Tiskane izdaje
Med vsemi zdravniki, zaposlenimi v osnovnem zdravstvu, je kar sedemdeset odstotkov zdravnic. To je pomemben podatek, kajti kakovost njihovega dela vpliva na zdravje vsega prebivalstva. Medtem ko je povprečna starost zdravnikov ob smrti približno enaka kot pri drugih moških v Sloveniji, slovenske zdravnice umirajo trinajst let prej kot drugi državljani.
Povprečna pričakovana življenjska doba žensk v naši državi je 79 let, zdravnice doživijo le 65 let. To je pokazala dvanajst let stara študija o umrljivosti zdravnikov v Sloveniji med letoma 1985 in 1999, pod njo pa sta se podpisala Jožica Šelb in Tit Albreht. Novejših študij, ki bi to potrdile ali ovrgle, trenutno žal ni.
Pred dnevi so skupaj stopili Fides, Zdravniška zbornica in združenje zasebnikov ter na Inštitut za varovanje zdravja naslovili pobudo, da bi novo raziskavo naredili prihodnje leto. Zdravniki so že po naravi svojega dela izpostavljeni težjim psihofizičnim naporom, in ker jih primanjkuje, so pritiski toliko večji, njihovo zasebno življenje pa še dodatno preizkušano. O tem so spregovorile zdravnici in strokovnjakinja z Inštituta za zgodovino medicine.
Upokojena anesteziologinja in zdravnica intenzivne medicine je hotela ostati anonimna. »Vsi 'intenzivisti' imamo zvišan holesterol, kar je povezano s stresom. Na splošno so nekateri medicinski poklici bolj obremenjujoči, stres tako močan, da se človek prej izčrpa – v travmatologiji, anesteziologiji, rentgenologiji, torej povsod tam, kjer je dan in noč ekstremno veliko invazivnih posegov.«
Njeno delovno mesto je bil oddelek intenzivne terapije kirurških strok Kliničnega centra. »Že dolgo je znano, da zdravniki in zdravnice anesteziologi prej umirajo in da so spontani splavi pri anesteziologinjah pogostejši. Ko sem pred več kot tridesetimi leti začela delati, smo uporabljali več inhalacijskih anestetikov. Sistemi so bili še precej nerazviti in hlape je ravno tako kot bolnik na operacijski mizi vdihaval tudi anesteziolog.
Halotan so danes nadomestili novejši preparati, na srečo so sistemi dovolj zaprti, da je zdravnik varnejši. Anestetik, ki sem ga vdihavala tudi sama, je pronical skozi kožo. Ta vonj je bil nemogoč in mama se je vedno namrdnila, ko sem se vrnila iz službe. Poleg tega snov povzroča zaspanost in utrujenost. Ko sem doma sedla k večerji, sem pogosto zaspala kar za mizo.
Zavedati se je treba, da je pri zdravstvenih delavcih, ki so ves čas izpostavljeni ekstremnim psihofizičnim obremenitvam na delovnem mestu, nevarnost zatekanja k različnim farmakološkim preparatom veliko večja kot pri drugih. Obremenitve so sicer takšne kot pri vsakem poklicu, a ko rešujemo življenja, so zagotovo večje.«
Sočustvovanje in ženska empatija
Bi lahko ločevali med moško in žensko empatijo? »Velikokrat sem se spraševala, kako lahko nekateri moški kolegi hud tempo zdržijo vse do upokojitve. To pomeni petintrideset let in več dežuranja ter drugih obremenitev,« pripoveduje Lidija Kaučevič Pohar, specialistka interne medicine, ki je v periferni bolnišnici službovala dvajset let.
»O sebi vem, da mi bo zelo težko, in verjamem, da se tako počutijo tudi moje kolegice. Ne poznam jih veliko, ki bi v polni obremenitvi zdržale do upokojitve. Verjetno ženske drugače doživljamo bolnikove stiske; o njih nam pripovedujejo, če to želimo ali ne. To nas prizadene. Ženske se nehote preveč poistovetimo s prizadetim. Sama sem zadnja leta, preden sem zamenjala delovno mesto, bolj čutila obremenitev hudo bolnih. Bolj sem trpela z njimi in zaradi njih. Vse težje sem to prenašala, obremenjevalo me je do te mere, da sem to čutila kot stres.
Kot mlada zdravnica sem velikokrat mislila, da bom vse lahko rešila, da bom vse popravila, nato je prišlo obdobje, ko sem spoznala, da to ni mogoče. In to me je prizadelo. Tudi stiske njihovih družin sem doživljala, saj so zaradi bolezni družinskega člana prizadeti vsi svojci. Po drugi strani pa čutiš lepoto življenja in se naučiš razveseliti vsake najmanjše stvari. Tudi svoje življenje znaš drugače ceniti. Tako sem začela gledati na življenje zelo drugače kot takrat, ko sem bila mlada zdravnica.«
Interna medicina oziroma interni oddelek v bolnišnici je tesno povezan s smrtjo, pravi. Ko umre starejši bolnik, je to nekako pričakovano, ko umirajo mlajši ljudje, na primer bolniki z rakom, pa smrti ne pričakuješ. Ko se je odločala za zdravniški poklic, niti ni razmišljala, da se bo srečevala s smrtjo.
»Mislila sem le na to, kako bom pomagala ljudem. A smrt nas večina zdravnikov spremlja vso poklicno pot in še danes mi je zelo hudo zaradi vsakega umrlega. Nikoli namreč to ne postane rutina in ni nekaj, kar bi bilo sprejemljiv del poklica. To si upam trditi tudi o vseh mojih kolegicah in kolegih. Smrt v bolnišnici zame ni nekaj naravnega, saj bolnišnica ni naravno, domače okolje. To me je zelo bremenilo. Pomagale so nekatere delavnice, kjer smo med drugim govorili o spremljanju umirajočih ter o tem, kako nagovoriti svojce. In kako pomagati tudi sebi.«
»Možgansko smrt najpogosteje določamo anesteziologi. In potem moramo to povedati domačim. Večina tako umrlih je bila hudo poškodovana, med njimi veliko mladih. To pa je zelo obremenjujoče. Danes, ko sem upokojena, smrti pacientov zavestno potiskam v pozabo in poskušam na to gledati racionalno. Vem, da sem za bolnika naredila vse, kar sem zmogla,« se spominja druga sogovornica.
Mlada zdravnica
Omenjena raziskava je pokazala tudi, da so stopnje umrljivosti zdravnikov od deset do petnajst let po diplomi visoke, zlasti zaradi stresa, ki so mu izpostavljeni predvsem mladi zdravniki. Sta bili obe sogovornici kot mladi zdravnici brez zadostne rutine pri hudo bolnih ali poškodovanih pogosto negotovi in v skrbeh zaradi pravilnosti strokovnih odločitev? »Navzven sem vedno kazala samozavest. Zelo,« se spominja Kaučevič Poharjeva.
»Navznoter pa sem bila v resnici zelo obremenjena. Zdravnik bo vedno poskušal najti najboljšo rešitev. Navzven deluješ odločno – pa saj tudi si odločen in prav je tako –, navznoter pa si v dvomih. In takrat iščeš v literaturi ali pokličeš kolega. Razmišljaš, vključiš vse osebje, da se le problem razreši. Vendar morate vedeti, da si kot zdravnik v resnici 'sam'.
Recimo, v periferni bolnišnici sem bila ponoči edini zdravnik za ves oddelek, za osemdeset ležečih pacientov, za dializne bolnike, bolnike na intenzivnem oddelku ter tiste, ki so čakali na sprejem. Če si v precepu, lahko pokličeš kolega iz sosednjega oddelka – kirurgije, anestezije... V teh letih nikoli nisem doživela, da si kolegi ne bi med seboj pomagali. Vendar so razmere, ko moraš poiskati pomoč, že obremenitev. Kajti ko dvomiš, nekaj v tebi kljuva. Velikokrat ne moreš takoj postaviti prave diagnoze; morda se ta razkrije šele po nekaj urah ali še pozneje. In vendar natanko veš, kaj je treba narediti, ko gre za življenje. Tu pa ni dvomov, to so opravila, ki jih znaš ob polnoči ali ob treh zjutraj.«
»Ko sem bila še mlada zdravnica, me je bilo pogosto strah, da bom naredila usodno napako. Če gre za življenje, celo dve življenji – matere in otroka –, so odločitve še toliko težje. Vendar smo vedno imeli poleg starejšega specialista, zelo izurjenega, ki je bil v oporo. Anestezija, pa naj bo še tako kratkotrajna, je namreč v določenih primerih lahko vzrok za smrt,« razmišlja anesteziologinja, ki se je upokojila po šestintridesetih letih delovne dobe.
Prvega otroka je rodila pri dvaintridesetih, drugega štiri leta pozneje. Njeni starši so ji pogosto priskočili na pomoč pri prvem otroku, pri drugem pa manj, a takrat je imela za sabo že tudi specialistični izpit, pripoveduje, in bilo je lažje: »Delala sem do zadnjega dneva nosečnosti in mož mi je veliko pomagal.« Je pomislila, da bi hlapi anestetika lahko škodili še nerojenemu otroku? »Niti pomisliti nisem hotela na kaj takšnega. Imela sem že veliko več izkušenj in sem, če je le bilo mogoče, uporabljala intravenske anestetike.«
Ko se je Lidija Kaučevič Pohar vrnila z nočnega dežurstva, ni šla spat. »Nemudoma sem se začela ukvarjati z otrokoma, sebe sem potisnila v ozadje. Takole sem razmišljala: moram biti s svojo družino, saj me prejšnji dan niso videli, ne glede na to, da sem neprespana po nočnem in nato celodnevnem delu.«
Nočno delo in dežurstvo
Kot mlada zdravnica je bila veliko v službi in vedno na voljo, se anesteziologinja spominja svojih začetkov. Pravi, da je bilo takrat v tem poklicu več žensk kot moških, danes pa je obratno. »Moj delavnik se je začel ob sedmih s poročilom, sledilo je delo v operacijski sobi, po operacijah pa na urgentnem oddelku vse tja do devetih zvečer. Tako je bilo iz dneva v dan. Urgenca pa za anesteziologa pomeni oživljanja, travmatološke operacije, vse nujne pa tudi manj nujne posege. Reanimacije mora anestezist delati na različnih oddelkih ali v okoljskih bolnišnicah; včasih je bilo, recimo, treba kar se da hitro iz KC priti na Vrazov trg na Pediatrično kliniko, drugič spet na otorinolaringološko kliniko zaradi hude poškodbe ali otekline v grlu.« Zgodilo se je, da je bila dežurna tudi tri dni skupaj.
»Če si prepogosto v službi ponoči, počasi postaneš preutrujen. Moški so ravno tako izčrpani, za kar nekaj kolegov vem, ki so naredili samomor. Ko je pacientovo življenje na nitki, sedeš poleg in z njim prebediš noč.« Zadnja leta ni več hotela dežurati dva dni zapored (soboto in nedeljo), prej pa nikoli ni uveljavljala pravice, da po določenem letu starosti ni treba opravljati nočnega dela.
»Po nedeljskem dežurstvu sem se vrnila domov šele v ponedeljek popoldne, potem ko sem končala delovno dopoldne. Drugače ne gre, nihče ne more prevzeti tvojega dela. Velikokrat sem po dežurstvu delala v ambulanti, kjer se je zvrstilo tudi do trideset bolnikov. Zdravnikova dolžnost je, da po najboljših močeh poskrbi za paciente, ne nazadnje ti niso bili krivi, da sem bila neprespana. Pravzaprav sem se obnašala tako, kot da sem prišla v službo spočita,« se službovanja v bolnišnici spominja internistka.
Danes dela v enem izmed diagnostičnih centrov, kjer je delo nekoliko manj stresno, zatrjuje. Obe omenita, da starostnega praga, ki omejuje nočno delo ženske po 50. letu, v medicinski stroki ni mogoče vedno upoštevati, saj zaradi pomanjkanja zdravnikov dela ni mogoče drugače organizirati.
Melatonin in adrenalin
Zdravnici se strinjata, da je slabe učinke nočnega dela zaradi neprespanosti in kršenja naravnega telesnega ritma treba pripisati tudi melatoninu, ki uravnava ciklus spanja in budnosti v telesu. Tako imenovani hormon noči se tvori v žlezi češeriki v možganih, povzroča zaspanost in znižuje telesno temperaturo. Svetloba zavre tvorbo melatonina, medtem ko jo tema spodbuja. Izločanje in koncentracija v krvi sta največja sredi noči, v drugi polovici noči pa ta začne padati. Motnja v izločanju melatonina torej poruši ciklus spanja in budnosti.
Kaj pa stres? Dviguje vsebnost adrenalina. »Ko imaš pacienta, za katerega se moraš boriti, si v stresu; tudi če je noč, si buden kot zajec,« anesteziologinja odgovarja na vprašanje, kako dobro opravljati delo kljub predolgemu in napornemu delavniku.
»In ko se stanje umiri, lahko delno zaspiš. To ni globoko spanje, je dremavica, omotica, slišiš dogajanje okoli sebe. Včasih je bilo dovolj že, da sem se nekoliko sprostila in dvignila noge. Potem spet pride hud bolnik in si v trenutku pokonci, popolnoma buden in poln adrenalina – ta povzroča budnost, naraste tlak in srce dela pospešeno. Ko sem se po službi vrnila domov, velikokrat do popoldneva nisem mogla zaspati. Pogosto sem premišljevala, ali sem naredila vse prav. Ali bo z onim težkim bolnikom vse v redu in v kakšnem stanju ga bom našla naslednji dan. To je dodatna obremenitev in gotovo slabša psihično stanje zdravnika.«
Upad »hitrosti«
in upokojitev
Anesteziologinja meni, da je kljub stresu in naporu ohranila dobro zdravje, zadnja leta pa je opazila, da jo je začela zapuščati hitrost. »Recimo, da sem morala na intenzivnem oddelku skrbeti za dvajset bolnikov, na sosednjem oddelku je bil bolnik s težkimi opeklinami in podobno. Za vsakega sem natančno, na pamet, vedela, kakšni so njegovi laboratorijski izvidi in stanje, ki se je lahko hitro spreminjalo. V takšnih okoliščinah se osredotočiš na najtežje bolnike, druge pa moraš v vsakem trenutku imeti dovolj dobro pod nadzorom in pričakovati spremembo poteka bolezni. Zadnja leta sem opažala, da si težje zapomnim podatke ter za to potrebujem vedno več časa.«
Leto dni se je pripravljala na upokojitev, zadnje leto po tej pa veliko premišljevala o bolnikih. »Pomislite, da sem razmišljala o trideset let starih primerih in kako bi jim danes, z vsem tem, kar zmore današnja medicina, lahko pomagala. Zdravniki delamo napake. Bolniki se človeku usedejo v dušo.«
Pričakovana popolnost
Povprečne pričakovane življenjske dobe slovenskih zdravnic ne moremo strniti na raven statistične obravnave, kajti problem je nadvse kompleksen, meni prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., z Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani. Pojavljati se je začel s feminizacijo medicine v drugi polovici 20. stoletja, izvira tudi iz razlik v moški in ženski nravi.
Bolj racionalni moški se ne odločajo več tako radi za poklic, ki je precej slabo plačan, še slabše vrednoten, predvsem pa nalaga neomejeno število obveznosti in veliko odgovornost. »Kopica pritiskov tudi zelo oteži zasebno življenje zdravnic. Pogostejše so razveze, saj njihovi partnerji težko sprejemajo skrb za otroke, družino, gospodinjstvo in drugo, kar v naši družbi tradicionalno opravlja ženska.«
Družba od zdravnika neskončno veliko pričakuje in zahteva ne le kakovostno delo, ampak ga zaradi velikega pomanjkanja zdravnikov – okoli dva tisoč petsto premalo jih je – tudi čezmerno obremenjuje z dežurstvi, dodaja. »Delo zdravnika nikoli ne bo manj stresno in manj obremenjujoče, kvečjemu še bolj, zlasti zaradi tožb bolnikov, ki jih je vse več. Težko je tudi razmejiti, kje se konča poklicna dolžnost in začne zgorevanje,« nadalje razmišlja profesorica zgodovine medicine.
Anksiozna osebnostna struktura zdravnice še vse poslabša, je prepričana, »a ljudje s takšno naravo za bolnike načeloma delajo še bolje. Družba zdravniku skorajda ne dovoljuje, da bi imel človeške slabosti, da bi bil nepopoln. Pri tem ne pozabimo, da se na medicino uspe vpisati le najbistrejšim dijakom, ki so po navadi tudi najbolj prizadevni, ki stremijo k popolnosti in nato tudi zaradi teh presežnih lastnosti zgorevajo pri delu in postanejo žrtve svojega poklica«.
