Tiskane izdaje
Orumenelo listje, ki se je usulo na stezico pred Ljubljanskim gradom, je naredilo sceno ravno prav kičasto. Junaka sta ponovila korake za koreografi, se zapeljivo pogledala in na koncu kameri namenila bleščeč nasmešek, ob katerem se je skoraj zaiskrilo. Sladkobnost je zagotavljala še eno bollywoodsko uspešnico. Sanjski prizor – dobesedno – iz filma Najak (Vodja) te dni nastaja v Sloveniji. Danes so v zakulisje filma, ki ga bodo premierno prikazali prihodnje leto, postavili Bled ter nanj povabili še ducat slovenskih plesalcev, jutri bodo snemanje (predvidoma) sklenili v Piranu.
Junak in junakinja, dobro in zlo, srce parajoč zaplet, še bolj srce parajoč razplet in zagotovljen srečni konec. Če k temu dodamo zakulisja, kakršni so Grad in pod njim razprostirajoča se Ljubljana, s pritajeno svetlobo ožarjeni kapniki v Postojnski jami, pregovorno romantična Blejski otok in Piran, nastane sladkobna zmes, ki v kinodvorane vabi milijone gledalcev – v Indiji. To so Bollywood, Tollywood, Kollywood ali kar je še podobnih skovank z indijske podceline, nastalih iz sanj o približanju Hollywoodu, s produkcijo predvidljive vsebine in še bolj predvidljivega konca.
Dobro vedno zmaga
»Ljudje hočejo gledati lepe zgodbe, se veseliti. Bollywood je pomemben za ljudi, ker jim daje dober občutek. Nočemo nesrečnih koncev, dobro vedno premaga slabo,« je značilnosti pravega bollywoodskega filma našteval Ramdži Nataradžan iz podjetja Travels Masters India Corporation (TMIC). Z njim je stopila v stik Katarina Karlovšek iz Regijske tiskovne agencije in rezultat je skupina Indijcev v Sloveniji, ki so prizorišča, kakršna sijejo z razglednic, izbrali za nekajminutni prizor iz sanj glavne junakinje.
»Zaželeli so si jesenskega listja in k sreči je listje že odpadlo,« je Katarina Karlovšek, ki Sloveniji od prvega bollywodskega snemanja napoveduje velike koristi v turizmu, ugotavljala med opazovanjem skupine pred kamero in za njo. Skupina pomočnikov je pobirala odpadlo listje in ga raztrosila na mesto, kamor sta nekaj minut pozneje stopila glavna igralca – Kadžal Agarval in Ram Čaran. Za njima so kot senca hodili njuni pomočniki: eden z dežnikom v roki, drugi z glavnikom, tretji s šminko ali pudrnico. Prevladujoči jezik je bila hingleščina (hinglish kakor rečejo hindujski izvedbi angleškega jezika), hrana je bila vselej pripravljena, oskrba zvezdnikov zagotovljena.
Ko sta pomočnika koreografa kar na kraju snemanja naštudirala korake, sta jih junaka ob spremljavi zvočnega posnetka ponovila in opremila z zaljubljenimi in pomenljivimi pogledi. »Glavna junakinja sanja, da sta s fantom, v katerega je zaljubljena, končno skupaj,« je prizor opisala glavna igralka. Film Najak je že njen 25., vsako leto jih posname pet ali šest, je razlagala 27-letna lepotica iz Mumbaja, rojstnega kraja Bollywooda. Od tam jo je sicer zaneslo v Tollywood (filmska industrija na območju zveznih držav Zahodna Bengalija in Andra Pradeš; jezik telugu) in Kollywood (država Tamil Nadu; tamilščina) in nato nazaj v Bollywood. Ta hindujska filmska industrija velja za nekakšno revno sorodnico Hollywooda, čeprav jo po številu prodanih vstopnic že daleč presega in hitro širi priljubljenost po drugih celinah. S tem pa (vsaj po številu občudovalcev) raste tudi priljubljenost bollywoodskih zvezdnikov.
Kadžaline filme si ogleda na milijone Indijcev, čeravno med snemanjem dekle kakšnega posebnega zvezdniškega sija ni oddajalo. Diplomirala je iz množičnih medijev, medtem pa dobila priložnost in jo zagrabila, je razlagala. Ob njej so – kakor na vseh snemanjih – stali njeni starši, mama Suman in oče Vinaj Agarval. Uglajeno sta se nasmehnila in izdala omikano poreklo ter izrazila hčeri vso podporo – v izvrstni angleščini. Tudi mlajša hči gre v Bollywood, sta povedala, a njena kariera je še bolj na začetku.
S starejšo, ki niza filme kot po tekočem traku in se ji je uspelo uveljaviti z romantično komedijo Darling (Dragi), sta prepotovala precejšen del Evrope, tokrat sta še na veliko premlevala vtise iz Italije in z Islandije. Zato da jo lahko spremljata, sta opustila svoja poklica, je povedala Suman. Njena hči ni ne izučena igralka ne plesalka, se je pa nekaj časa učila plesati. »V Indiji se vsako dekle uči kakšne zvrsti plesa, bodisi tradicionalnega bodisi sodobnega.« In ples je tudi del tako rekoč vsake bollywoodske uspešnice. Kadžal načrtuje v tem času vsaj še pet filmov. »Odličen občutek je, če ti uspe. Toda to ni le glamur, to je tudi odgovornost,« je resno rekla.
Njenega soigralca, s temnimi očali in do zadnjega laska skrbno počesanega Rama Čarana, se je zvezdništvo malce bolj dotaknilo. Njegova spremljevalka na snemanju je njegova novopečena žena Upasana Kamineni. »Ona je bogata dedinja, njen ded je ustanovitelj verige bolnišnic Apollo v Indiji,« je zašepetala Katarina Karlovšek. Prav tako 27-letni igralec je diplomiral na igralski akademiji in namerava ta poklic opravljati vsaj prihodnjih 30 let, je razkril smeli načrt. Najraje nastopa v akcijskih filmih; takšen je tudi Vodja (to je njegov peti film), čeravno kakšne prav posebne akcije v Sloveniji ni bilo zaznati. »Tukaj snemamo le ljubezensko glasbeno sekvenco,« je pritrdil Ram Čaran.
V tem štiri- do petminutnem spotu, ki nastaja na podlagi glasbe S. Tamana, skladatelja mnogih filmskih skladb, in plesnih korakov koreografa Dineša, bo v zakulisju prikazana Slovenija v svoji najbolj tipični podobi – čeprav gledalci v Indiji najbrž ne bodo vedeli, katera je dežela v ozadju.
Turistična zanimivost
Z Ljubljanskega gradu se je ekipa z dežniki preselila na Kongresni trg, v nedeljo pa v Postojnsko jamo. Kakor dan prej se je tudi ta snemalni dan začel zgodaj, natanko sledeč načrtu, ki se je nato iz minute v minuto podaljševal.
Okoli sedme ure zjutraj je bila na vlakcu že vsa oprema, sodelavci iz Postojnske jame so bili pripravljeni, organizatorke iz Slovenije so tekale sem in tja, bollywoodska ekipa je ubrala malce bolj umirjen ritem. Izpred vhoda v eno največjih slovenskih turističnih znamenitosti je na svojo skoraj 50-člansko ekipo zrl režiser V. V. Vinajak. S snemanjem v Sloveniji je zelo zadovoljen, kot je pritrdil s širokim nasmehom. »Včerajšnje snemanje je bilo zelo uspešno, malce nam je nagajalo vreme, malo je bilo hladno, a kljub vsemu smo lahko naredili izvrstne posnetke. Ljudje v Ljubljani so zelo kooperativni. Pa še denarja niso zahtevali,« je presenečeno ugotavljal.
Najak je njegov dvanajsti film; prvega (Adi) je posnel leta 2002, največji uspeh je doživel Adurs, prav tako romantični film, ozaljšan z glasbo in plesom. »Večina indijskih filmov vsebuje prizore z glasbo. Te dele velikokrat snemamo na najlepših lokacijah po svetu.« Prizor iz sanj glavne junakinje, ki ga snemajo v Sloveniji, bo nekje na sredini filma, je povedal režiser. Ravno takrat je pristopil eden izmed sodelavcev in mu v roko potisnil plastično posodico z rižem. Vse je bilo pod nadzorom, čeravno so slovenski sodelavci po malem izgubljali potrpljenje.
A vlakca sta se okoli pol devetih, malo pred odprtjem Postojnske jame, vendarle premaknila v kongresno dvorano in ekipa se je počasi prelevila v dodatno turistično atrakcijo. Z velikimi lestenci okiteno dvorano so opremili z lučmi, izbrali pravo pozicijo, nanjo sta se postavila asistenta koreografa in pod njegovo taktirko študirala korake, ki bi najbolj pristajali podzemnemu svetu.
Glavna junaka so nalepotičili, le njuni pričeski sta bili pod stalnim nadzorom. Ogrnjena v šale sta sedela na plastičnih stolih, vselej pripravljenih za njuno udobje, in se počasi začela prepuščati hladu – dokler nista dobila znamenja, da je čas za učenje korakov in zaljubljene poglede. Odskakljala sta drug proti drugemu z rokami v žepih in se naposled združila v objemu, tolikokrat, da sta režiser in direktor fotografije, pozicionirana tesno ob kameri, oznanila, da sta zadovoljna. Nato sta delo prepustila ekipi. Znova sta trčili kulturni značilnosti – Indijci so hiteli pospravljati, a nikakor niso dohajali natančnosti in organiziranosti slovenskih sodelavcev. To je spravljalo v obup predstavnika Postojnske jame: »Še dve minuti!« Seveda nista bili samo dve minuti, a mednarodni promet v jami je vendarle stekel brez večjih zastojev.
Igralca in njuni spremljevalci pa so se za nekaj časa spremenili v turiste in iz žepov potegnili telefone, da bi ovekovečili falične skulpture Postojnske jame.
