Tiskane izdaje
Bilo je kot v saloonu na Divjem zahodu. Glasna glasba, nabito poln lokal, besede so kot roj čebel brenčale po zraku. Na trenutke se je dvignila ena, glasnejša beseda, sledil pa ji je žvenket kozarcev. Ko je v lokal vstopil nov obraz, so gostje za hip obstali in premerili tujca od glave do pete. In hitro za tem nadaljevali debato.
Oblak dima, ki v vesternu brez dvoma ne bi smel manjkati, je zunaj zadovoljivo odigrala megla. Tistega dne se je že od jutra držala Prešernovega mesta.
Bar Marocco, tik ob kulturnem domu na Kokrici, je bil nabito poln. Lokalni upokojenci, ki so ravno nekaj praznovali v dvorani in se že pred sedmo zvečer vrteli ob zvokih narodnozabavne glasbe, so spraševali vsakogar, ki je pokukal skozi vrata: »A vi plešete kavbojske plese? Joj, to je tako zanimivo, lahko ostanemo in gledamo?«
Tako so veleli predvsem moški, ženske pa so dodale, da bi se tudi same pridružile kavbojskim plesom. Zato so tistega sredinega večera kranjske plesalke ob sebi imele še nekaj starejših gledalcev, ki jih niso prav nič motili. Nasprotno.
Naša sogovornica Majda Starovašnik ima okrog vratu zavezano rdečo rutico. Oblečena je v črno majico kavbojke. »Najboljše so tiste znamke Wrangler. Te so take prave, konjeniške hlače,« pojasni Majda Starovašnik in doda, da jih je pri nas težko dobiti, zato je ponje – kot v starih časih – treba v Italijo.
Njen kavbojski klobuk je tudi nekaj posebnega: »Doma imam še enega, ki sem ga prinesla iz mesta Williams v Kaliforniji.« A vendar so, poudari, najznačilnejši in hkrati tudi najdražji del kavbojske opreme škornji. Ti utegnejo stati okoli 150 evrov in se jih ne kupi v trgovini, temveč jih redki slovenski čevljarji naredijo po naročilu.
Izkušene plesalke se rade olepšajo tudi z nakitom v slogu countryja, za pasom pa ne sme manjkati niti usnjen pas z izrazitim znakom. Na umetelno izdelani znački, ki se sveti za Majdinim pasom, je velika črka W (če bi jo obrnili, bi bila to začetnica njenega imena), medtem ko imajo tiste plesalke, ki so v skupini že dlje časa, pas okrašen z likom konja. Začetnice ponavadi plešejo v čisto navadnih kavbojkah in – ne nujno kavbojskih – škornjih, pa jim gre kljub improviziranim kostumom ples dobro od nog.
V Kranj je ples v vrsti prinesla ravno naša sogovornica, ki se je nad njim navdušila v Ameriki, dokončno pa se je odločila, da bo tudi v kulturnem domu na Kokrici pri Kranju treba plesati po ameriško, ko je v Nemčiji obiskala prijatelje, tudi navdušene nad countryjem.
Bilo je pred skoraj štirimi leti, se spominja Majda Starovašnik: »Na začetku nas je bilo pet. Kot reka Colorado smo si s svojo močjo, svobodo in ustvarjalnostjo utirale pot. Zato smo našo skupino poimenovale Country Line Dance Colorado.«
Dame so štiri leta pridno vadile, skupina je postajala čedalje bolj številna. Danes jih je že več kot dvajset. Pred kratkim se jim je pridružil prvi moški. »Ples v vrsti je zelo razvit v Italiji, Nemčiji in Franciji, pri nas pa smo mi začetniki. V tujini je med plesalci veliko moških. Zakaj se naši moški ne ukvarjajo s plesom, pa ne vem,« pravi Majda Starovašnik in doda, da pri tem plesu starost ni pomembna: »Pomembno je, da plesalci čutijo country slog življenja, ljubezen do narave, morda tudi do konj.«
Torej se jim lahko pridruži vsak? »No, ja, malo občutka za ritem pa že mora imeti. Predvsem pa jim mora biti všeč country glasba, vse drugo se z vajo že lahko naučiš. Med plesom v vrsti se razvije močna energija, pravijo celo, da je to neke vrste terapevtski ples,« pove Majda Starovašnik, ki prizna tudi, da se rada včasih takole, zasebno, obleče v kavbojske cunje. »Morda sem v prejšnjem življenju živela na Divjem zahodu,« se rahlo namuzne, medtem ko ji iz oči kar sije ljubezen do ameriškega starinskega načina življenja.
Ko je bila ura sedem, so lokalni upokojenci že končali zabavo. Upravitelj kulturnega doma je dvorano hitro pospravil in ni bilo videti, da bi bile še pred nekaj minutami tu mize, zraven njih pa plesišče, na katerem so plesali polko (ali nekaj podobnega).
Dame so se postavile v tri vrste: v prvi izkušene plesalke, zadaj tiste, ki so se plesa v vrsti lotile šele letos. Vse s kavbojskim klobukom na glavi, oblečene v kavbojke in obute v škornje. Upokojenci so imeli kaj videti, še preden je prostor napolnila country glasba...
In ko se je to zgodilo, so plesalke pokazale, da imajo ritem v krvi. Po ogrevanju je skupina dobila ritem in zgodilo se je, kar je Majda Starovašnik napovedala: razvila se je posebna energija. Vse so, podobno kot na dekletom dobro znani vadbi TNZ (podnapis za moške: trebuh, noge, zadnjica), delale podobne gibe kot voditeljica plesa. Ta je bila na odru, plesalke so – čeprav jih je bil le dober ducat – s plesom, ki jih je obračal na vse štiri strani neba, in energijo hitro zapolnile veliko dvorano kulturnega doma.
V zadnji vrsti, a zato nič manj usklajena, so bila dekleta, ki po kavbojsko plešejo šele dober mesec. Med odmorom (ples iz tebe potegne kar veliko koncentracije, saj je treba ves čas slediti navodilom z odra in razmišljati o tem, kakšen bo naslednji korak, ki ga bo izvedla vsa skupina) so občutki kar vreli iz njih.
Nasmejane so povedale, da so pred prihodom v skupino poznale samo glasbo in kavbojske filme, zdaj pa jim je tudi ples postal zelo všeč, zato vztrajajo. Nato so hitro odplesale naprej, saj je bilo odmora konec, iz zvočnikov pa je že odmevala nova, še bolj poskočna country pesem. Skupaj s kavbojskimi klobuki si dame nadenejo tudi kavbojska imena: Shella, Meg, Jeane, Diane, Christy... Kranjčank (in enega gospoda), ki ob sredah ob 19. uri po kavbojsko plešejo na Kokrici, gledalci prav nič ne motijo.
