Imamo dva, eden ostaja na Triglavu, drugi potuje

Razstava Ta pleh ima dušo! v Ljubljani do 10. avgusta, nato bo stolp odpotovanl v Nabrežino. Iztok in Gorazd Lemajič sta posnela film in izdelala repliko Aljaževega stolpa.
Objavljeno
22. julij 2014 18.06
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

»Bila je gosta megla, zato zjutraj nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj kose triglavskega stolpa,« je jutro 7. avgusta 1895 opisal Jakob Aljaž. Slabih 120 let pozneje je na Triglav romal še en stolp, tam prenočil, celo začutil nekaj snežink, zdaj pa do 10. avgusta domuje v Narodnem muzeju Slovenije (NMS) v Ljubljani. Namesto pravega stolpa.

Pred kakšnim letom, morda dvema, se je Gorazd Lemajič, restavrator in konservator v NMS, sicer pa tudi navdušen planinec, odpravljal na Triglav. Ko je bil že enkrat na tej poti, je dobil še naročilo, naj malo pogleda, v kakšnem stanju je Aljažev stolp, ki je več kot stoletje izpostavljen mrazu, soncu, vetru in navsezadnje tisočim bolj ali manj grobim dotikom osvajalcev najvišjega vrha v Sloveniji. Že nekaj časa je bilo slišati pobude, da bi ta spomenik državnega pomena (za takšnega so ga razglasili oktobra 1999) umaknili pred zunanjimi vplivi, na njegovo mesto pa postavili repliko, podobno kot poskušajo obvarovati, denimo, Robbov vodnjak v Ljubljani. Gorazd Lemajič je na vrhu srečal Aleša Jenka iz Planinskega društva Ljubljana-Matica in ugotovila sta, da je interes ohraniti stolp skupen, toda planinci si ga vsekakor želijo tam, kjer so ga po navodilih Jakoba Aljaža postavili pred 119 leti.

Genialna zamisel norca

Tako je zasaditev semena, iz katerega je zrasla zamisel za izdelavo replike stolpa in dokumentarnega filma (posneli so ga s podporo NMS, Restavratorskega centra ZVKDS in Produkcijske hiše Mangart), opisal Iztok Lemajič, arhitekt in fotograf ter restavratorjev brat.

»Gorazd me je vprašal: 'Kaj če bi to malo posneli?' Jaz pa sem mu odgovoril: 'Ne malo, dajmo resno,'« je pripovedoval v narodnem muzeju. V prostorni, v belino odeti sobi je stal stolp, zavarovan pred vremenskimi vplivi, okoli njega je še vel vonj po novem. Med pregledom izvirnika na vrhu Triglava so ugotovili, da bo tam zdržal še precej časa, zato so naredili repliko – za v muzej oziroma za potujoče razstave. Iztok Lemajič je k sodelovanju povabil režiserja Vojka Anzeljca (med drugim je režiral igrani dokumentarni film Sfinga) in bolj ko so se sukali okoli zgodbe o Jakobu Aljažu in njegovem stolpu, bolj je postajalo jasno, kako pomemben je stolp na vrhu Triglava za Slovence. »Odkrivali smo osupljive novosti, zaradi katerih je treba Jakobu Aljažu priznati, da je res on tisti, ki je poskrbel, da se je 'ohranilo slovensko lice naših gora', kot se je sam lepo izrazil,« je razlagal Lemajič.

Zgodba o tem, kako je znameniti dovški župnik težko prenašal nemško polaščanje Triglava, je večinoma znana. Tako daleč je šlo, da je za goldinar kupil vrh najvišje slovenske gore in dal na njem postaviti stolp. Kleparskemu mojstru Antonu Belcu je menda takole naročil: »Vse, kar ti bom povedal, si zapiši. Prinesi tri štokrle, nariši krog okoli njih in izmeri premer. Usedi se na enega izmed njih, izmeri od tal do oči. Vstani in še enkrat izmeri do oči. Na vrhu Triglava sem kupil zemljo, na katero želim postavit železni stolp v obliki valja s stožčasto streho in s pravokotnimi linicami za okenca, ki naj gledajo na vse strani neba. Tebe bi pa prosil, da mi to narediš in tudi postaviš.« Anton Belec mu je, kakor je mogoče prebrati na razstavi v NMS, odgovoril: »Pa res drži, da je od norca do genija samo korak. No, ne zameri, vendar je tako: to, da misliš na vrhu Triglava postaviti stolp, je čista norost, načrt pa je tako genialen, da stolp lahko začnem takoj delati.« Aljaž mu je odvrnil: »Saj ne gre zame, za vse nas Slovence gre. Triglav moramo vrniti Slovencem.«

Samo za eno noč

In tako si je 7. avgusta 1895 kose pleha, ki so tehtali od 15 do 20 kilogramov, oprtalo nekaj mož (menda je bilo to šest krepkih bohinjskih lovcev) in v megli zlezlo proti vrhu Triglava, naročnik pa je v zavetju poslušal zvoke, ki so dokazovali, da se njegov načrt uresničuje. Od tistega dne stolp tam stoji, okoli njega pa vihra zgodovina. Nemcem ta izraz slovenstva nikakor ni bil všeč, zato so Aljaža obtožili, da je uničil tamkajšnjo triangulacijsko točko. O tem so domnevno celo sprožili raziskavo in mu hoteli naložiti kazen, a iz tega ni bilo nič, kajti te točke tam sploh ni bilo, sicer pa je tudi Aljaž nemškega uradnika premeteno prepričal, da bo ta pleh tako in tako že v petih letih snedla rja.

Toda stolp je ostal (lastnik ga je kmalu izročil Slovenskemu planinskemu društvu) in zbiral odtise. Zastavico, na kateri je letnica, je za nekaj časa zamenjala zvezda, tudi stolp je menjaval barve, kakor so se menjavala politična in druga razmerja okoli njega. Del tokratnega projekta je bil tudi temeljit pregled. »Z rentgenom smo med drugim odkrili več kot 12 plasti barve, tudi nekaj rdeče,« je povedal Lemajič.

Prav zgodovinski pomen Aljaževega stolpa je eno izmed osrednjih sporočil, ki so jih želeli avtorji dokumentarnega filma in razstave Ta pleh ima dušo! izpostaviti. »Poudariti smo hoteli predvsem troje. Najprej je to slovenska zgodovina in prebujanje narodne zavesti ter vloga Jakoba Aljaža pri tem, nato restavratorsko-konservatorski vidik in kot tretje stolp v prostoru in času. Trdno in neomajno stoji na vrhu Triglava, kakor da bi hotel sporočiti: 'Tukaj smo in nikamor se ne premaknemo!'« se je Iztok Lemajič vživljal v dušo plehnatega stolpa. Tudi tistemu, ki so ga naredili (s tem je izvirnik dobil načrte), so jo hoteli vdihniti. Z njim so se celo odpravili na Triglav in ga postavili ob bok izvirniku.

Tako je lani poleti Triglav za en dan in eno noč dobil dva stolpa, ob tistem, na katerega se ponavadi naslonijo planinci, da dobijo pregovorni krstni udarec čez zadnjo plat, še enega, malce bolj bleščečega, predvsem pa neutrjenega in tako rekoč nedolžnega, kar zadeva vremenske preizkušnje – čeprav je tisto noč celo snežilo in je lahko stolp začutil tudi to, se je nasmehnil Iztok Lemajič. Tudi za tiste, ki so stolp nosili, je bila preizkušnja manj zahtevna, kakor je bila za planince, ki so to počeli pred 119 leti. Še vedno so si morali oprtati del stolpa in ga nesti, a so ga sestavili pod vrhom, do konca pa so ga premaknili s helikopterjem.

Konservatorski načrt

Tudi Iztok Lemajič je planinec in alpinist in priznava, da je ljubezen do gora prispevala k temu, da sta se z bratom še toliko bolj zavzeto lotila odstiranja plasti v življenju Jakoba Aljaža in stolpa. »Vse to dogajanje bi radi približali ljudem, jim predstavili, kaj zgodovinsko pomeni ta simbol. To je zgodovina Slovenije v malem.« Stolp bo v zavetju Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani do 10. avgusta, potem bo odpotoval v zamejsko Nabrežino, nato se bo po vsej verjetnosti znova vrnil v Ljubljano (BTC), je prve lokacije naštel sogovornik. S tem bo stolp za marsikoga na glavo postavil izposojeno reklo: Če ne gre gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori, torej: Če ne gre Slovenec do Triglavskega stolpa, pride ta k njemu. Čeprav bi Iztok Lemajič, kakor je dejal, dosti raje spodbudil vse tiste, ki to zmorejo, da si stolp vendarle ogledajo (tudi) tam, kjer stoji skoraj 120 let. Da bi ostal tam vsaj še toliko časa, bosta Gorazd Lemajič z oddelka za konserviranje in restavriranje v NMS in Martin Kavčič z restavratorskega centra zavoda za varstvo kulturne dediščine pripravila konservatorski načrt za Aljažev stolp.