Obnova zgodnjekrščanske preproge iz tisočev koščkov

Restavrirani mozaik z območja NUK 2 bo javnosti prvič predstavljen v Mestnem muzeju Ljubljana maja prihodnje leto na razstavi ob 2000. letnici izgradnje Emone.
Objavljeno
08. maj 2013 16.33
Saša Bojc, Panorama
Saša Bojc, Panorama
Tudi za čiščenje okoli 1600 let stare »preproge« je v začetku 3. tisočletja eno najučinkovitejših orodij sesalnik, je razkril pogled v delavnico nacionalnega Restavratorskega centra. Tam zadnje tri mesece ne brni le sesalnik. Med mozaičnimi kamenčki se sučejo tudi dleta, praskajo skalpeli in brusijo krtače.

Od »preproge« s konca 4. stoletja, ki so jo z arheološkega območja NUK 2 na križišču Slovenske in Aškerčeve ceste v Ljubljani dvignili leta 1997, so zdaj ostali samo posamezni »vozli« brez povezovalnih »niti«, mozaični kamenčki v treh barvah, med katerimi zijajo očiščeni prazni prostori in se kaže podloga iz gaze. A že kmalu bo tako rekoč znova »sešita« v eno in bo javnosti prvič predstavljena na razstavi ob 2000. obletnici izgradnje Emone maja prihodnje leto v Mestnem muzeju Ljubljana. Enkrat v prihodnosti bi se lahko vrnila na svoje mesto, v NUK 2, če bo kdaj zrasel na današnjem parkirišču nasproti Križank.

Preveriti vsak kamenček

»Kamenčkov – te zdaj vidite s hrbtne strani – sta se držala zemlja in del prvotne antične malte, ki smo ju morali zaradi slabega stanja popolnoma odstraniti. Odstraniti je bilo treba tudi cementno malto, s katero so arheologi in restavratorji na terenu 'obšili' kose mozaika, da jih pri transportu ne bi poškodovali in ne izgubili prvotnih pozicij mozaičnih kamenčkov na robovih. Česar ni bilo mogoče odstraniti s sesalnikom, smo odstranili mehansko s skalpeli. Zdaj moramo preveriti še vsak kamenček posebej, ali je prilepljen na podlago oziroma zaščitno gazo. Ko bomo dele mozaika zalili z novo malto, morajo biti očiščeni starih oblog in stati na svojem mestu, da se jih bo malta čim bolj oprijela. Po treh tednih sušenja malte bomo mozaik obrnili, odstranili gazo in začeli s čiščenjem še na prednji strani mozaika,« je pojasnila restavratorka Katarina Žagar iz RC pred enim od sedmih kosov mozaika, kolikor jih Mestni muzej Ljubljana (Muzej in galerije mesta Ljubljane – MGML) v sodelovanju z Restavratorskim centrom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (RC) in z Zavodom za gradbeništvo Slovenije (ZAG) namerava restavrirati v tej fazi. Četudi ne vedo, kaj bodo ugledali, ko bodo odstranili gazo s prednje strani mozaika, pričakujejo, da bi si vsaj pri čiščenju belih kamenčkov lahko pomagali z laserjem in si za to opravilo prihranili tretjino časa.

Mag. Martina Lesar Kikelj, vodja Oddelka za stensko slikarstvo, ki bedi nad delom svoje tričlanske strokovne ekipe v RC, je opisano orisala še s številkami; ker je treba očistiti vseh šest ploskev kamnitih kock, bodo na koncu namesto 7,5 kvadratnega metra, kolikor jih bodo restavrirali v tej fazi, očistili šestkrat več, torej 45 kvadratnih metrov. Če pa bi se hoteli dokopati do števila vseh očiščenih kamenčkov, bi jih morebiti lahko prešteli le približno, tako kot se šteje travne bilke in nato pomnoži glede na površino, je v smehu pripomnila Katarina. A da ne bo pomote: vsak kamenček je skrbno dokumentiran. Arheologi so že na terenu njihova mesta prerisali na plastično folijo v naravni velikosti in ustrezni barvi, njihovo natančno pozicijo pa med restavriranjem izrisujejo še s pomočjo računalnika oziroma s tako imenovano vektorizacijo.

Čiščenje kot meditacija

Očistiti s filigransko natančnostjo 45 kvadratnih metrov se že sliši veliko, kako pa je to početi po več ur na dan? »Je nekakšna meditacija. Tudi študentki, ki sta bili na praksi, sta nas spraševali, češ, kako zdržite to početi cel dan. Ampak o tem sploh ne razmišljaš. Kar je za opravit, je za opravit. Poleg tega si želiš videti predvsem rezultate in to vliva motivacijo,« je povedala Katarina. Njen stanovski kolega, konservator restavrator iz MGML Matjaž Bizjak pa je dodal, da delo poleg časa zahteva tudi potrpežljivost in zbranost. Povsem drugače bo, ko bo treba nanesti malto. Takrat bodo morali ukrepati predvsem hitro.

A že doslej so imeli z malto že kar nekaj opravka. Ker gre za muzejsko prezentacijo, so razvili temu primerno rešitev s tako imenovano lahko malto, saj bo mozaik na razstavi o Emoni prihodnje leto v muzeju predstavljen, tako kot je bil odkrit – na tleh. To pa je tudi primerna rešitev, če bi se za predstavitev v stavbi NUK 2 nekoč odločili prezentirati kako drugače in bi ga, denimo, obesili kot sliko. »Uveljavljena cementno apnena malta, mešana s kalcitnim peskom, že zaradi teže ne bi bila ustrezna rešitev. Poleg tega v restavratorstvu velja doktrina, da mora biti danes restavrirano delo čez čas mogoče povrniti v stanje, kakršno je bilo, torej reverzibilno, hkrati pa mora biti restavrirano tako, da drži desetletja ali stoletja. Cementa pa nikoli več ni mogoče odstraniti,« je pojasnila Martina. O primernem cementnem nadomestku se leta in leta krešejo mnenja na številnih strokovnih konferencah, a univerzalne rešitve še niso iznašli. Zato je tudi ta tako imenovani lahek agregat s penjenim steklom in hidravličnim vezivom, ki je trikrat lažji od cementa, za zdaj še unikatna rešitev.

V Laboratoriju za cemente, malte in keramiko na ZAG so po posvetih z restavratorji pripravili trinajst vzorčnih primerov lahkih malt, v ožjem izboru pa sta ostala dva, ki sta se v preizkušanju najbolje obnesla. Z njima so pred dnevi naredili dva vzorčna mozaika, a bo na končen rezultat treba počakati tri tedne. Toliko mora namreč zoreti malta. Neodgovorjeno je še tudi vprašanje, kako bodo prezentirani manjkajoči deli mozaika, saj se ponuja več odgovorov: kot gladka malta, z odtisi kamenčkov, rekonstrukcija s pigmenti, enobarvna podlaga, celo slikovna projekcija manjkajočega dela mozaika ...

To je eden večjih projektov restavriranja mozaika po restavraciji mozaikov v ljubljanskem Arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče pri osnovni šoli Majde Vrhovnik pred štirimi desetletji. Mozaika pa druži tudi podobnost glede časa nastanka in motivike. »Do izkopavanj v letih 1996-1998 smo menili, da je bil pri današnji šoli Majde Vrhovnik edini prostor v mestu, kjer so se v 4. stoletju zbirali kristjani. Potem se je pokazalo, da je mozaik z območja NUK, ki ga je slovenski arheolog Walter Schmid odkril in odkopal že v letih 1909-1912 in se je vse do ponovnega odkopa presenetljivo dobro ohranil, ostanek velike zgodnje krščanske hale za zbiranje prve krščanske skupnosti. Vsaj tako kaže njegova motivika. Čeprav so na tem območju štirih rimskih insul oziroma stanovanjskih zgradb odkrili kar lepo število mozaikov, je ta nedvomno izstopal: tako po dimenziji kot po sporočilnosti,« pojasnjuje dr. Bernarda Županek, kustosinja za antiko iz MGML, ki vodi projekt obnove. Dodaja, da je bil mozaik že ob nastanku velika investicija, saj je meril skoraj 60 kvadratnih metrov, od katerih se jih je ohranilo blizu 20. Tu gre dodati, pojasnjuje sogovornica, da bazilike danes res poznamo kot krščanske zgradbe, a so bile v osnovi rimske upravne zgradbe, ki so jih predvsem od 4. stoletja naprej gradile krščanske skupnosti za cerkve.

Črni in beli niso iz apnenca

Dr. Sabina Kramar iz ZAG pa je razkrila še eno zanimivost. V sodelovanju z Oddelkom za geologijo z Naravoslovnotehniške fakultete, ki proučuje poreklo kamnin v mozaiku, so prišli do spoznanja, da črni in beli kamenčki v tem zgodnjkrščanskem mozaiku zagotovo nista apnenčasti kamnini iz znanih nahajališč na Drenovem griču, Podpeči ali Grajskem griču niti iz kje drugje v radiju 150 kilometrov. Drugače je z oranžnimi, opečnatimi kockicami, ki so jih po vsej verjetnosti žgali tu in so lokalnega izvora. »Da ne gre za lokalne kamnine, se je pokazalo tudi pri proučevanju kamnin v drugih mozaikih v Emoni, Celeii, Poetovii pa tudi v vili rustici pri Mošnjah ali vili maritimi v Simonov zalivu. Je pa zanimivo, da se med seboj razlikujejo,« poudarja dr. Sabina Kramar.

Profesor dr. Bojan Djurić z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete pa po stilističnih analizah – geometrijski vzorec mozaika, ki ga restavrirajo, je med drugim podoben tudi zgodnjekrščanskim iz Ogleja in Poreča – ugotavlja, da je v Emoni v drugi polovici 4. stoletja po vsej verjetnosti delovala delavnica, ki je naredila številne emonske mozaike v tem obdobju. To je bil čas ponovnega vzpona tega rimskega mesta, ko so bile investicije tudi v zasebne zgradbe, ne samo javne, in kot kaže sklepati, so kamen za mozaik pripravili, morda v obliki palic ali celo že narezanih kock drugje in jih sem le pripeljali, dodaja dr. Bernarda Županek.

Ne glede na to, da marsikateri »kamenček« v mozaiku spoznanj še manjka, zagnanosti tej mladi ekipi gotovo ne. Med drugim so že leta 2009 v sodelovanju z različnimi slovenskimi strokovnjaki in inštitucijami začeli z restavriranjem mozaikov in situ. Po obnovi tistega v Simonovem zalivu so lani prenovili še mozaike v Arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče v Ljubljani. Ko bodo v Mestni muzej Ljubljana vrnili restavriranega iz NUK 2, jih že čaka projekt priprave zaščitnih premazov za umetnine, ki so večino časa izpostavljene zunanjim vremenskim vplivom, kamor sodijo tudi mozaiki in situ.