Nastaja Slovenski smučarski muzej

Smučarsko zbirko Aleša Gučka bodo postavili v Tržiškem muzeju - zasebna zbirka bo postala občinska oziroma javna

Objavljeno
11. april 2014 16.52
Smučanje za Panoramo 4
Marjana Hanc, dopisnica
Marjana Hanc, dopisnica
Potem ko so naši športniki na nedavnih igrah v Sočiju dosegli odmevne uspehe, bodo v Tržiškem muzeju 23. aprila v čast starim in novim olimpijcem odprli Slovenski smučarski muzej. Namesto nazdravljanja 90-letnici Smučarskega kluba Tržič, ki je predlanskim neslavno ugasnil, čeprav menda formalno še obstaja na papirju z nekaj člani, pa bodo ob novi postavitvi največje smučarske zbirke v Sloveniji obujali spomine na smučanje na Zelenici in Kofcah.

Pobudo za Slovenski smučarski muzej, ki bo organizacijska enota Tržiškega muzeja, je dal pisec šestih knjig o smučanju, sicer pa tudi nekdanji reprezentant v alpskem smučanju, učitelj in demonstrator Aleš Guček. V dveh sobah muzeja si bo mogoče ogledati del zbirke oziroma predmete, ki sta jih od leta 1992 poleg Aleša zagnano zbirala še njegov oče Svetozar Guček, pisec člankov o Planici in bloškem smučanju ter mednarodni sodnik za smučarske skoke, in Aleševa žena Vlasta.

»Ker sprva nismo vedeli, kje bo stala zbirka, smo najprej s smučmi napolnili kletni shrambi, tako da ni bilo prostora niti za vrečko krompirja, pokali, diplome in fotografije pa so končali pod posteljami in na dnu garderobnih omar. Prva slovenska smučarska zbirka je bila naposled marca 1994 postavljena v Hotelu Špik v Gozdu - Martuljku, po desetih letih pa so nam sporočili, da je novi lastnik noče več. Sledila je selitev na Bloke in nato v letu 2007 v Tržič. Leta 2008 so v Tržiškem muzeju odprli eno sobo, zaradi širitve muzeja pa so se morale smučke preseliti na podstreho muzeja, kjer so čakali na boljše čase tudi še drugi eksponati ... Zdaj bo narejen velik korak naprej. Zasebna zbirka bo postala občinska oziroma javna. Tako se bo ohranila,« poudarja Aleš Guček.

Med predmeti iz zbirke Guček izpostavi japonsko smučko iz okoli leta 1960, izdelano izključno iz bambusa, ki jo je podarila Jasna Kos, hči družinskega prijatelja dr. Frančka Kosa, jugoslovanskega veleposlanika na Japonskem in osebnega prijatelja cesarja Hirohita. Osebni spomini ga vežejo tudi na smučko JNA iz leta 1974, za katero se je, kot pravi, boril na generalštabu JLA v Beogradu. Srbski generali so namreč vztrajali, da vojaki smučajo na lesenih z vezmi kandahar s čeljustjo, ne pa z aluminijastimi lepljenimi in s patentiranimi varnostnimi vezmi kandahar iz leta 1962 dr. Franceta Avčina.

Piš vetra v muzeju

Razvoj svetovne in slovenske zgodovine smučanja je pripravil Aleš Guček, tržiške smučarije pa Janez Kavar.
Poleg tega da sta avtorja besedil, sta izbrala tudi fotografije. Za oblikovanje so zaslužni arhitekti Silvija Kajzer, Sara Slivnik in Teo Kajzer, kot restavratorja oziroma kustosa pa sta sodelovala Boštjan Meglič in Jana Babšek.

»Muzealci smo želeli zgodovino smučanja pokazati predvsem z zanimivo smučarsko zgodbo,« poudarja direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek. V prvem prostoru je simulirana smučarska proga, na kateri bo mogoče slišati tudi piš vetra. V njej bo predstavitev zgodovine smučanja v svetu, mejnikov na Slovenskem, to je od bloškega smučanja do prvih tekem slepih ter partizanskih tekem, ki so unikum v svetovni zgodovini. Prikazan bo tudi razvoj smuči, od bloških do zdajšnjih, in smučarske opreme od časov, ko je bilo smučanje le način transporta, do danes, ko je postalo športna dejavnost. »Dotikamo se tudi tehnik smučanja in predstavljamo kolarske delavnice, prilagojene za rokodelsko izdelavo smuči,« pove direktorica. Drugi prostor je namenjen predstavitvi 20 slovenskih smučarskih alpskih smučarskih šampionov. V slalomu slavnih se prikažejo podobe tistih, ki so dosegli kakršno koli odličje na olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih, globuse in zmage v svetovnem pokalu.

»Zbirka, ki so jo zbrali v družini Guček, je ogromna, zato smo morali narediti izbor najbolj zanimivih predmetov. Aleš Guček je pripravil devet sklopov predstavitev zgodovine smučanja za ekran za obiskovalce, od razvoja smučarskih čevljev, smuči, tehnik smučanja do smučarskih oblačil in mode ter zgodovine zareznega smučanja ... Ko bodo možnosti za večjo predstavitev, bomo izbor širili. To je naš načrt,« pove Jana Babšek.

Tržiška olimpijska vrsta

Ker je muzej v Tržiču, je del razstave posvečen lokalni zgodovini, kajti Tržič je, kot pravi Janez Kavar, navsezadnje ena od zibelk slovenskega tekmovalnega smučanja. Prva tekma v Tržiču je bila 6. februarja 1927. Prvi (jugoslovanski) prvak v slalomu, leta 1933 pod Jalovcem, je bil Tržičan Frenk Čarman. Na slovitih Partizanskih smučinah v Cerknem januarja 1945 je Tržičan Janko Štefe zmagal v veleslalomu. Čas po 2. svetovni vojni, prvo »zlato obdobje tržiške smučarije«, so vrh jugoslovanskega alpskega smučanja krojili Tržičani Matevž Lukanc, Janko Štefe, Ludvik Dornig in radovljiški Tržičan Tine Mulej.

Zlato obdobje slovenskega smučanja, ki se bo težko ponovilo, je začel Tržičan Bojan Križaj. Prvo slovensko zmago v smuku – »formuli 1« svetovnega pokala v alpskem smučanju – je leta 2007 iz Garmisch-Partenkirchna prinesel Tržičan Andrej Jerman ... Četrtino slovenskih medalj z olimpijskih iger v Sočiju, in prvi dve v Tržič, je prinesel snežni deskar Žan Košir. Tržiška zimska olimpijska vrsta, z zadnjimi v Sočiju, šteje kar 38 udeležencev, s sedmimi paraolimpijci in enim udeležencem mladinskih olimpijskih iger. Kar trikrat je bila slovenska olimpijka biatlonka Andreja Grašič Koblar in olimpijca alpska smučarja Bojan Križaj in Andrej Jerman. »Če se malo poigramo s številkami: če bi bil Tržič milijonsko mesto, bi na vsake zimske olimpijske igre doslej poslal več kot sto športnikov,« izračuna Kavar.

Tržičanom so smučanje pokazali nemško govoreči tržiški industrialci, smučati pa sta jih naučila tržiška vojaška povratnika iz 1. svetovne vojne Anton Jelenc in Anton Seljak. Prvi smučarski klub, SKT Tržič, so ustanovili že leta 1923. Smučanje je bilo za Tržičane nekoč najcenejši in zato najbolj množičen šport: dolge in s snegom bogate zime, smučarski tereni, vsi bližnji grički okoli Tržiča in malo dlje Kofce, Zelenica, Storžič. A so jih zaznamovale tudi tragedije: nesreča v snežnem plazu pod Storžičem 29. marca 1937 z devetimi mrtvimi zasutimi smučarji velja za najbolj tragično smučarsko nesrečo pri nas. Tržič pa je znal biti tudi smučarsko inovativen: prvi na Slovenskem je leta 1966 dobil Alpsko smučarsko šolo. Iz nje je izšla plejada odličnih smučarjev z najuspešnejšim Bojanom Križajem. Med prvimi slovenskimi trenerji so se tudi v tujini uveljavili Tržičani Jože Šparovec, Pavel Grašič in Jani Hladnik.

Mesto smučarije

Rdeča nit je bilo sicer alpsko smučanje, vendar je imel Tržič prvo skakalnico že leta 1938 na Griču sv. Jožefa. Prvi najboljši tržiški smučarski skakalci so bili alpski smučarji: Janko Štefe, Slavko Lukanc, Jože Krmelj, Alfred Amann, Jože Kavar. Častno mesto v tem športu je Tržiču zagotovil Jože Šlibar s svetovnim rekordom 141 metrov iz Oberstdorfa 1961. Po sledi in na zgledih alpskih smučarjev pa so šli biatlonca Andreja Grašič Koblar in Tomas Globočnik, nordijska kombinatorca Roman Perko in Mitja Oranič, paraolimpijka Lojzka Meglič, telemark smučar David Primožič, deskar Žan Košir in drugi. Tržič je tudi sicer še zaznamoval zimske športe na Slovenskem, povezane s smučanjem. Z izkušnjami s slovitih ljubeljskim motodirk in obilico odličnih smučarjev se je v 50. letih prejšnjega stoletja v Tržiču zelo uveljavila motorna vleka na smučeh, 5. julija 1995 pa je Slovencem v Himalaji uspelo do tedaj najtežje alpinistično smučanje na svetu: zdravnik Iztok Tomazin na smučeh, ki je Križajev vrstnik iz tržiške Alpske smučarske šole, in Marko Čar iz Žirov na snežni deski sta opravila prvenstveni spust z vrha Gašerbruma I (8068 m) po severni steni in Japonskem ozebniku.

Tržičani radi ponosno povzdignejo svoj kraj v »Tržič – mesto smučarije«. Smučarija pa pomeni nekaj več kot le smučanje; to je ljubezen do zimske narave, veselje do športa, je druženje, način življenja, poudarja Kavar. Tržiško smučarijo je morda še najbolj poosebljal Janko Štefe, rekli so mu Zavrotar. Bil je športnik od nog do glave, zagrizen borec kot partizan ali kot smučar med vratci. Na tekmi v Cerknem januarja 1945 je na smučarski skakalnici skakal s pištolo za pasom (in bil drugi ...). Nobene tekme ni končal brez pripombe: »Če nisem zmagal, ste goljufali!« V jugoslovansko-slovensko skupino državnih prvakov v alpskem smučanju se je vpisal kar desetkrat. Oral je ledino na mednarodnih tekmovanjih, z vrstnikom in konkurentom Tinčkom Mulejem sta desetletje predstavljala steber slovenskega in jugoslovanskega alpskega smučanja. Štefetovega 13. mesta v smuku na zimskih olimpijskih igrah leta 1952 v Oslu tudi po dvainšestdesetih letih ni uspelo izboljšati še nobenemu Slovencu.

Za konec pa le še: SMUK! (Stari slovenski smučarski pozdrav).