Tiskane izdaje
Brez glasbe si težko predstavljamo življenje. Čeprav se je pogosto ne zavedamo, nas zvočna kulisa spremlja malodane na vsakem koraku, in znano je, da zelo vpliva na naše razpoloženje. Tiha, mirna glasba pomirja, divji ritmi nas spodbujajo. Že v zgodnji antiki so ljudje vedeli, da glasba tudi zdravi.
Zahodna civilizacija je v minulem stoletju učinke glasbe uradno vključila v različne metode zdravljenja in v 50. letih prejšnjega stoletja so postavili strokovne temelje glasbene terapije. »Poslušanje in poustvarjanje glasbe nas popelje v predstave ali v določena občutja. Sama glasba ni cilj in ni bistvo, gre za to, da z njo nekaj sporočaš. V terapiji jo uporabljamo kot sredstvo za pridobivanje informacij in most za gradnjo terapevtskega odnosa med klientom in terapevtom, na različne načine, predvsem pa kot medij, ki nam omogoča neverbalno komunikacijo, razumevanje brez besed,« je to obliko terapije razložila Špela Loti Knoll, ena redkih akademsko usposobljenih izvajalk glasbene terapije pri nas.
Čeprav omenjeno terapijo pri zdravljenju raznih bolezenskih stanj pri nas izvajajo tudi v naših zdravstvenih ustanovah, je to področje še precejšnja siva lisa. Mnogim je neznanka, če pa so o tej obliki zdravljenja vsaj že nekaj slišali, si pod tem pojmom predstavljajo gonge.
»Ponudnikov raznih programov je kar nekaj, a vsi izvajalci niso ustrezno strokovno usposobljeni. Glavna težava je v tem, da nimamo primernega študijskega programa. Smo v fazi začetnih korakov pri priznavanju poklica v zdravstveni stroki, ustanovljeno je Slovensko združenje umetnostnih terapevtov, ki združuje vse štiri umetnostne terapije: glasbeno, gibalno-plesno, dramsko in likovno terapijo. Drugostopenjski bolonjski študij umetnostne terapije na pedagoški fakulteti je le kompromis, saj glasbeno terapijo obravnava poleg likovne in plesne,« meni sogovornica.
Pomoč otrokom z motnjami
Špela Loti je študirala oboo na glasbeni akademiji in magisterij iz glasbene terapije pa je opravila na Cambridgu v Angliji. S partnerko Claudio Knoll, ki je iz tega področja diplomirala na visoki strokovni šoli v nemškem Magdeburgu, zdaj pa na ljubljanski pedagoški fakulteti končuje magistrski študij supervizije, delujeta v Sloveniji že nekaj let. Claudia na željo staršev, ki so tudi plačniki, dela predvsem z otroki z različnimi čustvenimi in vedenjskimi motnjami oziroma s takimi, ki jih še nimajo, a kaže, da se jim utegnejo pojaviti. Špela Loti se usmerja bolj v terapijo z odraslimi, kajti njena želja je, da bi delala z zaporniki.
Terapijo že več let izvajata v Varni hiši in materinskem domu Gorenjske in precej ženskam in otrokom sta pomagali, da so se spet postavili na noge. »Pogosto se jim misli vrtijo v krogu in čeprav si nenehoma prizadevajo najti rešitev, ne pridejo do nje. Glasbena terapija jim pomaga najti pot do potlačenih čustev in spoznati, kaj res želijo. Če so pripravljene delati na sebi, se zgodijo veliki premiki,« pravi Claudia.
Špela si je veliko izkušenj nabrala, ko je vodila humanitarne projekte v Bosni. Bila je v mednarodni skupini mladih glasbenih terapevtov, ki je pomagala travmatiziranim otrokom in odraslim v Mostarju in Sarajevu. »Največ smo delovali v sirotišnicah in vsaj za nekaj trenutkov osrečiti otroka, ki ima za seboj preživel grozljive trenutke, je neprecenljiva izkušnja,« je povedala.
Med letoma 2004 in 2010 so kot prostovoljci izvedli šest projektov. Izvajali so jih v okviru Evropskega združenja študentov glasbene terapije in Slovenskega združenja umetnostnih terapevtov in šele nekaj večjih na koncu je denarno podprla tudi fundacija Andreas Tobias Kind Stiftung iz Hamburga, s katero še vedno sodelujeta. Razmišljajo o vzpostavitvi kakovostnega študija glasbene terapije v Sloveniji, ki bi sledil evropskim merilom.
Terapevtsko igranje ali poslušanje
Glasbeno terapijo delimo na dve veliki področji, aktivno in receptivno. Aktivna glasbena terapija deluje prek praktične uporabe glasbe – igranja. Gre za prosto glasbeno improvizacijo, pri čemer ni pomembno, ali klient zna igrati kakšen inštrument ali ne.
Lahko je skupinska ali individualna in izvajajo jo tako, da v prostor med klientom in terapevtom razporedijo čim več različnih inštrumentov: male in velike, tolkala, brenkala, pihala, tudi pianino. Veliko instrumentov klient vidi prvič, to je zanj povsem nov svet. Terapevt z njim poje pozdravno pesem, igrata glasbo brez not, brez navodil. Terapevt je pozoren na izbor inštrumenta in način igranja, če klient odprt, o glasbi tudi govorita. V receptivni glasbeni terapiji terapevt glasbo predvaja. Klient se udobno namesti in posluša posnetek. Glasba ga odpelje v domišljijski svet in na koncu se s terapevtom pogovarjata o tem, kaj to zanj pomeni.
Glasba namreč na ljudi deluje kot oblika senzorne stimulacije. Sestavljajo jo zvoki, ki jih slišimo (slišna stimulacija), in vibracije, ki jih čutimo (taktilna stimulacija). Osnovna ideja takega zdravljenja z zvokom je resonanca. Zvočni valovi z vstopom v telo sprožijo tresljaje z isto frekvenco v celicah, pri čemer pri prenosu pomaga tudi velika količina vode v telesu.
Že v plemenskih obredih
Zdravljenje z glasbo ni novodobna iznajdba. Različne kulture so njen pomemben vpliv na človeka uporabljale na različne načine: skozi plemenske obrede, nekatere načine zdravljena, ki jih uporabljajo vrači, s petjem pomembnih duhovnih besedil. Prvi zapisi o zdravljenju z glasbo na egipčanskih papirusih so stari 3500 let. Stari Perzijci so opisovali blažilni učinek lutnje na različne bolezni in tudi iz obdobja starih Grkov in Rimljanov so znani zapisi o zdravljenju z glasbo. Nad njenimi učinki so se navduševali v renesansi, ob koncu 19. stoletja so bili v medicinskih krogih splošno sprejeti.
Med letoma 1950 in 1970 so se v zahodnoevropskih državah in ZDA postavljale prve oblike uvajanja glasbene terapije na dveh velikih področjih: v centrih za ljudi z motnjo v duševnem razvoju in v psihiatričnih bolnišnicah. Od pionirjev glasbene terapije preko prvih praks, ustanavljanj prvih izobraževanj, do državno priznanih univerzitetnih študijev in končno zdravstvenih zakonov, ki urejajo status tega poklica, je še dolga pot. V Evropi je le pet držav, ki imajo na vseh omenjenih nivojih urejen ta poklic (med je sta Avstrija in Velika Britanija ter nekatere skandinavske države). Varčevanje na vseh področjih bo bržkone še podaljšalo čas, ko bo Slovenija stopila v družbo držav, kjer je mogoče to terapijo predpisati na recept.
