Hotel Slavija: tam, kjer se je medil Silvestrski poljub

Nekdanja natakarica v znamenitem mariborskem hotelu Cecilija Novak se spominja časov, ko se je še drugače silvestrovalo.

Objavljeno
27. december 2013 14.58
Cecilija Novak, pisateljica, pred hotelom Slavija, 5.12.2013, Maribor
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

»Ko pride polnoč, ko gorijo le še sveče ... Prepričana sem, da je ta pesem ljudem prirasla k srcu prav v Slaviji.« Cecilija Novak za hip obmolkne in poišče še ime najbolj silvestrske pesmi, kar jih je v Sloveniji. »Silvestrski poljub.« Cecilijo Novak so v mariborskem hotelu, kjer je delala od njegovega prvega do zadnjega dne, poznali kot Cilko. V tem času se je okoli točilnega pulta nabralo toliko spominov, da jih je izdala v knjigi Štiri zvezdice.

Oktobra je minilo petdeset let, odkar so odprli hotel Slavija. »Prav nihče se ni spomnil na ta jubilej,« nekoliko razočarano reče Cecilija Novak. Sedli sva v lokal nasproti ene nekdaj najznamenitejših stavb v Mariboru. Nova prevleka ne vzbuja stare domačnosti, na zidu pred stavbo na hotel zares spominja le še napis Slavija. Cecilija Novak takoj ugotovi, da je nekdaj visel nad vhodom v recepcijo. Hišo je poznala do potankosti, tam zaposlene morda še preveč, se nasmehne. Pred njenimi očmi je nastajala mariborska elita in se razgaljala – v dobri veri, da je prava natakarica kakor župnik, zdravnik ali psihiater: zaprisežena molčečnosti. »Takšna je poklicna etika,« prostodušno doda.

V 35 letih, kolikor jih je preživela v Slaviji, se je nabralo zgodb, ki povedo več, kakor bi zmogel povedati še tako precizen in pretanjen kronist. Žulile so jo in v strahu pred pozabo jih je strnila v čtivo, ki vzbuja nostalgijo celo tistim, ki so premladi, da bi se bili lahko kdaj vključili med ljudi, ki so ob točilnem pultu Totega bara ali v Klubu Slavija stresali pametne domislice. V Štirih zvezdicah, kot je poimenovala svojo knjigo (izšla je letos pri založbi Litera), nikoli ni uporabila besede šank. Vedno je bil točilni pult in tudi tako je poskušala poklicu ohraniti tisto dostojanstvo, ki ga kljub vsej politični korektnosti ne premoremo več. »To je zelo lep poklic. Z velikim veseljem sem hodila v službo,« ponovi večkrat.

Nogavice iz 7. nadstropja

Leta 1963 je bila Cecilija Novak še služkinja, pove in nemudoma doda: »Napišite raje hišna pomočnica.« Delovne izkušnje pri eni izmed mariborskih družin so bile tudi edine, ki jih je lahko takrat še ne polnoletno dekle iz Lenarta navedlo na pogovoru za zaposlitev; prijavila se je za delo v hotelu, ki so mu že vnaprej napovedovali prestiž in slavo. Kandidati za so morali pred bodočega delodajalca stopiti kar v barako v mestnem parku. Zanimanje je bilo veliko in bodoči delodajalec ni prav nič varčeval z ostrimi besedami pri razgovoru. »Delo v gostinstvu je težko, potrebovali so trpežne ljudi,« pojasni Cecilija Novak. Kmalu se je pokazalo, da so izbranci s podeželja veliko bolj vzdržljivi.

Cilko so sprejeli za pomivalko posode, delati pa je začela že nekaj mesecev pred odprtjem hotela, saj je bilo treba pomagati pri čiščenju in drugih opravilih – da bi hotel blestel od prvega dne in bi »s svojo imenitnostjo pomagal izbrisati vtis že predolgo zaznamovanega povojnega mesta«, kot je zapisala v Štirih zvezdicah. In te zvezdice je na začetku celo sama malce zamajala, če nekoliko pretiravamo. Z odprtjem hotela so že precej zamujali – bilo je tako, kakor je ponavadi: veliko govora, uresničitev pa se je odmikala in odmikala. To je medije že takrat vznemirjalo, zato so gradnjo stavbe pozorno spremljali. In tako so nekega vročega julijskega dne na oknu hotela opazili nogavice, ki so se sušile. Ujele so se v fotografski objektiv in naslednji dan je Večer poročal: »Čeprav mariborski hotel v izgradnji še vedno ni nared, se v njem očitno že pojavljajo prve gostje. Ena izmed njih si že veselo suši nogavice na oknu sedmega nadstropja!« Nogavice so bile Cilkine in še zdaj se malo zgrozi, ko pomisli na prigodo in na nejevoljo, ki jo je vzbudila pri vodstvu hotela. To je eden od tistih spominov, ki je Cilko spremljal ves čas: »Ampak nisem nikoli omenila tega. Ko sem pisala knjigo, pa se mi je zdelo zanimivo,« se namuzne.

Med delom pomivalke je šla v gostinsko šolo, jo naredila ob delu in napredovala na delovno mesto, ki si ga je želela. »Ko sem gledala natakarice, sem jih tako občudovala. Bile so lepo oblečene, imele so lepe pričeske. Pa kako so komunicirale z gosti!« še vedno vzklikne. In podobno občudojoče je kot natakarica opazovala plese, ki so jih prirejali v hotelu. Če se je kje imenitno plesalo, je bilo to v Slaviji, prikima: »To je bilo tako čudovito, romantično! Ljudje so plesali vso noč, kar niso hoteli oditi, vrvelo je povsod. Nekateri so ostali še na zajtrku!« Tam so si kariero ustvarili glasbeniki iz hišnih ansamblov Slavija 5 in pozneje Eksport A. Pokonci so držali plese vseh vrst, tudi tiste »kar tako«: »Mariborska elita je plesala vse večere, razen ponedeljkov.« In pri besedi elita ni prav posebej elitistična, kajti »sleherni gost je s prestopom našega praga spadal med elito«.

Na prehodu v novo leto sta bila dva plesa: silvestrski in na novega leta dan. »Če nisi delal na silvestrovo, si delal za novo leto zjutraj. Družina pa je bila doma sama.« In tako se zaposleni niso mogli prav veliko po svoje veseliti. »Toda na silvestrovo je bilo vedno tako fajn, da ni bilo težko delati,« znova vzklikne. Gostje so bili dobro razpoloženi, še posebej imenitno napravljeni, tudi kakšno natakarico so kdaj povabili na ples.

»Slavija ni propadla kar tako«

Ples je tudi sicer zavrtel njeno življenje, začne razkrivati del, ki ga ni vključila v Štiri zvezdice, vendar bralca te podrobnosti zamikajo: kdo je Cilka, ima družino, je mati, kakor se je spraševal tudi Tone Partljič v spremni besedi njene knjige. »Takrat sem še pomivala posodo. Enkrat sem šla plesat v Unionsko dvorano, s pričakovanjem – morda bom pa koga spoznala,« med smehom doda. »Po dvorani je odmevala čudovita glasba, takšna, da me gane še zdaj. Punce smo sedele in čakale – ter seveda upale, da ne obsedimo! K meni so pristopili trije fantje in iznad dveh je molela glava najvišjega. Takoj sem ga izbrala.« O Hermanu in hčerkah Nataši in Tanji (ki je tudi lektorirala Štiri zvezdice) se rada razgovori in v njenem duhovitem slogu razkrije še marsikatero družinsko zanimivost, toda na tem mestu ravnajmo, kakor bi ravnala natakarica Cilka: spoštujmo zasebnost.

Za mizami bara v hotelu Slavija so za izgubljenimi časi jokale kraljice noči, tam so se medile kratke in dolge ljubezni, zapuščene žene so jokale, ljubice so se starale in stare ljubezni vračale ... »Takoj smo opazile, kateri par je dolgo poročen, kateri je na prvem zmenku, med katerima zaljubljencema tli tolikšna energija, da potrebujeta samo še prostor na samem ... Pa čeprav pozneje zavijeta vsak k svoji družini.« Cilka je videla, kako je od gospoda Viktorja ostala samo še lupina v zakonskem jarmu in kako je splezal iz tega oklepa, kako je Erik iskal ljubezen in kako je čika Ljubo zadnjič odpotoval v Gornji Milanovac. V hotelu Slavija je delala v času združenega dela in sindikalnih izletov, v času socialističnega razcveta in razkošnih pojedin z glasbo iz džuboksov, v času, ko so bili »južni bratje« še nekaj vredni, v času, ko so v socialistične ideale začele vdirati kapitalistični vzorci, v času, ko so se vojna lica poslovila ... Zadnje opisuje brez vrednostnih sodb, kakršne se rade prikradejo v opisovanje tistega časa, le z besedami slovesa, ki so jih izrekli gostje.

»To so bili neki drugi časi, ki jih ne bo več,« sklene in malo jezno pogleda. »Slavija že ni propadla kar tako, tja so poslali uničevalca, ki ga v knjigi niti imenovala nisem. Po dveh mesecih in pol se je poslovil ali pa so ga odslovili, ne vem. 'Vsakomur se lahko prismodi juha!' so dejali v zagovor tisti, ki so ga nastavili.«

Za pokojnino in preživetje

Hotel se je kmalu po osamosvojitvi znašel v hudih finančnih težavah; zaradi vojne na območju nekdanje Jugoslavije v njem niso več prenočevali tranzitni gosti, po vojni v Sloveniji tudi ni bilo več poslovnežev iz drugih delov nekdanje skupne države. Do leta 2000 je največja lastnica hotela postopoma postala družba Infond, na koncu pa si je sosednja NKBM v njem uredila nekaj pisarn. Leta 2006 je opuščeno Slavijo kupil Hit in napovedal obnovo ter ponovno odprtje hotela. Vendar si je že čez leto dni premislil. Poslopje so prodali Konstruktorju za okoli 3,5 milijona evrov, za podobno kupnino pa ga je dobil, kot je bilo mogoče prebrati v dnevnem časopisju, kungoški podjetnik Renato Hlade.

»Hotel, zgrajen nekoč v moji mladosti, je obstajal tako dolgo, dokler je trajala moj delovna doba,« zapiše Cecilija Novak v Štirih zvezdicah. V šali rada doda, da je bil zgrajen zanjo – za njeno pokojnino in preživetje. Ko jo pobaram, ali se je bilo težko posloviti od poklica, znova malce porogljivo odkima: »Ah, kdo pa hoče gledati staro natakarico?! Saj se boji naročiti pijačo!« In ko se pogovarjava o tem, ali bi bilo v Slaviji mogoče zares obuditi tiste prave plese, med smehom odgovori: »Ja, ples z berglami morda!«