Kulivrtarjenje - s kolesom po zelen(javn)i Ljubljani

Urbanistično-kolesarsko-gurmansko spoznavanje Ljubljane - Zelenjava na glavni tržnici je bila nekoč iz Krakovega in Trnovega.
Objavljeno
09. junij 2014 17.44
Maja Prijatelj
Maja Prijatelj

Chelsea flower show je tekmovanje iz visoke umetnosti urejanja vrtov, ki vsako leto prinese nove vrtnarske velemojstre. Kot alternativa prestižnemu dogodku se je pred dvema letoma v Londonu rodil mednarodni vrtni festival Chelsea Fringe.

Zaznamujejo ga brezplačni dogodki netekmovalne narave, druženje, ozaveščanje o pomenu javnega prostora in zelenih površin v mestu ter popularizacija vrtnarjenja v vseh oblikah. Lani se je razširil na številna mesta po Veliki Britaniji, letos tudi na Dublin in Ljubljano. V tej sta organizacijo prevzela Zelemenjava in Inštitut za politike prostora, dogodke, ki so se zvrstili od 17. maja do osmega junija, pa so prispevali številna društva in posamezniki.

Ob otvoritvi festivala so obiskovalci v parku Tabor na drugi vseslovenski Zelemenjavi menjavali presežke semen, sadik in pridelkov, v naslednjih dnevih so se učili osnovnih tehnik obdelave lesa, kompostiranja kuhinjskih odpadkov v stanovanju in skrbi za domačo tovarno deževnikov, izdelovati balkonski vrt, dvignjene gredice in še marsikaj. Zaključni dogodek Chelsea Fringa pod imenom Kulivrtarjenje pa je obetal urbanistično-kolesarsko-gurmansko spoznavanje Ljubljane. Vodili so ga Tevž Černigoj, ki pod imenom Watermelon organizira kolesarske izlete po mestnih obronkih, arhitektka Meta Kutin, ki je ob vsaki znamenitosti povedala zanimivo zgodbo, za potešitev lakote in žeje pa je poskrbela Iva Gruden, ki organizira gurmanske pohode po Ljubljani (Ljubljananjam).

Posebneži iz Krakovega

Pri paviljonu na Kongresnem trgu so kolesa parkirale večinoma ženske, moška sta bila le dva, pa še ta sta delala družbo svojima partnerkama. Slovenke, Kanadčanke, Američanke, Rusinje, Francozinja – prava mednarodna zasedba. S kolesi smo se najprej popeljali mimo Brega do Krakovega. Vrtovi v njem in njive v bližnjem, konkurenčnem Trnovem, so bili nekoč glavno oskrbovalno zaledje z zelenjavo za Ljubljančane.

Že nizke hiše z dvokapnimi strehami vhodi s stranskih uličic - hiše v Ljubljani imajo vhode z glavnih ulic - in ozke ulice, ki jih ločujejo, govorijo, da je bilo Krakovo od nekdaj posebno. Nekoč je bilo zadnja vas pred mestom. »Načrtno je bila poseljena s strani nemškega viteškega reda, katerega pripadniki so živeli v samostanu v Križankah. Vaščani so plačevali davke samostanu, ne mestni oblasti,« otroci Krakovčanov pa so hodili v druge šole kot otroci Ljubljančanov in Trnovčanov, ki so bili veliki konkurenti Krakovčanov.

Za rivalstvo med enim in drugim predmestjem Ljubljane je vedel tudi arhitekt Jože Plečnik, ki je živel za trnovsko cerkvijo. Zato je na fasado trnovskega mostu na eno stran napisal Trnovo, na drugo Krakovo, je prislonjena ob zid vrtičkov v Krakovem, danes zaščitenem kot kulturna dediščina, zgodbo načela Meta Kutin.

Zadnja mestna kmetija

Zaradi močvirnatih tal je bilo Krakovo pred zgraditvijo Gruberjevega kanala leglo bolezni, tudi kuge. Na eni od hiš nanjo še vedno opozarja kužno znamenje, dojenček, ki sedi na mrtvaški glavi, je povedala pove Meta. Zaradi bližine reke so se moški ukvarjali z ribištvom in ribe prodajali na ribjem trgu v današnjem starem delu Ljubljane. »Med hiškami so bile vedno razprostrte ribiške mreže. Krakovčanke so za dodatni zaslužek na ozkih, dolgih parcelah za hišami pridelovale zelenjavo,« tudi hrustljavo in sočno trnovsko ali krakovsko ledenko, ki se je pozneje preimenovala v ljubljansko.

Najstarejši prebivalec Krakovega, 94-letni Ciril, je Meti povedal skrivnost, zakaj je bila solata tako dobra in je tako dobro rastla. »Vse hiše so imele zunanja stranišča. Ko nihče ni gledal, naj bi jih praznili kar na njive.« Konkurenca pri pridelavi solate ni bila le med Krakovim in Trnovim, ampak celo med eno in drugo njivo. Krakovčanke so ledenko prekrivale s starimi zavesami, da se ne bi skurbvala s sosedovo,« je Meta nasmejala poslušalce.

Druga posebnost krakovskih kmetic so bile cize, s katerimi so tovorile solato iz njiv do glavne mestne tržnice. »Ulice so bile ozke, nagrmadene z vsem mogočim, zato so bili leseni dvokolesni vozički, ki so jih Krakovčanke kar same porivale, idealno prevozno sredstvo. Imeli so tudi vlogo prodajnih stojnic. Če so si kmetice hotele zagotoviti dober prodajni prostor, so morale od doma odriniti že nekaj čez polnoč.

Edini kmet, ki zelenjavo na glavno ljubljansko tržnico še vedno vozi s cizo, je Andrej Peršin iz Trnovega. Njegova kmetija je edina preostala znotraj strogega mestnega središča, ostale so izrinili apetiti po drugačni rabi prostora. Tudi Andrejeva kmetija, ki jo je leta 1920 postavil njegov praded, je v preteklosti doživljala pritiske. Zasluge, da je preživela, gre morda pripisati njegovi »nikoli poročeni teti Meti«, ki je imela kot posestnica znaten vpliv.

S cizo na tržnico

»Pri tradicionalnem prevozu zelenjave na tržnico vztrajam zaradi tradicije in prepoznavnosti. To je moja prednost. Če bi se postavil za klopco, bi bil le eden od prodajalcev zelenjave. Če stojim pri cizi, pa je povedane že pol zgodbe,« je dejal Andrej. Torej proda le toliko zelenjave, kolikor je lahko pripelje? »To pa ni povsem res,« je priznal. »Polovico je pripeljem z avtom.«

Ruski parček, katerega ljubezensko zlivanje ponazarjata tudi enaki imeni (Saša in Saša), je zanimalo, ali je pri Andreju mogoče najeti košček zemlje za vrt, vendar nista imela sreče. »Imava majhen vrt na ogromnem balkonu,« se je nasmejalo dolgolaso dekle in zaljubljeno pogledalo proti izbrancu. Iz St. Peterburga sta se v Ljubljano preselila pred šestimi meseci. »Ko sva potovala, sva našla majhno in udobno mesto, ki nama je takoj postalo všeč.« Pritegnila ju je tudi ugodnejša davčna politika. »Ustanovila sva svetovalno in izobraževalno podjetje, vendar raziskujeva še druge poslovne priložnosti.«

Na Špici so se kolesarji osvežili s poletno različico piva iz butične pivovarne Pelicon, medtem ko je Iva Gruden povedala nekaj besed o živahni mikropivovaski sceni v Sloveniji in Ljubljani, Tevž Černigoj pa o gradnji Gruberjevega prekopa in nekdanjem glavnem mestnem kopališču.

Peterica deklet ju je z enim ušesom poslušala, s pogledom pa spremljala živahno dogajanje ob in na Ljubljanici. Štiri obiskujejo magistrski študij turizma, v okviru katerega vsak semester opravijo v drugi državi. Peta je prišla, ker jo je prijateljica prepričala, da je »Ljubljana je najboljše mesto na svetu«. Kanadčanko Melisso zanima lokalni vidik kulinarične ponudbe v mestih, črnolasko na njeni levi spoznavanje mesta na kolesu, ki bi bilo cenovno dostopno vsakomur.

Od Fabianijevega mostu s pogledom na Plečnikove zapornice in Cukrarno smo prikolesarili do Gornjega trga in dogodivščino zaključili ob čemaževo -česnovi juhi in marelični piti v lokalu Repete, kjer po Ivinih besedah »veliko dajo na doma pridelane vrtnine«.