Tiskane izdaje
Ne ljubi se ravno vsakemu razpredati o preteklosti samo zato, ker ima ravno okrogel rojstni dan. Pomaga pa, če igra v prihajajočem filmu, ki se vedro vrti okrog nostalgičnih časov. Nekako lahkotneje se da pomenkovati. Tako sva z Jonasom Žnidaršičem v pogovoru vseeno lahko kar korektno obdelala vsaj osemdeseta leta minulega stoletja in prečesala še nekaj nadčasovnih misli, ki se spodobijo ob petdesetem rojstnem dnevu. Jonas ga ima jutri.
Kruha in iger je film režiserja Klemna Dvornika, ki v zadnjem tednu februarja prihaja na redni spored kinematografov. Ima pa že veliko nagrad s Festivala slovenskega filma: občinstvo ga je izbralo za najboljši film, nagrajeni sta bili tudi obe stranski vlogi: Saša Pavček za žensko in Jonas Žnidaršič za moško. Jo je temeljito naštudiral. Igra voditelja tv-kviza.
Zgodba scenaristov Jaše in Matjaža Sketlja ter soscenaristke Barbare Zemljič pripoveduje menda resnično zgodbo o tem, kako leta 1987 družina Novakovih potuje iz rodnega Titovega Velenja na družinski televizijski kviz, za katerega so bili izžrebani – in to ravno za pustno oddajo. Na poti se vanje vtakne policija, saj je sumljivo, da v avtu sedijo štirje odrasli ljudje, maskirani v mačke. (Roparji?) Čudaštvo se nadaljuje, tudi ko prispejo na televizijo, kjer spoznajo voditelja Josa Bauerja, torej Jonasa. V nadaljevanju se stepejo z arhetipskim slovenskim zoprnežem, razčiščujejo moralne norme ... Tisti med njimi, ki se je nastopu najbolj upiral, to izkušnjo raztegne v kariero.
Marsikdo je mislil, da bo to film o Mitu Trefaltu, marsikdo pa po drugi strani, da je bolj poklon Jonasu. Njegovo vodenje televizijskih kvizov je za mlajšo generacijo ikona pop kulture, tako kot so bili domačijski kvizi s Trefaltom zgodba generacije, ki je zdaj v najboljših letih. V uvodu filma izrečejo dva stavka, ki naj si ju vsak po svoje doda k temu pogovoru: »Velikih ljudi ne bi bilo brez raje. Tako kot kameleon potrebuje ozadje, da se z njim zlije, tako veliki ljudje potrebujejo male, da izstopijo iz ozadja.« In: »To ni zgodba o teveju. Prej o ljudeh, ki živijo od njega.«
Ste opazili, da ste v filmu Kruha in iger »ukradli šov«? Marsikdo bo pomisli, da je to zgodba o vas ...
(smeh). Ne. Dogaja se v osemdesetih letih. Ve se, kdo je bil v tistem času v zabavnem programu na televiziji glavni. Jaz sem na televizijo prišel šele 1990 ali še leto pozneje, tako da film o moji zgodbi zagotovo ne govori. Takrat sem bil še mulec in sem tudi jaz vse to spremljal iz naslanjača.
Vseeno pa ste pozneje leta in leta vodili kvize; najbrž se vam ni bilo treba mučiti s študiranjem vloge, da bi v njej blesteli?
Ah, to pa gotovo. Glede na to, da sem v šovbiznisu počel že marsikaj, mi je bilo res jasno, kako je treba v tej vlogi kaj predstaviti.
Se spomnite, kaj ste počeli leta 1987, v letu, v katero je postavljena filmska zgodba?
Malo matematike ... 1987? Vedno preračunavam glede na starost ... (razmišlja)
Torej: star sem bil 25 let in sem bil na AGRFT ter se ukvarjal z gledališčem. Za sabo sem imel tudi kakih šest, sedem let spikerstva na Radiu Študent. Kot študent gledališča in umetnosti sem televizijo v tistem času še preziral in nanjo gledal zviška. Takrat še.
V filmu se pojavlja tudi švercer, od katerega vaš lik kupuje vse od cigaret do čevljev iz kačje kože. Vam je bil simpatičen?
Predvsem mi je bil znan! Vsak od nas je v osemdesetih letih poznal kakega takega tipa – vezo za menjavo mark. Če si hotel kupiti kako kitaro ali feršterker, si moral denar najprej zaslužiti, potem pa še najti nekoga, ki ti ga je zamenjal v marke pet odstotkov nad menjalnim tečajem, ki je bil objavljen v Delu.
Sprašujem, ker imate zabavno zgodbo o švercanju, od katerega ste tudi sami živeli.
Švercal sem računalnike. Trg je bil v tistem času še zaprt in pravica do nabave računalnika je bila rezervirana za firme. Skratka, nisi ga mogel kupiti kar tako kot zdaj – kar je bila priložnost za podjetne študente, kot sem bil jaz. S tem sem se v času akademije res preživljal. Dokler me niso dobili ... Končalo se je s tem, da sem se nekoč pojavil na Ljubelju s ponarejeno carinsko deklaracijo. Mislim, da sem izvozil neki razpadel računalnik in uvozil novega ter za te potrebe poneveril številke na dokumentih. In so me dobili! Dialog se je končal tako, da sta carinika rekla, da gresta pogledat še moj avto, jaz pa, da ni potrebe, ker da sem prišel na štop. Ko sta odšla na parkirišče – mislim, da sem imel belega golfa – sem pograbil svoje dokumente in pobegnil v hosto. Na begu sem bil kot kriminalec! Štiri ure sem se valil z Ljubelja, se vsakič vrgel v jarek, ko sem zaslišal avto in videl luči. Ves čas pa sem bil prepričan, da je mojega življenja konec. Da me bodo tako ali tako dobili, ker so si zapomnili moje nenavadno ime. Še štirinajst dni sem doma čakal, da bodo potrkali na vrata.
Od takrat ste podjetniško pot vodili precej elegantno: kruh in igre, če uporabim kar naslov filma, so se pri vas ves čas prepletali. Glede na to, da sva ravnokar v gledališki garderobi, me zanima: bo predstava, ki ste jo vadili pred tem pogovorom, za vas kruh ali samo igra?
Takole: rad se igram, če pa se to da komu zaračunati, sem še bolj vesel. V takem poklicu sem, da nimam stalne službe in si preprosto na morem privoščiti, da ne bi računal – tudi za stvari, ki jih delam z največjim veseljem.
Ponovite zadnji stavek, ki ste ga izrekli na zadnji vaji.
Jaz sem Dolenjec, Gorenjec, Štajerec in Primorec. Mogoče Belokranjec, gotovo pa Slovenec.
Naj ugibam: igrate lik ...
Ni treba ugibati. Več likov je. Predstava je sestavljena iz skečev o Sloveniji, naslov je Moja dežela, premiera bo 2. marca v SiTi teatru.
Če bi imela več časa za razpredanje, bi ugotovila, da je v vas kar veliko nostalgije?
Niti ne. Nostalgijo čutim samo do mladosti, ne do minulih časov. Če se dotakneva mojega bližajočega se rojstnega dne...
O, hvala, da ste tako bliskovito razumeli namig. Da, dotakniva se vašega rojstnega dne...
Nostalgijo čutim samo po ženskah, ki sem jih položil in so bile luštne. Danes jih teže najdem. Pa po dobri jedači in pijači, ki sem jo včasih z lahkoto jedel, pa je danes ne smem ...
Jedači?
Holesterol, no ... Ampak, resno, z veseljem bi bil še enkrat mlad, vrnil pa se v tiste čase ne bi. Še banan si nismo mogli kupiti. V Trst smo hodili po čokolado?! Pa tudi brez iphona in ipada ter računalnika bi težko shajal.
Lahko je jezikati in si »želeti« povratka k naravi, v resnici pa je to eno samo nakladanje. Vsi ti, ki govorijo o prenasičenosti, mestnem življenju, zdravju in o tem, kako se moramo vrniti k naravi in začeti gojiti lasten paradižnik, tega ne bi nikoli zares naredili. Prosim, da vas vidim ...
Ampak, ali nimate tudi vi doma v Pacugu posajenih češenj in fig?
In?
Ali nimate majhnih zadovoljstev ob tem, ko utrgate zrel, domač sadežek?
Že, ampak ne padem dol od tega. Utrgam jabolko. Pomislim: super, utrgal sem ga z drevesa in je sočno. Gremo naprej. Zdaj pa en redbul, prosim.
Škoda, dobro bi se bralo, če bi ugotovili, da doma pečete kruh in oblikujete cmočke.
Ne, ne znam. Mi pa včasih preseda ta zamrznjena hrana, ki jo slovenske ženske rade vržejo na slovensko mizo. Ampak, pravzaprav, zakaj sploh govorim o hrani?!? O tem razmišljam, kadar sem lačen, in to je to.
Prav, pa hi-tech. Kot veliko avtoriteto s področja komunikacijskih tehnologij ...
... Ja, to pa res, ja. Avtoriteto. Odkar sem nekoliko star in nekoliko siv, opažam, da ljudje vedno bolj resno jemljejo, kar rečem (smeh)...
Resno mislim. Kot veliko avtoriteto s področja interneta vas sprašujem, kaj vas je presenetilo pri tem, kako se je razvijal in rasel.
Preseneča me sama uporabnost. Ko se je internet pojavil, smo si računalničarji in tisti naprednejši kar predstavljali, kako super bo. Sanjarili smo in razmišljali. Ampak še vedno nismo sanjarili o takšnih razsežnostih, kot jih je dobil v nadaljevanju. Naša pričakovanja so bila vsa presežena. Poglejte, kako vseprisoten je internet; oglasne table so že celo na avtobusih ... No, vse to je zanimivo, ampak po drugi strani se pa v zadnjih dvajsetih letih vseeno ni zgodilo nič takega, da bi človek od tega padel na rit. Da bi res začutil revolucijo.
Ste v vrhu lestvice slovenskih tviterašev. Od približno 14 tisoč uporabnikov jih 12 tisoč spremlja vas. Kaj zasledujete, na kakšen tip vaših tvitov se ljudje najbolj odzivajo?
Ne, ne spremljam bolj natančno od tega, da najbolj preprosto izzoveš reakcijo, če pljuneš na kakega politika. Kakšni so pa najboljši? Ne vem. Mogoče humor. Tega najbolj manjka.
Všeč mi je bil vaš tvit ob referendumu Hrvaške za vstop v EU: »Za pokeraško mizo se zmeraj najde sedež za še eno ovco.« Ali niso igre na srečo pravzaprav dober vir metafor za vse sorte življenjskih situacij?
Res, poker je dobra metafora, ker ga v življenju velikokrat uporabimo. Recimo poker v odnosih. Punci se zlažeš, kje si bil. Ona reče: »Si prepričan?« In tu je že poker. Ali me je videla? Kaj namiguje? Ali samo blefira in bi rada od mene izvedela, kje sem bil v resnici? Ali ko se z nekom pogajaš o ceni: rečeš, da daš za avto sedemsto evrov, čeprav bi v resnici dal tisoč. Kaj reče prodajalec? Koliko bo ponudil on? V življenju pogosto ocenjuješ, kaj bo naredil nekdo drug ter kaj on misli in ve. Vse to so elementi pokra.
Ste kdaj v življenju v igri na srečo brutalno pogoreli?
S kartami sem se ukvarjal sedem let. Raziskoval sem jih matematično, da tako rečem, ker me je to res zanimalo. Seveda sem veliko kvartal in v tem času se je zgodilo, da sem velikokrat dobil, bili pa so tudi veliki porazi, da. Ne moreš sedem let igrati, ne da bi kdaj dobil po grbi. Boleče. Poučno. Res.
Lahko še kakšno življenjsko modrost? Kako vzgajate svoji hčerki?
Prejšnji generaciji sem najbolj zameril to, da me niso naučili tega, kar so znali sami. Moj oče, na primer, je izredno spreten v delavnici, jaz pa od tega ne znam nič. Najboljše je svojim otrokom prenesti tisto, kar znaš sam, in ko se naučijo še sami nekaj svojega, dobiš odgovor na to, kako doseči, da svet ne bo korakal nazaj.
