Hiša čez cesto, polna starih igrač

Otroci smo se nekoč znali igrati, in česar nismo imeli, smo naredili sami, pravi Dragica Markun, ki je v Šenčurju uredila muzej igrač.

Objavljeno
30. december 2013 14.32
Hiša čez cesto, Šenčur, 19.11.2013
Marjana Hanc, Kranj
Marjana Hanc, Kranj

Upokojena vzgojiteljica Dragica Markun živi svoje sanje. Dolgo si je prizadevala, da bi v starejši hiši razstavila svojo zbirko punčk in oživila kulturno življenje v Šenčurju pri Kranju. Potem ko se je z Naurnovo Jerico dogovorila za najem 175 let stare opuščene hiše v Šenčurju in jo skupaj z možem obnovila. Zdaj je že dobro leto od tega, z zbirko predmetov in tudi s prireditvami obiskovalce vrača v preteklost, mlajše pa spodbuja k pozabljenim igram.

»Ta muzej se imenuje Hiša čez cesto, ime mu je dal moj štiriletni vnuk Vid,« je Dragica Markun povedala v veži, kjer se je mogoče seznaniti s kmečkimi gospodinjskimi predmeti in orodji – od greble za pepel, loparja za vsajanje kruha v peč, omela iz sirka ali koruzne slame, več kot 120 let starih skled za potice, testomata oziroma napravice za izdelovanje piškotov do glinene steklenice za gretje nog. »Veste, včasih zaradi enega hlebca kruha doma nismo zakurili peči, ker smo varčevali z drvmi. Mama je hlebec položila v pehar, z vozičkom ali na kolesu in v spleteni mreži smo ga peljali k peku Umniku. Ko je ta spekel svoje, smo ob pol treh popoldne šli iskat kruh. Včasih je spekel za nas tudi potico,« je Šenčurjanka, ki pa že 40 let živi v Srednji vasi, obudila spomine.

Punčka iz paketa Unrra

Zbirateljska žilica se je v Dragici prebudila ob njeni 50-letnici. Takrat si je zaželela punčko, kakršno je imela v otroštvu. Te punčke so bile v tako imenovanih Unrra paketih pomoči za revne, ki so jih po 2. svetovni vojni pošiljali iz ZDA. Popolnoma enake sicer ni dobila, ena v rdeči oblekici pa ji je zelo podobna ... Punčka, ki ji je nadvse skrbno šivala oblekice, ji izdelala posteljico iz kartonske škatle in jo prevažala na njivo, niti ni imela imena. »Če bi ji že dala ime, bi bila Katarina.« »Je tako ime tudi vaši hčerki?« me zanima. »Ne, ona je Nataša,« se je zasmejala sogovornica in pripomnila, da je imela kot otrok izjemno veliko domišljije. Še vedno, kadar zasliši pesmico Na dvorišču pod drevesom ..., se spomni, kako sedi pod domačo češnjo in šiva za punčko.

Zdaj je v Dragičini zbirki 150 punčk, med njimi je več takšnih, s katerimi se otroci niso smeli igrati, saj so bile zgolj dekoracija na prešitih odejah na zakonskih posteljah. Skupaj s pralnim praškom Dash so jih je lahko kupili v Italiji. Večina od njih nima več svoje originalne obleke, ampak so odete v nove kvačkane, spletene in sešite »kreacije«. Eno takšnih punčk je Dragici podarila teta, šivilja, ki je tudi sicer poskrbela, da je bilo doma vse zašito. »Prve punčke so bile iz lesa, žal takšne nimam nobene, imam pa punčke iz papirmašeja, ki so bile precej trpežne, zato so še dobro ohranjene. Nato so bile iz celuloida, ki je bil zelo krhek, pozneje pa iz gume, še pozneje iz plastike.«

Veliko Dragičinih punčk je starejših od nje, stare so od 70 do 80 let. Posebna pa je več kot 50 let stara punčka, predhodnica barbike, ki jo je kupila v starinarnici na Bledu. »Samo poglejte njen obrazek in rokice. Nekoč, na imenitnih čajankah, je ta punčka oddajala pomirjujočo glasbo in se vrtela. Imeli so jih v bolj bogatih družinah,« je prepričana sogovornica. So pa še punčke iz porcelana. Te so kupovali za spomin (obdarovanja), ko so bili na dopustu. Tudi Dragici zdaj prinašajo takšne punčke prijatelji – dobila jih je iz Španije, Avstrije, Švice, Francije in Anglije.

Prostor tudi za risa

Toda Dragica ni zbirala le igrač, ampak tudi druge predmete. Precej stvari je na začetku kupovala, potem pa so ji jih ljudje, ko so opazili, da se ukvarja z zbirateljstvom, začeli podarjati, saj jih niso hoteli odpeljati na odpad. Med zanimivejšimi je zagotovo divja mačka oziroma ris, ki pa pred 40 leti, ko so jo, menda v Istri, nagačili, še ni bila zaščitena. »Darovalka mi je rekla, da nima z njo kaj početi, jaz pa sem ji našla prostor.«

Sogovornica pojasni, da je imela najprej »ugledano« Bvagnečo oziroma Blagnetovo hišo sredi Šenčurja, ki je bila takrat, ko se je zanimala zanjo, še v dobrem stanju. »Na podstrehi sem, še preden se je porušila, opazila, da so lastniki hranili otroške krste, kajti oče je bil mizar, imeli so zaboj starih knjig, izrezljane klopi, cel kup vžigaličnih škatlic ... Občina Šenčur se je potem odločila odkupiti to hišo, vendar je še ni preuredila in za zdaj propada. Upam, da jo bodo obnovili in mogoče tudi jaz dobim kakšen prostor za moje punčke. Kam so šli vsi ti predmeti, ne vem, morda so jih vzeli nekdanji lastniki, meni se zdi velika škoda, če je šlo na odpad,« iskreno pove.

Na Pipanovi cesti, kjer je sogovornica najela hišo, je bila nekoč kmetija, ne bogata, a bilo je veliko otrok. »Želela sem, da bi se ohranila čim bolj avtentična ... Sinoči sem v hiši, kot se imenuje glavni del bajte, zakurila peč. Le dve uri je treba intenzivno nalagati drva in potem je dva dni toplo,« je v prostoru, kjer vsak prvi petek prepevajo in organizirajo pogovore z zanimivimi gosti, povedala Dragica. Tu, kjer ne manjka nabožnih kipcev in slik, kolovratov, otroških vozičkov, posteljic in zibk je, preverjeno, zelo prijetno, beseda res lepo zadoni. »Ob zadnjem literarnem večeru se nas je tu notri nagnetlo 30, da bi prisluhnili lahko tudi drugi, smo sneli vrata in prinesli dodatne stole,« je povedala in pokazala njej zelo ljub spomin, album s sličicami filmskih zvezdnikov, ki so bile priložene žvečilnim gumijem. »O, ti žvečilni so tako lepo dišali! Še zdaj natanko vem. Ko sem bila otrok, smo to vsi zbirali. Glejte, Marlon Brando, Clark Gable, Tony Curtis in še Sofia Loren, Marilyn Monroe,« se je kar malce izgubila sogovornica in preslišala vprašanje, ali je bila kdaj v koga tudi »majčkeno« zaljubljena.

Punčke le za bogate deklice

»Veste,« je med prelistavanjem albuma načela čisto novo temo, »če smo odkriti, priznajmo, da je moja generacija polizala ves med. Sama sem sicer iz revne družine. Staršema, ko sta bila še mlada, je manjkalo hrane, nama z bratom pa ne. Otroci smo se znali igrati, in če česa nismo imeli, smo si znali narediti sami. Prav tako za šolo in poklic ni bilo nobenega problema. Tisti, ki so bili štipendisti, jim niti prošnje za službo ni bilo treba oddati. Do upokojitve smo prišli lepo, in kdor tega ne prizna, ni pošten. Vam bo veliko teže!« je dejala odločno.

Nekateri pa v Hiši čez cesto tudi zajočejo. »Nostalgija! Marsikdo se spomni na kaj lepega, kdo tudi na kaj hudega. Pred kratkim se mi je ob ogledu zbirke potožila neka gospa, ki je očitno podoživela travmo iz otroštva. Domači so ji za praznik sv. Miklavža dali punčko, čez nekaj dni pa so ji jo vzeli, kajti bila je le posojena ... Še meni, odrasli, ki sem v življenju izkusila marsikaj, je vzelo sapo. Za miklavža je bilo sicer pri nas doma običajno, da sem dobila svinčnik, radirko in zvezek. Punčke pa so dobivale le deklice iz bogatih družin. No, teh pa takrat ni bilo v moji soseščini, tako da se niti prepirati nismo mogle zaradi tega.«

Med dvema ognjema

Dragica ima na otroštvo lepe spomine, otroci se med seboj niso ločevali. Brat je pripeljal svoje prijatelje, ona svoje prijateljice in so se skupaj šli med dvema ognjema, skakali z drevesa na drevo, se skrivali po senikih, delali rove, v gramoznici so se smučali, sankali, lovili in tudi počeli traparije. Decembra, ko v svinjaku ni bilo več živali, so ga zasedli otroci in v njem naredili drevešček s svetlečimi papirčki.

»Od jutra do večera smo bili zunaj, nihče nas ni pogrešal, a čeprav smo bili mokri in premraženi, nismo bili bolni. Pa nase smo znali paziti. Z bratom sva tudi pasla domače tri krave, in to dopoldne do osmih ali devetih, in od 17. ure do 20. ure oziroma dokler ni v cerkvi zazvonil večerni ave. Potem sva šla lahko domov, nič prej. Na paši sva delala hiše iz paličic in prsti pa jagode sva nabirala. V tem okolju smo si bili podobni, ni bilo bogatih. Le eno družino sem poznala, da so šli na morje, mi pa nikoli. Vendar se zaradi tega nisem počutila prikrajšane ... Kar najbolj cenim, je, da so mi starši pustili svobodo in da sem lahko delala, kar sem želela. S tem sem lahko razvila ustvarjalnost in samostojnost,« je sklenila sogovornica.