Tiskane izdaje
Ploščate breskve so tako imenovane selekcionirane breskve in izhajajo iz Kitajske. V nekaterih državah zahodne Evrope so se že lepo uveljavile, pri nas strokovnjaki šele ugotavljajo, kako bodo uspevale v Sloveniji. »Nekateri veletrgovci jih že prodajajo. Ta sorta breskev je majhna, in ko jo jemo, se skoraj ne umažemo, saj se iz nje ne cedi. Tudi ni treba vanjo tako zagristi kot v navadno breskev,« pravi Ivan Kodrič, ki ne verjame, da bi ploščata breskev kdaj lahko postala prevladujoča v pridelavi Vipavske doline.
»V Sloveniji je še vedno najbolj razširjena sorta breskev red haven, ki je primerna tako za prodajo na trgu kot za predelavo, v Vipavski dolini pa prednjači veteranka, ki jo uporabljajo zgolj za predelavo v sok,« pojasni. A ugotovitvi, da so se ploščate breskve v Španiji že lepo razširile v nasade in proizvodnjo, prikimava tudi Nikita Fajt, vodja sadjarskega centra Bilje, ki deluje v okviru Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica.
»Pri nas smo te kolekcije breskev zasadili šele lani. Letos smo dobili prve plodove, na dokončne ocene, ali bi veljalo takšne breskve gojiti tudi pri nas, pa bo treba še nekoliko počakati, saj mora priti drevo v polno rodnost. Poleg tega, da se iz ploščatih breskev ne cedi, ko jih jemo, imajo tudi bolj hrustljavo meso, njihova oblika pa je sploh drugačna od klasične breskve. Žlahtnitelji po svetu želijo namreč zadnje čase doseči, da bo potrošnik že po obliki in barvi sadja prepoznal, kakšne so njegove lastnosti.«
Kremne breskve iz Rima
Če ilustriramo s konkretnim primerom: »V Rimu so pred kratkim razvili novo vrsto breskev, ki niso prav nič rdeče, ampak kremne barve. Želijo, da potrošnik že od daleč prepozna, da ne gre za običajno, klasično breskev, ampak da je ta res dobra po okusu. Če primerjamo običajne breskve, ugotovimo, da so vse temnordeče, okrogle, manj dlakave, pri okusu pa že skoraj izgubiš občutek, ali je dobra ali slaba. In potem se sprašuješ, ali si kupil zares aromatično breskev. Zato želijo potrošnika 'vzgojiti' tako, da bi že po obliki in barvi breskve sklepal, kakšen okus in aromo ima,« pojasni Nikita Fajt. Podobne trende žlahtnitelji sadja po svetu zasledujejo tudi pri češnjah, le da je tu bolj kot oblika in barva pomembna debelina sadeža.
»Že pri zelo zgodnjih sortah razvijajo čim debelejše plodove. Tako danes že obstajajo sorte češenj, kjer ima plod premer tri centimetre. Takšnih sort je v Italiji na trgu precej. Debelina ploda pa je pomembna tudi pridelovalcem, saj takšne češnje prej naberejo. Naravnost idealno bi bilo, če bi žlahtnitelji odkrili češnje, ki ne pokajo,« meni sogovornica.
Žlahtniteljev, kot pravijo strokovnjakom za sadjarstvo, ki med seboj križajo različne sadne sorte, v Sloveniji nimamo. Prav tako ne službe, ki bi se s to dejavnostjo ukvarjala. Svetovni trendi so seveda drugačni. Prav pri breskvah v tujini hitro nastajajo nove in nove sorte. »A v tujini se na tem področju denar drugače obrača kot pri nas. Za nastanek novih sort skrbijo v glavnem drevesničarji, ki imajo dovolj denarja za to dejavnost, in so torej tudi žlahtnitelji. Gre za programe z zasebnim kapitalom. Državne službe na tem področju pa financirajo v tistih državah, ki imajo interes, da dobivajo nove sorte sadja.«
Koščičarji
Slovenija je tako majhna, da takšne službe nima, zato smo neposredno vezani na ugotovitve, ki nastajajo v tujini. »Naša soseda Italija ima veliko državnih in zasebnih ustanov, tako da dajejo na trg nove in nove sadne sorte. Mi jih v sadjarski center Bilje največ prinesemo prav iz Italije, v Italijo pa prihajajo tudi sorte iz Amerike, Japonske ... Italijani so med prvimi, ki testirajo nove sorte z vsega sveta, mi pa z dobrim sodelovanjem z njimi posredno pridemo do koristnih informacij. Ni pa nujno, da bo sorta, ki v osrednji Italiji dobro uspeva, dobro uspevala tudi na severu Italije ali pri nas,« poudari Fajtova.
Sadjarski center Bilje, ki se edini v Sloveniji ukvarja s koščičarskimi sadnimi sortami – torej breskvami, češnjami, slivami in marelicami –, je bil ustanovljen pred natančno dvema desetletjema. Ukvarjajo se s proučevanjem koščičarskih sadnih vrst, ki se na trgih držav zahodne Evrope hitro spreminjajo, saj tako rekoč ne mine leto, ko se v Italiji, Španiji in Franciji ne bi pojavila kakšna nova, včasih jih je tudi več kot deset. V Biljah novih kolekcij sadnih sort ne posadijo vsako leto, temveč svoje kolekcijske nasade obnavljajo na štiri leta. Poleg tega poseben poudarek namenjajo koreninskim podlagam in sistemom, ki pomembno vplivajo na rodnost in bujnost dreves.
In koliko časa običajno traja, da pride nova sadna sorta v drevesnico? »Kar nekaj let, lahko tudi desetletje,« se glasi odgovor Nikite Fajt. »Ko dobimo najnovejšo sadno sorto, potrebujemo okrog pet let, da ugotovimo, ali je sorta dobra in rodna za naše podnebje. Breskve prvi dve leti sploh nimajo pridelka, tretje leto zarodijo, četrto in peto leto pa dobimo prve prave informacije. Mine pa najmanj šest do sedem let, da kmetje to sadno sorto posadijo v proizvodnih nasadih,« poudarja Nikita Fajt.
Impozanten seznam
Z zadovoljstvom tudi ugotavlja, da kmetje čedalje bolj upoštevajo njihova priporočila glede podlag in sort, ki jih velja gojiti. Se pa velikokrat zgodi, da v drevesnicah ni najti novosti, ki jih pridelovalcem v sadjarskem centru Bilje priporočajo. Sadik namreč sami ne proizvajajo, zato pridelovalci nove sorte, ki so velikokrat tudi zaščitene, poiščejo drugod. Kljub temu je seznam sadnih sort, ki so jih v Biljah popisali v dvajsetih letih obstoja, naravnost impozanten. Našteli so namreč kar 320 sort sadja, zdaj jih imajo okrog sto. Več kot 70 sort predstavljajo breskve in češnje, drugih je manj. V testiranju imajo tudi kar 42 vrst koreninskih podlag. Vsako sorto sadja spremljajo tri rodna leta, podlago pa kar osem. Med vsemi vrstami sadja je seveda največ breskev, saj so te v tem delu Primorske tudi najbolj zastopana vrsta koščičarjev.
Pa ima gojenje breskev v Vipavski dolini sploh še prihodnost glede na to, da so odkupne cene v Fructalu iz leta v leto nižje? »Gojenje breskev ima pri nas dolgo tradicijo. Žal mi je, da se zadnja leta obnove nasadov zmanjšujejo, in to prav zaradi nedodelane tržne organiziranosti. Če bo predelava breskev odpovedala, bo propadla tudi njihova pridelava, nasadov pa sadjarji ne bodo obnavljali. Politika države in pristojnega ministrstva sicer temelji na povečevanju samopreskrbe, zato bi morali povečevati tudi obnovo nasadov. Mislim, da bo država z novimi spodbudami v programskem obdobju 2014–2020 pridelovalce koščičarjev pritegnila k obnovi nasadov in jih spodbudila, da nasade obdržijo,« je optimistična sogovornica.
Srbske breskve v Rusijo
O povsem drugačnih izkušnjah pri trženju breskev je tistega dne, ko so v Biljah pripravili dan breskev z vodenimi ogledi in strokovnimi predavanji, pripovedoval dr. Dragan Milatović, vodja katedre za sadjarstvo Fakultete za agronomijo iz Beograda. »V Srbiji pridelamo od 60.000 do 65.000 ton breskev na leto, trend pa gre v smeri povečevanja pridelave. Največ breskev raste v okolici srbske prestolnice, še zlasti na območju proti Smederevu v dolini Donave, kjer pridelamo več kot polovico vseh breskev v državi. Odkupna cena za kilogram? Okrog 40 centov, za nektarino pa je nekoliko višja in znaša med 50 in 60 centi. Najpogostejša sadna sorta pri nas so sicer slive, sledijo jabolka, višnje in maline, breskve so na petem mestu. Se pa njihova pridelava povečuje, in to predvsem na račun povečevanja izvoza v Rusijo, kamor odide že od 30 do 40 odstotkov proizvodnje srbskih breskev,« poudarja Milatović.
Zanimiv (in nadvse pomenljiv) je tudi podatek, da so odkupne cene srbskih breskev v veleprodaji višje od tistih na tržnici. Ni dvoma, da znajo tako dobro stimulirati pridelovalce za povečevanje zasajenih in obnovljenih breskovih nasadov. Iz takšnih izkušenj bi se tudi v Sloveniji brez dvoma lahko precej naučili.
