni sobi; bilo je zelo udobno.

Bila sem na številnih kriznih žariščih in videla veliko ljudi, ki so ostali brez roke ali noge. Tudi moja mama je izgubila nogo v nesreči, ko je bila stara toliko kot jaz takrat. Sicer so ji jo pozdravili, a umrla je zelo mlada, pri 47.

Veliko sem doživela, zato sem srečna, da sem živa. A pri sami nesreči, ki se mi je zgodila, je bilo to, da sem izgubila nogo, še najmanj tragično. Imela sem preluknjana pljuča, moja medenica je bila vsa zdrobljena; v nekem obdobju življenja je bil najverjetneje vsak del mojega telesa poškodovan. Razburila sem se le takrat, ko so mi dali res grdo protezo, jaz pa sem imela rada kratka krila. Kasneje sem se povezala s podjetjem, ki je izdelovalo lepše proteze, in začela preučevati robotsko tehnologijo. Ko se ti pripeti kaj groznega, imaš dve možnosti: lahko se popolnoma vznemiriš, lahko pa greš naprej. In to sem tudi naredila.

Kako se je vaše delovanje za recikliranje prostetičnih udov sploh začelo?

To se je zgodilo, potem ko so mi v ZDA naredili lepo novo protezo. Ko se mi je namreč rana pozdravila, sem naivno vprašala, kje lahko kupim nogo; nisem razumela, da je veliko bolj zapleteno. Ko mi je bila torej nova noga po dveh mesecih prevelika, sem jo nesla v angleško bolnišnico in vprašala, ali jo lahko ponovno uporabijo. Žal ne, so rekli. Kaj pa njene sestavne dele? Tudi ne, so mi odgovorili. Moj bog, koliko nog pa vam leži naokoli?! Takrat sem dobila idejo, da bi zbrala uporabljene proteze in jih poslala v dežele, kjer bi jih še lahko uporabili. Vmes pa se je tudi doma sistem izboljšal in kar naenkrat jih je primanjkovalo nam. Odločila sem se, da ustvarim sistem, ki bi omogočal, da bi bili ljudje samozadostni, tudi v državi, kot je Sierra Leone. Tam je namreč veliko ljudi brez rok, zato sem sklenila, da jim pomagamo pri izdelavi protez uporabljati lokalne materiale.

Britanci so nekdaj pili veliko šerija, kar je pomenilo veliko praznih sodov, ki bi jih lahko pripravno predelali v proteze. Projekt smo izvajali v devetih deželah, šolali ljudi. Organizacija ZN in njihov urad za razminiranje sta se želela povezati z njimi, jaz pa sem kot pogoj postavila, da poskrbijo še za prostetiko. Od takrat so kar 400.000 ljudi oskrbeli s protezami in očistili 21 milijon kvadratnih kilometrov minskih polj. To je bil velik uspeh.

Čestitam.

Hvala.

Poznam gospo, ki ima že dvajset let umetno nogo, pa nikomur ne pove, čeprav vsi vedo.

To je zelo žalostno.

Ko ste plesali v šovu Ples na ledu, vam je odpadla proteza, a ste mirno nadaljevali. Pogosto je tako, da morajo ljudje opraviti s svojimi čustvi, preden lahko pomagajo drugim. Vi s tem, da nosite protezo, nimate težav, ne?

Ah, ni mi mar. Kjer koli si snamem nogo! Res mi je vseeno. Drugim pa tudi. Obremenjujejo se le, če vidijo, da ti nekaj prikrivaš, se sramuješ. Glede tega je treba biti sproščen, imeti smisel za humor. Pa saj je samo noga, niso vam izklopili možganov, še vedno lahko komuniciraš, se smejiš, počneš, kar hočeš. Zelo žalostno je, če to prikrivaš. Včeraj zvečer (pogovarjali sva se v sredo, 4. maja, op. p.) sem bila v parlamentu zaradi nove humanitarne dejavnosti v Tanzaniji in srečala veliko ljudi, ki jih je bilo najprej sram, ker so ostali brez noge, a so bili po nekaj mesecih ponosni nase, ker jim je uspelo premagati svoje »pomanjkljivosti«. Rekli ste, da moraš najprej opraviti s sabo, preden greš dalje in pomagaš drugim. Ne bi se mogla manj strinjati. Ljudje se veliko preveč ukvarjajo s sabo. Ko začneš gledati okoli ljudi, ki so v veliko hujših življenjskih zagatah, se nehaš orientirati le nase. Ta svet je preveč obseden sam s sabo, preveč premišljujemo, namesto da bi živeli. Seveda pa mora obstajati tudi ravnotežje. Nekateri pač samo pričakujejo. A če si vzameš čas za drugega, mu pomagaš, je izpolnjujoče, ima zdravilne učinke, dobro se počutiš. Verjamem, da v resnici delaš dobro samemu sebi, če pomagaš drugim.

Je res, da boste nastopali na paraolimpijskih igrah leta 2014 v Rusiji?

V resnici nihče od tekmovalcev ne ve, ali bo lahko šel na paraolimpijske igre, in sicer do šest mesecev pred začetkom, ker se moraš kvalificirati. Veliko treniram. Nazadnje sem smučala v Avstriji, kjer sem nekajkrat kar pošteno padla, a zdaj je vse dobro; razen velikanske modrice na zadnjici, ki jo zdravim s kremo iz arnike. (Smeh.) Rada treniram v hribih. Ko poslušam otroke, kako se jim ne da, jim rečem, da si bodo, ko bodo začeli hoditi v službo, še želeli, da bi bila narava njihova pisarna. Uživajte! Ko vstanem zjutraj ob petih, da grem na trening, si ne rečem, da moram v službo, temveč v tem popolnoma uživam. Obožujem to! Moja prva izkušnja s hribi je bila prav v Sloveniji, na Voglu. Imam izjemno tople spomine na vašo deželo, kjer sem že velikokrat smučala.

Slovenija vam torej ni tuja. Kakšne spomine še imate nanjo?

Uf, toliko lepih spominov imam... Ko sem kratek čas živela v Ljubljani, sem hodila na fitnes v Domžale, vsak dan sem si kupila sveži kruh (besedo izgovori v nežni slovenščini), zvečer šla na malo pivo, na biljard. Spomnim se besed, kot so dobro jutro, dober dan, dober večer (nato še šteje v slovenščini), veliko besed se spomnim. Pomočnik mojega trenerja, ki mi pomaga pri pripravah na paraolimpijske igre, je prav tako Slovenec, Božo. Izjemen je.

Res smešno; ko sem v Avstriji, se skušam spomniti nemškega jezika, v Sloveniji slovenščine. Nekoč sem v Sloveniji vprašala prijatelja, kako se slovensko reče aubergine, ni se spomnil, nato pa se je utrnilo meni: melancan, ja, melancan, sem bila vesela. (Smeh.) Še vedno imam v Sloveniji veliko prijateljev, pogosto sem na Bledu, v Bohinju. Imam lepe in srečne spomine na vašo deželo.

Doslej ste imeli zelo turbulentno in zanimivo življenje. Kaj je bilo tisto, kar vas je bistveno spremenilo, pretreslo, morda zamajalo vaša prepričanja?

Živim v sedanjem trenutku. Štirikrat so mi rekli, da bom umrla, enkrat se je sestra celo poslovila od mene. Pa mi rečejo, da je izgubiti nogo nekaj najbolj groznega. Sploh ni. Najbolj grozna je človeška nepravičnost, ta me resnično pretrese, ne fizična bolečina – razen če kdo drugemu namenoma stori kaj žalega. Skušam delati enako, kot sem doslej, le da se zdaj trudim za več ravnotežja. To, da treniram smučanje, je res nekaj, kar končno delam zase. Imam 43 let, v času iger v mestu Soči jih bom imela 47. To so kar precejšnja leta za začetek tekmovanj v smučanju, glede na to, da sem začela med vratci trenirati šele pred dvema mesecema. Rada ima izzive. Tako kot recimo v oddaji Ples z zvezdami ali Ples na ledu. Ko sem začela drsati, sem si rekla, da gotovo obstajajo ljudje, ki drsajo s protezo, kajti med smučarji jih je veliko brez noge ali roke. A pri umetnostnem drsanju je drugače, stokrat teže od smučanja, ker stojiš na tako tankem rezilu. Ko bom pred smrtjo, si želim reči, da sem poskusila vse, kar sem si želela poskusiti. Tudi če mi ni uspelo – poskusila sem.

Obupate pa ne, ne?

Ne, to pa ne, čeprav je pomembno vedeti tudi, kdaj je treba spustiti. Pa ne govorim o smučanju ali drsanju, tega se lahko nauči kdor koli. Govorim o tem, da se včasih lotiš posla, a se ne obnese; tedaj moraš spustiti in iti naprej. Včasih je neuspeh to, da nočeš »obupati«. To je težka lekcija življenja, ko si česa resnično želiš, a pogosto te zanemarjanje realnega pogleda na problem lahko pripelje v velike težave. Sem realistična oseba, ki se pač rada loti stvari. Živim iz kovčka, lahko spim v lopi ali vili. Od stvari nisem odvisna. Vse, kar pride, lahko gre. Navezana sem le na svoje bližnje.

Izdelki podjetja Redwood Food, ki ga vodite, so zdaj dosegljivi tudi v Sloveniji. Zakaj se vam zdi pomembno, da preidemo iz karnivorskega načina življenja v veganskega?

Gotovo je bistveno zdravje. Ne pričakujem, da bodo popolni mesojedci v enem dnevu prešli na veganstvo, a če lahko začnete tako, da en dan v tednu ne jeste mesa, potem je že dobro. Vse je v ravnotežju. Malo alkohola je za večino sprejemljivo, z nekaj mesa se telo zmore spopasti, a 80 odstotkov hrane na krožniku mora biti zelenjavne. Izdelke Redwood sem želela ponuditi Sloveniji zato, da bi ljudje imeli možnost izbrati in poskusiti. Ko smo delali preizkus v Bronxu in so dajali 2000 družinam obroke brez mesa, jim ponudili obroke s sadjem in zelenjavo, so se jim v določenem obdobju povečale možganske zmogljivosti, učinki astme so splahneli. Otroci so postali veliko bolj zdravi in srečni.

Slovenija je nedvomno bolj zdrava dežela kot ZDA, a tudi pri vas krava v enemu letu zraste od telička do odrasle živali. Pri ljudeh ne gre tako hitro. Jemo torej nekaj, kar nas uničuje na celični ravni. Svet je zato vedno bolj bolan.

Najbrž ni preprosto, a vseeno, kaj je trenutno tisto, kar bi sami dali na seznam pomembnih pravil zdravega življenja?

Združeni narodi so priznali, da je uživanje mesa in mlečnih izdelkov večji okoljevarstveni problem, kot so sprva domnevali. Seveda so na prvem mestu še vedno fosilna goriva, a uživanje mleka in mlečnih izdelkov, z njim pa ves transport, ki ga podpira, mu hitro sledi. To ljudi šokira, kajti veliko se pogovarjamo o električnih avtomobilih, a pozabljamo, da je uživanje mleka in mlečnih izdelkov eden največjih »krivcev« za globalno segrevanje.

Pa še pomislek glede kislin omega-3: veliko ljudi misli, da prihajajo iz rib, v resnici pa so iz alg, ki jih ribe jedo. Ne samo da alge črpajo ogljikov dioksid, kisline omega-3 pripomorejo k zdravljenju bolezni sklepov, so bistvene pri zdravljenju depresije. A vedeti moraš, kje jih dobiti. Omega-3 so zdrave, a tiste iz alg, razen če najdete ribe iz izjemno čiste vode, kar je pravzaprav že skoraj nemogoče, glede na to, da so polne živega srebra. V Britaniji hranijo krave z mrtvimi ovcami... Verjamem, da pri vas stanje še ni tako grozno, a v ZDA je katastrofalno.

Veliko ljudi se pritožuje, da bi sicer radi živeli zdravo, a da je hrana, ki je najcenejša, torej najbolj dosegljiva, pogosto tudi najslabša.

Veliko zdrave hrane je dosegljive, a je vse odvisno od prioritet, ki jih imaš. Pogovarjala sem se s kolegom, ki se je pritoževal, da si zdrave hrane res ne more privoščiti, potem pa je pri blagajni stal s paketom cigaret in piva. Kaj vam je res pomembno? Pozabite na najrazličnejše nadomestke mesa in mlečnih izdelkov; sadje in zelenjava sta dosegljiva vsakomur. Seveda je brezglutenska hrana dražja kot kos govedine, polne hormonov, a bistveno je, da ljudje zahtevajo več zdrave hrane, šele potem bodo cene padle. To je enako kot z mobilnimi telefoni. Ko so se pojavili, so bili grozljivo dragi, enako organska hrana. Več povpraševanja, nižje cene. Ne daš dizla v avto, ki gre na bencin, ne? Zakaj bi potem v telo dajali odpad?

Povejte mi, Heather, kaj radi jeste?

Nora sem na zelenjavo, špinačo, brokoli, a rada imam tudi tradicionalno angleško nedeljsko pečenko. Pripravim jo s kokosovim oljem, ki je edino, pri katerem se nasičene maščobne kisline ne spremenijo v transmaščobne. Olivno olje je dobro samo hladno, na primer. Rada imam sladek krompir, pastinak, cvetačo, veganski sir, ki ga raztopim po zelenjavi, spečem vegansko pečenko. Jem tradicionalno hrano, a do človeka in živali prijaznejšo. (Smeh.)

Kaj pa ljudje, ki so vas navdihovali, vzorniki morda? In knjige... Velikokrat nas lahko na novo pot ponese že ena prebrana vrstica v »pravi« knjigi.

Moram biti iskrena, nikoli nisem imela vzornika in nisem prebrala še nobene knjige o samopomoči. Verjamem, da so krasne, a če bi že morala imenovati vzornika, bi bil to prof. Colin Campbell, avtor Kitajske študije. Vedno sem občudovala ljudi, kot so Mandela, Gandi in Malcolm X, ljudi, ki so narod spravili na noge, a nikdar jih nisem preučevala. Vsak dan pa se zgledujem po povsem običajnih ljudeh, ki so premagali ovire na svoji poti, ne slavni, temveč ljudje okoli mene, moja družina, tisti, ki jih imam rada. So moj navdih, da se trudim delati bolje. Naučila sem se, da mnogi, ki jih ima javnost za dobre, niso takšni v resnici. Zgledujem se po tistih, s katerimi preživljam čas.

Kakšna je vaša kuhinja? Se vse sveti od imenitnih kuhinjskih pripomočkov ali pa ste morda bolj asketski?

Kar imam, je vse preprosto. Nimam veliko gospodinjskih aparatov, a kar mi je zelo dragoceno, so japonski keramični noži. Če jih kdo uporablja, ne dovolim, da jih da v pomivalni stroj, ker so mi že dva razbili. (Smeh.) Ko vidim koga, da jih tlači vanj, kar zavpijem. (Smeh.) Če mi kdo vzame dizajnersko obleko in mi je nikoli ne vrne, mi je popolnoma vseeno, a keramični noži...

Ne dotikajte se jih!

Tako je. Ne dotikajte se mojih nožev, sicer ... (Smeh.)