Kolizej - od največje hiše v mestu do zatočišča brezdomcev

Temeljni kamen Kolizeja so položili 31. maja 1845, načrte je izdelal graški arhitekt Josip Benedikt Withalm. 
Objavljeno
12. avgust 2011 19.22
Posodobljeno
12. avgust 2011 21.00
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana

Kolizej je v teh dneh dočakal svoj nepreklicni konec. Stroji so zahrumeli, zidaki so padli, še zadnji izgubljenci, ki so med njegovimi zidovi našli zatočišče in trhlo streho nad glavo, so izseljeni.

Ljubljančani načelno vsi vedo, kje je Kolizej stal, malokdo pa zares ve, kakšni so njegova zgodovina in zgodbe, katere duhove nosi v sebi in zakaj se okoli njegove rušitve, »če pa vendarle trohni«, dviga toliko prahu.

»Reče zídat' koloseum, tam Ljubljančani vsi vprek peli bodo mu 'Te Deum!', da se bo razlegal jek,« je v Nebeških procesijah o Kolizeju v drugi polovici leta 1845 zapisal France Prešeren in skoraj preroško napovedal: »Koloseum pot k nebésam bo zazídal kršen'cam; trl bo v njem se um s kolésam, nova Sódoma bo tam.«

Nekoč največje poslopje v prestolnici so zidali v letih od 1845 do 1847, načrte zanj pa je izdelal graški tovarnar in arhitekt Josip Benedikt Withalm.

Ta je eno leto pred začetkom gradnje, je zapisano v Arhitektovem biltenu (AB), ki ga je Društvo arhitektov Ljubljana in uredništvo mednarodne revije za teorijo in kritiko arhitekture posvetilo Kolizeju, predlagal ljubljanskemu magistratu, da bi v Ljubljani na lastne stroške zgradil Kolizej za namestitev vojaških enot, ki so se na poti iz Gradca oziroma z Dunaja proti severnim italijanskim deželam in nazaj ustavljale v Ljubljani.

Stavba bi po načrtih sprejela tisoč petsto vojakov, Withalm pa bi jo zgradil po zgledu graške, ki je nastala po njegovi zamisli in bila tudi njegova last.

»Celi deželi lepotija!«

Magistrat je njegovo ponudbo sprejel, temeljni kamen pa je bil položen 31. maja 1845 ob peti uri popoldne. Prvič je bil del stavbe na ogled javnosti 1. januarja 1846, ko je bila končana poslikava stropa v eni od dvoran.

Dela so nadaljevali, junija 1846 pa je lastnik ponosno oznanil, da je dokončanih enaindvajset sob ter eno šest-, eno dvo- in eno trisobno stanovanje ob (današnji) Gosposvetski cesti, vsakemu stanovanju pa so pripadali tudi del zelenjavnega vrta, hlevi in remiza.

Julija je bila ustanovljena jahalna šola, septembra so bili dokončani gostilniški prostori, ki so obsegali dva široka hodnika, terase za goste, vrt s sprehajalnimi potmi in klopmi, ter velika plesna dvorana s tremi galerijami in tridesetimi prehodnimi prostori.

Withalm je prostore ponujal v najem »višjim natakarjem z Dunaja ali katerega drugega velikega mesta, z dobrim spričevalom in vsaj 2000 goldinarji premoženja«, kar kaže na njegovo željo po doseganju kakovostnejše ponudbe, s čimer bi v Ljubljano prinesel duha velikih mest.

Kmalu pa se je nad Kolizej zgrnila prva od številnih prihajajočih nesreč – 20. decembra 1847 ga je zajel požar in objekt hudo poškodoval. Grafični list, ki je nastal pred požarom, namreč kaže, da je bilo prvotno pročelje zasnovano ambiciozno, z neogotskimi, neorenesančnimi in neoklasicističnimi elementi, vendar je ogenj naredil veliko škode in nekoliko spremenil podobo Kolizeja.

Janez Bleiweis je domneval, da je bila kriva človeška površnost, menil je, da je »ogenj uničil eno najimenitnejših pohištev v Ljubljani, ki je bilo hišnim gospodarjem, zavoljo stanovanja vojakov v njem, velika dobrota, dobrovoljnim Ljubljančanom veselje, celimu mestu in celi deželi lepotija!«

V biltenu je zapisano, da je bilo škode res veliko, vendar se zdi, da so bili poškodovani predvsem leseni deli oziroma notranjščina, saj je Withalm že čez deset dni v Laibacher Zeitungu objavil oglas, da vabi obiskovalce v kavarno Kolizeja, kjer lahko uživajo v graških slaščicah.

Gradbena dela v stavbi so napredovala – marca 1848 so bili dokončani hlevi za vojaške konje, maja pa so odprli novo dvorano, ki jo je Withalm v zahvalo za podporo magistrata po požaru želel poimenovati Dvorana slavnih meščanov. Hkrati se je zavezal, da bo mestni vladi dal dvorano na voljo brezplačno, kadar koli bo želela. Kavarna je sicer, ko jo je Witham leta 1848 oddal v najem, obsegala dve dvorani za biljard, dve sobi za igre in dve damski sobi, dolg zastekljen hodnik, arkadni hodnik, kuhinjo, klet, dve veliki bivalni sobi ter okrasni vrt in dve terasi, od katerih je vsaka lahko sprejela tisoč petsto gostov.

Iz rok v roke, 
do bridkega konca

Withalm je bil leta 1850 imenovan za častnega meščana Ljubljane, po njegovi smrti leta 1865 pa je Kolizej postal last njegovega sina. Do leta 1886 so v njem še prenočevale vojaške enote, z gradnjo stalnih vojašnic pa so prostore začeli oddajati v najem različnim stanovalcem, obrtnikom in trgovcem, ki so jih prilagajali svoji dejavnosti tudi tako, da so jih spreminjali v dogovoru z lastniki. Potres, ki je leta 1895 prizadel Ljubljano, je čutil tudi Kolizej, v prijavi škode pa je lastnik navedel, da je potrebno delno rušenje.

Leta 1906 je Kolizej postal posest podjetja Gebruder Dedhendi, Malusa & Co., leta 1921 pa ga je dobila družina Heinrichar iz Škofje Loke. V letih od 1945 do 1960 je potekala nacionalizacija in vse do konca leta 1960 je bila stavba dobro vzdrževana. V sedemdesetih letih pa se je struktura prebivalcev Kolizeja spremenila, saj so nekdanje stanovalce, med katerimi so prevladovali intelektualci, stari ljubljanski meščani, obrtniki in vojaške družine, nadomestile mlade delavske družine ter pripadniki nižjih slojev, ki stavbe niso mogli vzdrževati tako kot njihovi predhodniki. Leta 1993 je bil objekt denacionaliziran ter razglašen za spomenik lokalnega pomena.

Že prej so se bivalne razmere v Kolizeju zelo poslabšale. Leta 1986 so časopisi pisali, da so »stanovalci vedno bolj obupani, saj so razmere, v katerih živijo, neznosne«. Takrat je v dvajsetih stanovanjih živelo 86 stanovalcev, od katerih se jih je veliko vselilo brez odločb, v tridesetih stanovanjih pa je bivalo 42 upokojencev.

Večina stanovanj je imela skupne sanitarije in vodo, čedalje več je bilo nasilnih vselitev. Nekateri stanovalci tako že od prvega dne bivanja v Kolizeju niso plačali vode in elektrike ter drugih stroškov, v hiši pa je bilo veliko ljudi, ki se »niso zmenili za hišni red«. »Odpadke mečejo skozi okna, ponoči v hiši ni miru, na hodnikih pa so se znašle omare, nočne posode in drugi 'pripomočki',« so takrat opozarjali mediji. Nekaj stopnišč je kmalu ostalo brez lesenih ograj, saj so jih stanovalci polomili in porabili za kurjenje ob dolgih zimskih večerih.

Sredi marca leta 1995 se je zgodila nova nesreča, ki je zahtevala kar tri življenja. Časopisi so takrat pisali, da je »ob 15.30 v Kolizeju nenadoma začelo šumeti in pokati, nato pa se je srednji, ožji del zgradbe zrušil vase«. V ruševinah so ugasnila življenja treh ljudi, po navedbah obtožnice pa je bil za nesrečo odgovoren eden od stanovalcev, ki je v kleti zgradbe želel urediti pivnico, dela pa se je lotil brez potrebnih dovoljenj. Uničena so bila štiri stanovanja in poslovni prostor, neuporabni so postali tudi prostori ob porušenem delu.

Takoj po delni porušitvi in končani reševalni akciji so stanovalce začeli preseljevati – že večer po tem so našli začasna stanovanja za vse stanovalce iz porušenega dela in tudi za tiste iz neporušenega. Do septembra je tako enajst najemnikov dobilo nadomestna stanovanja, nekaj pa so jih namestili po samskih domovih. Vsi so si bili takrat edini, da si v Kolizej ne želijo, saj je bivanje tam postalo preveč nevarno.

Sčasoma so se iz propadajoče stavbe izselili vsi, zatočišče v njej pa so skozi leta vse do prejšnje srede iskali predvsem brezdomci in narkomani, ki jim je trhla streha Kolizeja hkrati pomenila tudi edino streho nad glavo. Kolizej je torej v sredo dokončno padel, še vedno pa ni znano, kako bo na njegovem pokopališču nastajala nadaljnja zgodovina.