Tiskane izdaje
Igor Domevščik, vodja vzdrževalne in zimske službe, je s kangoojem drvel po letaliških površinah in po radijski zvezi koordiniral ekipe na stezi in ploščadi. Ko je postal ob rumenem saabu in poslušal poročilo Branka Drakslerja, takratnega vodje izmene, se je rahlo namrščil. Ni bilo težko ugotoviti, da zima ni ravno njegov najljubši letni čas, še zlasti če nepretrgoma sneži in letališkim delavcem ne pusti niti toliko časa, da bi dobro očistili stezo ter odstranili ob robovih nakopičeni sneg. Dan se je naporno začel že v garaži, kjer je obstal en razledenilec letal, pokvarili sta se krtači na dveh plugih, letala so zamujala okoli pol ure ...
Branko Draksler se je nagnil skozi okno rumenega saaba, ki je imel v prtljažniku merilec drsnosti, in se dobrovoljno pomenkoval z vodjo vzdrževanja. Koeficient drsnosti na letališki stezi je bil po zadnjem merjenju 0,25. »To je komaj dovolj za odhode in prihode letal,« se je glasila poenostavljena razlaga. Letalo Air France je čakalo na boljše razmere. »Končna odločitev je pilotova,« je Domevščik pojasnil, zakaj nekatera letala vendarle vzletijo, druga pa ne.
Takšnih vremenskih »radosti« je letališka zimska služba seveda vajena, toda takrat je tako gosto snežilo, da niti ogromni tovornjaki, ki tiščijo pred sabo plug, vlečejo velikanske krtače za odstranjevanje snega in spihajo površino še z ventilatorji, niso mogli za prav dolgo očistiti 3300 metrov dolge in 60 metrov široke letališke steze. Ta je tudi najbolj delikaten del površine, ki jo ima na skrbi zimska služba; 42 zaposlenih (po 14 jih dela v treh izmenah) mora skupaj sicer očistiti približno 700.000 kvadratnih metrov asfaltiranih površin. Tiste z oznako air side (območje omejenega gibanja na letališču) očistijo letališki vzdrževalci z lastno mehanizacijo, za land side (javno dostopne površine) vpokličejo zunanjega izvajalca.
Časovna stiska
Ob hudem sneženju, ki se je v četrtek zjutraj samo še stopnjevalo, so nekaj časa še delovala sredstva, s katerimi posipajo progo (uporabljajo ureo, ki je znana kot umetno gnojilo, če to ne zadostuje, pa še kalijev forniat oziroma mešanico obojega), potem pa se je sneg spet začel prijemati podlage in steza se je znova zlila s ploščadjo in spojnimi cestami. Še lučke je snežna odeja skoraj povsem pokrila.
Vse je bilo brezoblično belo, vidljivost prilagojena tistim, ki jih pesti kratkovidnost. Samo v obrisih je bilo opaziti kordon tovornjakov, ki so ravno očistili stezo in se umaknili z nje ter prav tako v gosjem redu čakali na vzlet dveh letal, eno je bilo tovorno. Ko razledenilci z letal očistijo led in jih zaščitijo pred njim, morajo ta vzleteti v približno 20 minutah, kar je še dodaten časovni pritisk za delavce na letališču.
»Ko letali vzletita, imamo največ 40 minut časa,« je Igor Domevščik rekel Branku Drakslerju in nato še v radijsko zvezo. Njegova osrednja naloga tistega dne je bila izpeljati veliko delovno akcijo – čiščenje tabel in luči, ki označujejo letališko stezo in spojne ceste. Po zadnji prenovi letališča so namreč luči ob stezi nekoliko nižje, zato jih hitreje pokrije sneg, je pojasnil vodja vzdrževanja. Najprimernejša mehanizacija za takšna opravila so kajpak roke in lopate.
Ob letališki stavbi se je že zbralo več kot trideset zaposlenih na Aerodromu, ki so bili pripravljeni tople pisarne za nekaj časa zamenjati za precej hladnejšo, a (najbrž tudi) precej bolj zabavno delovno okolje, zato je kmalu nastal še en problem: kje dobiti dovolj lopat?! »Imamo jih 22 ali 23, poskusite poiskati še kakšno,« je Igor Domevščik naročal po radijski zvezi.
Ta je nepretrgoma oddajala glasove sodelavcev, ki so poročali s proge, vmes so se slišala sporočila kontrolorjev letenja. Kdaj pa kdaj se je oglasil še Domevščikov mobitel in z melodijo En glažek je prazen izdal, da se znajo letališki delavci, ko zadeve niso tako resne, prav tako resno zabavati. To je potrjevalo tudi dobro razpoloženje vseh tistih, ki so stali oblečeni v rumene jopiče in čakali na letališki avtobus – pa ne zato, ker bi se nameravali odpeljati kakšni veliko manj zimski destinaciji naproti, temveč ker so bili željni lopate.
Dokler nad progo ni zahrumelo še drugo letalo, je vse obstalo. Pravzaprav je bilo nekako tako, kot je ponavadi na letališčih: ves čas se mudi, tik pred odhodom pa je treba čakati, čakati. Naposled so ugasnile rdeče luči. Oglasil se je glas iz stolpa in dovolil delavcem vstop na pisto. Snežno ročno čiščenje je sprejelo navodila. Pridruženi člani letališke vzdrževalne ekipe so se vkrcali na nizkopodna avtobusa in se odpeljali lučem naproti. Do 9.45, ko je bil napovedan pristanek letala iz Münchna, je bilo samo še pol ure časa. Igor Domevščik ni bil preveč optimističen: »Naredili bomo, kolikor nam bo pač uspelo.«
Toda ko so priložnostni vzdrževalci dobili lopate v roke, je šlo presenetljivo hitro. Tako hitro, da bi naključen opazovalec kmalu začel tuhtati, ali dobijo za dodatno delo kakšen poseben dodatek. O tem se je bilo pravzaprav mogoče prepričati kar takoj. Eden izmed pomočnikov je bil Bogdan Novak, ki dela v finančnem sektorju, v enem njegovih najbolj delikatnih delov – pri obračunu plač. Dodatki pri plačah niso predvideni, je resno odgovoril, medtem ko je iz snega reševal eno prvih zasutih oranžnih lučk. Kakšna bo nagrada zaposlenim, je bolj natančno povedala Mojca Vergan Štirn, direktorica splošnega sektorja: dobili bodo čaj in malico.
Medtem ko sta letališka avtobusa zaposlene, oborožene z lopatami, prevažala po letališki progi, je Igor Domevščik vzdrževal povezavo s stolpom. »Snežno ročno čiščenje kliče stolp.« (…) »Zelo dobro nam gre od rok. Če bi imeli še 15 minut, bi lahko očistili vse luči ob progi,« je poročal. Do konca steze je bilo samo še 800 metrov.
Glas iz sprejemnika je predlog sprejel: »Imate 15 minut, kar v miru delajte.« Čez nekaj minut so dobili še več časa; letala, ki naj bi se približevalo letališču, še ni bilo na radarski sliki, zato je stolp delavcem pustil, da se lotijo dela ob spojnicah, poimenovanih v letalski abecedi. »Pomikamo se k spojnicam November, Papa, Mike,« je napovedal Domevščik. In stolp: »Dovoljeno.«
Vodja vzdrževanja je bil več kot zadovoljen: »Uprava bi morala večkrat priti čistit sneg, morda bi potem dobil plug za čiščenje luči! Ali pa vsaj nove krtače,« se je pomenkoval s sodelavci.
Umik z Alfe
Ko je bila akcija pri koncu, se je še dvakrat zapeljal po vsej stezi in se prepričal, da ni ob njej pozabili kakšne lopate ali navsezadnje kakšnega sodelavca. Na manevrski površini mora biti vse pod nadzorom, kakor je dal vedeti glas iz stolpa. Zadnje sporočilo snežnega ročnega čiščenja je bilo: »Končali smo, umikamo se z Alfe.« Vozila so se premaknila proti letališki stavbi, samo tovornjaki s plugi so čakali, da se vrnejo na stezo. Ob progi se je počasi premikal tudi odmetalec snega ali rolba. Na veliko je zajemal kupe snega in jih razmetaval po sveži snežni odeji.
Vsekakor je bilo tisto jutro bistveno več gibanja na tleh kot v zraku. Po številu voženj so tovornjaki za čiščenje snega daleč prekašali letala, ki so se spustila na ljubljansko letališče ali z njega vzletela. Letalo iz Münchna je pristalo šele okoli 11.20, tudi sicer je bilo pri prihodih več zamud kot pri odhodih.
Igor Domevščik je po končani akciji zapeljal pred veliko letališko garažo, kjer so ravno popravljali razledenilca, in ugotavljal, da bo moral poklicati izdelovalca. Kljub temu je bil zadovoljen, navsezadnje se ni zgodilo to, o čemer niti govoriti ni hotel – da bi morali zapreti letališče. Ko je sedel v pisarni, je priznal: to so bile že mejne razmere. Proti koncu dopoldneva so se tudi oblaki nekoliko dvignili in snežinke začele redčiti, koeficient drsnosti je bil 0,65. Znova zelo poenostavljeno: »To je odlično.« Dokler ni spet začelo snežiti ...
