Nočni safari brez terenca po mariborskih ulicah

Nenavadna turistična atrakcija o neuradni zgodovini mesta, ki je ni v nobenem vodniku.
Objavljeno
22. avgust 2012 20.10
Slovenija, Maribor, 21.8.2012 - Safari tour Maribor foto:Tadej Regent/Delo
Robert Galun, Maribor
Robert Galun, Maribor
»Vse, kar ste želeli vedeti o Mariboru, pa si niste upali nikoli vprašati! Mariborske skrivnosti in drugi nepojasnjeni dogodki! Posebneži!« Vse to in še mnogo več je Safari tour Maribor. Safari, na katerem je edina divja žival zebra, pa še ta je zgolj narisana na asfaltu.

Vendar je mariborski safari razburljiv tudi brez zveri ter prijaznih ščetinarjev in kopitarjev. In ker je Maribor spodobno mesto, za safari tudi ne potrebujete terenca. Povsem zadostuje turistični vlakec Jurček z voznikom Gučijem ter – kajpak – nepogrešljivim turističnim vodnikom Tomom Štandekerjem, poznavalcem znamenitosti štajerske prestolnice, ki jih ne boste zasledili v nobenem turističnem vodniku.

Okej, za trenutek ustavimo konje. Safari tour je nekakšna premikajoča stand-up komedija v organizaciji »turistične agencije« Kud borza, producenta Slavka Škvorca, režiserja Matjaža Latina, scenarista Roka Gregorja Vilčnika in igralca Nenada Tokalića - Neša. V ospredju je seveda nazadnje omenjeni, ki v skoraj dveurnem nočnem šovu po mariborskih ulicah odgrne tančnico skrivnosti s številnih mestnih skrivnosti, urbanih legend in temnih plati Maribora. Resničnih ali ne? Morda le na pol resničnih? Koga briga! Gremo!

Start pri Bobiju

Štandeker začne razkrivati zgodbe o mariborskih posebnežih pred nekoč znamenitim bifejem Bobi. In takoj sledi anekdota. Natakarica nekega večera ni nikogar več spustila noter. A je prišel znani pevec Čarli Arhar in ji zapel Are You Lonesome Tonight: »Punca je odprla, jokala celo noč za mizo, oni so pa lepo celo noč zastonj pili.« V Bobija so zahajali tudi kmetje: »Bil je znameniti kmet Johan, ki je prišel s traktorjem in gnojem, ga kar pustil prižganega, da je smrdelo po celem Mariboru, on pa je pil do večera.«

Zapeljemo se po Partizanski cesti in Štandeker nas spomni, da je bila znana zlasti po paradah: »V času, ko je bil Hitler v Mariboru, so meščani z veseljem mahali z zastavicami. Ko je prišel Tito, so toti isti mahali z drugimi zastavicami, potem ko je bila osamosvojitev Slovenije, so skoraj toti isti spet z drugimi zastavicami mahali. Kaj čemo, Mariborčani radi mahamo z zastavicami!«

Za ovinkom je že železniški kolodvor z nekoč znamenito Kolodvorsko restavracijo. To je bila edina gostilna, ki je bila odprta 24 ur na dan: »In tu notri so se zbirali težki Mariborčani. Naj omenim samo enega – Alfi Nipič. Enkrat so ga vprašali, porkamadona, Alfi, zakaj si ti tako rjav? On je rekel, da se je kvarcal. To je pomenilo, da si se umetno sončil. Ampak to ni res. Ni on tako tote barve dobil. On je tu notri pil, te pa je zaspal in mu je glava v pasulj kinknila. Tako je on toto barvo dobil.«

Po Tomšičevem drevoredu zašibamo proti mestnemu parku in se ustavimo pri akvariju in terariju. »Ena zgodba pravi, da jim je enkrat en piton pobegnil. Samo ne moj. Pa en polž. Pa tudi ne moj,« pojasni Štandeker in nekaj korakov naprej z žepno svetilko posveti v grmovje, kjer so se baje nekoč zbirali homoseksualci in počeli ... »Saj veste, kaj oni delajo. Oni pač delajo to, kar delajo.«

Trije Frančki

In že sledi naslednji postanek. Pri občinski palači prisluhnemo zgodbi o enem izmed treh Frančkov. Kot prvega posebneža Maribora Štandeker omeni nikogar drugega kot samega župana Franca Kanglerja: »Glejte, to je njegova firma. Velika firma, ne? Če bi vsi v Sloveniji imeli take opasne firme, mi ne bi bili tako fejst ... Saj veste, kje.« In po čem je Kangler najbolj znan? Ne po ovadbah in ne po filmu o oglarjih, marveč po – kanglerizmih. In jih Štandeker nekaj našteje: 70.000 ljudi, 70.000 oči. Borci so se preko borbe borili. Na tem mestu čutim pozitivni srčni utrip (obletnica pobreškega pokopališča). Mi smo gospoda Lamo vabili kot njegovo osebnost (ob obisku dalajlame). In najljubša računalniška igrica? Testis.

Nadaljujemo proti Ljudskemu vrtu s prigodami gospoda Žižka. Ja, tistega, ki ga je pač rad kazal. In zmeraj, ko je kakšna gospa ali gospodična zakričala, se je vedelo, da je na delu gospod Žižek, ki je imel baje ogromno premoženje, razkrije Štandeker: »Danes, ko je izginil, pravijo, da je baje njegov sin prevzel toto obrt.«

Pri stadionu prijazni vodnik žejnim potnikom postreže s špricerjem, zatem pa, podkrepljeni s tekočim pogumom, nadaljujemo na Lent. Vmes Štandeker razkrije zgodbo o mariborskem posebnežu, ki je v mestu živel pred drugo svetovno vojno. Človek z vzdevkom Prezident si je na noge narisal čevlje z vezalkami vred, na srajco pa kravato.

»Kuku! Kuku! Seveda to ni gospod Kukavica, ki je še nemalo nazaj stal na kakšnem vogalu in nas spominjal na uro, kolikor je pač bila v tistim trenutku.« Pa ne smemo pozabiti na Ivančka s ključi,« s posebneži nadaljuje Štandeker. Tega nisi smel vprašati le ene stvari, in sicer, kje ima ključe. Ker potem je izvlekel šop ključev, ki so odpirali vsa vrata Maribora, in te tresnil po glavi.

Safari nadaljujemo z zgodbo o drugem Frančku, tistem z dežnikom. »Z ročajem je babam dvigoval kikle, potem se je pa drl 'videl sem ti sliko',« razkrije Štandeker pred postankom na Lentu pri nekoč zloglasni Studenški brvi, znani po posebni mostnini. Ja, nekoč čez Studenško brv res nisi prišel tako brezskrbno kot danes. Nepridipravi so dali za prečkanje na izbiro le dve možnosti: nakup opeke ali batine. Ljudje so se največkrat seveda odločili za nakup opeke, a gorje, če si jo sredi mosta vrgel v Dravo, saj je na drugi strani čakala druga skupina in zgodba se ni najbolje razpletla, razkrije Štandeker: »Ja, kje te imaš cigl? Ja, nimam ga. Ja, kam te greš?! K babici grem na kosilo. Ja, kam te greš k babici brez cigla? Ja, kje je cigl? Ja, v Dravo sem ga vrgel. Glej, zdaj imaš izbiro: ali greš nazaj in kupiš drugi cigl ali pa boš dobil batine.« In spet po opeko, tokrat po dvojni ceni.

Nadaljujemo čez Lent in se spomnimo enega najznamenitejših in najbolj priljubljenih mariborskih posebnežev Jurčka Lipuša, ki je umrl v prometni nesreči. Naokrog je rad hodil v kakšni uniformi, za pasom je imel voki-toki, k ušesu pa prislonjen mali tranzistor. »Deloval je kot policaj, kot direktor Lenta, kot šef strežbe v kakšnem gostišču, kot čarovnik in še marsikaj. Bil je pa zaposlen, zanimivo, in to zares zaposlen, kot kurir v sladkogorski Palomi 23 delovnih let.«

Čez Glavni trg se zapeljemo na desno stran Drave v Magdalenski park, nekoč območje strah vzbujajoče magdalenske bande. »Glejte, danes je tu notri mirno. Imamo srečo. Če si tu noter prišel, nisi kar tako prišel ven, če si sploh prišel ven.« In začne Štandeker naštevati nekoč znamenita imena mariborskega podzemlja ter posebej izpostavi vsem dobro znanega že pokojnega Maksa, ki so se ga v Mariboru bali vsi: »Če si imel z njim problem, je bilo edino, kar te je rešilo, da si se vrgel v vodo, ker baje ni znal plavati.

Cilj pri Kopru

Pri nekdanji gostilni Koper Štandeker turiste spomni še na tretjega Frančka. Kino Franček je zaslovel po tem, da je med pohajkovanjem po mestu oponašal like iz filmov. Zlasti odlično je znal umirati. Zares pa je umrl prav v gostilni Koper, ker se je zadušil z – vampi.

In smo pri koncu. No, skoraj. Guči odbrzi s praznim vlakcem, safari pa sklenemo v stanovanju nad Koprom pri Štefu in njegovi še kako budni prijateljici noči. O, ja! Au! Au! No, pa pustimo podrobnosti ...