Tiskane izdaje
Bilo je, kot da bi na dolgo zapuščenem podstrešju zagledal staro dragocenost. Le da je šlo le za kup kamenja. A ne katerega koli – pogled nanj je odprl okno skoraj dva tisoč let v preteklost.
Stal sem pred novoodkritim delom rimskega zapornega zidu (Claustra Alpium Iuliarum), ki je bil v pozni dobi Rimskega cesarstva, v 3. in 4. stoletju, utrjen državni varovalni pas, v katerem so bile tudi obrambne trdnjave – kasteli. Njegova naloga je bila braniti srčiko rimskega imperija pred divjimi ljudstvi, ki so prihajala z vzhoda. Bil je zadnja obrambna črta, pomembna predvsem v primeru, če bi pred barbarskimi vpadi popustila dejanska meja rimskega imperija, ki je potekala veliko bolj na severu, na Renu in Donavi.
Skupna dolžina vidnih ostalin pri nas je zdaj že blizu 50 kilometrov. Rimski zaporni oziroma obrambni zid ni bil strnjena gradnja, ampak so ga postavili le v lažje prehodnih dolinah in obrambno pomembnih točkah, marsikje pa so uporabili kar naravne ovire, kot so grebeni hribov in podobno. Potekal je od Jadrana pri Reki, se vzpel ob snežniškem pogorju, prečil bloško planoto, se spustil v tesen Iške in se ponovno vzpel proti Krimu in Rakitni, se nadaljeval proti Logatcu in Hrušici v Vipavsko dolino vse do Čedada, kjer je zavil proti severu.
Kljub dolgim stoletjem, ko je po razpadu rimskega imperija zaporni zid počasi propadal in so ga kot gradbeni material večji del uporabili za graditev gradov in cerkva, so se njegovi bolj ali manj ohranjeni sledovi ohranili do današnjih dni; najbolj vidni so pri Vrhniki, Kalcah in Hrušici, na Rakitni in na območju občin Velike Lašče, Bloke in Sodražica. Samo tam so namerili okrog tri kilometre ostankov rimskega zapornega zidu; njegov najdaljši del, kjer se Rutarska planota strmo konča nad vasjo Rob, je dolg kar 1548 metrov.
Zdaj je »zid« dobil še novih 250 metrov na skrajnem severozahodu občine Sodražica, na samem robu bloške planote. Zasluge za odkritje ima zagreti član društva Claustra Alpium Iuliarum Anton Marolt, ki je oktobra lani ob širitvi ceste med Runarskim in Novim Potom opazil značilno skladovnico kamenja, na katerem so še vidne sledi malte. Kot član društva – ustanovljeno je bilo leta 2003 – ki se trudi za odkrivanje in ohranjanje delov rimskega zidu, je s tem dobil nagrado za vztrajno iskanje po bloških gozdovih. Znano je namreč, da sta na tem območju neodkrita vsaj še dva segmenta zidu.
Na njegov poziv so si novoodkrite ostaline zidu ogledali strokovnjaki Zavoda za zgodovino prostora, ki so specializirani za 3D-projekcije prostora. Odzvali pa so se tudi na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki že sicer dobro sodeluje z društvom Claustra Alpium Iuliarum.
»Skupaj bomo naredili smernice za urejanje ostankov rimskega zidu od Brinarjeve jelke v občini Brezovica do Babnega polja v občini Loška dolina, oziroma meje s Hrvaško. Vsega skupaj je zdaj namreč znanih in vidnih, če upoštevamo še del v občini Vrhnika, že skoraj 50 kilometrov zidu,« je pojasnil predsednik društva Claustra Alpium Iuliarum Manfred Deterding, seizmolog in ljubiteljski raziskovalec preteklosti.
»Pomembno je tudi, da smo z delovanjem našega društva ozavestili domačine, ki živijo na območjih, po katerih je potekal zid, da skrbno čuvajo njegove ostanke. Nekateri tako skrbno, da nas skoraj ne pustijo blizu. Pomembno vlogo pa imajo tudi gozdarji, ki zdaj zelo pazijo, da z novozgrajenimi vlakami za spravilo lesa iz gozda ne bi poškodovali morebitnih še neodkritih delov zidu. V preteklih desetletjih, ko védenja o rimskem zidu na tem območju še ni bilo, so mu z gozdarsko dejavnostjo namreč naredili največ nepopravljive škode,« je pojasnil sogovornik.
Kaj storiti s tako dragocenostjo, ki je pravzaprav največja gradbena dediščina vseh obdobij na območju Slovenije? Manfred Deterding pravi: »Cilja sta predvsem dva. Na eni strani predstavitev naravne in kulturne dediščine, ki leži v bližini trase, po kateri je potekal rimski zid. Na drugi strani pa je prizadevanje, ki je zaradi finančnih omejitev zadnjih nekaj let bolj ali manj v mirovanju, da bi spravili ta rimski gradbeniški biser na višjo raven. Najprej, da ga posamezne občine, ki imajo ostaline zidu, vzamejo kot dragoceno zgodovinsko dediščino. Naslednja raven bi bila predstavitev v evropskem prostoru in kot zadnja želja, da bi rimski zid uvrstili na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. A pri slednjem smo realni in si ne delamo utvar. Vsekakor se nam nikamor ne mudi.«
Dejstvo pa je tudi, dodaja sogovornik, da so zadnje arheološke raziskave tega rimskega zapornega zidu potekale davnega leta 1960/61. Tako lahko rečemo, da stroka o tem arheološkem zakladu še zdaleč ni odkrila in povedala vsega.
Tako ostaja ena od glavnih dejavnosti društva urejanje in vzdrževanje pešpoti, ki je speljana čim bliže trasi, po kateri je potekal oziroma še poteka rimski zaporni zid. Z vidno pravokotno belo-modro markacijo, na nekaterih delih pa tudi s hrastovimi miljniki, je označenih že približno 55 kilometrov poti.
Za zdaj se začne na Babnem polju, na meji s Hrvaško, poteka po Loški dolini do Lužarjev, nato teče proti severu čez Rutarsko planoto skozi križišče evropskih pešpoti E-6 in E-7, se spusti v Iško tesen, se vzpne do Rakitne, kjer preide na tako imenovano Jamborsko cesto, ki nas popelje do ostankov rimskega zidu pod vrhom Prezida in se v Lapušni dolini usmeri proti Brinarjevi jelki v občini Brezovica, kjer se za zdaj tudi konča.
