Oče in sin popravita vse, če ne, pa naredita nov del

Nekateri pridejo samo s počeno gumo, drugi s pravo razbitino. »Nekoč je nekdo pripeljal popolnoma zarjavelo žensko kolo, ki je ležalo v kleti, in vprašal, ali se ga da popraviti. Da se, sem mu rekel, vprašanje pa je, ali je smiselno.

Povedal je, da je bilo to mamino kolo, ki je vedno zelo lepo teklo. In ko sem ga razdrl, se je notri vse svetilo: vse je bilo jekleno in brušeno, vsi ležaji brezhibni, zato pa je tudi lepo teklo,« pravi kolesarski mojster Lojze.

Prva stvar, ki jo opaziš, ko prideš do servisa Svad (ime je kratica za Servis in vzdrževanje Alojz/Aleksander Dolinar) na Vrhovcih, so rumena poštarska kolesa. Lojze Dolinar in njegov sin Sandi, ki zadnjih dvajset let vsak dan »šraufata bicikle«, imata s pošto že dolgo zgodovino. »Prvih 400 koles smo sestavili tukaj. A ker se nisva hotela širiti, zaradi večjega obsega dela pa bi lahko izgubila stare stranke, kolesa zdaj sestavljajo v Logatcu.«

Na mojstra Lojzeta sem naletel po naključju, ko sem iskal nekoga, ki bi mi znal rešiti vzmetene vilice z odlomljenima vijakoma, ki držita čeljusti osi. Prejšnji lastnik ju je zategoval čez njune zmogljivosti, tako da sta jima odleteli glavi, kar je pomenilo, da bi bilo treba v vijaka zvrtati drobno luknjico, vanjo privijačiti »svinjski repek«, kakor se v žargonu reče izvlekaču odlomljenih vijakov, in vijak odviti ven. Na sodobnih in lično urejenih kolesarskih servisih so samo zmajevali z glavami, od uradnega servisa sem dobil odgovor, da bi se tega moral lotiti orodjar, vsak poseg v noge vilic pa da bi me stal od 140 do 180 bruseljčanov. Nato pa se je le našel mlad serviser, ki mi je svetoval, naj se odpravim k Svadu na Vrhovce, češ da je tam »gospod, ki bi znal tole popraviti«.

Lojze, po izobrazbi finomehanik kovinar in strojni tehnik, je po zaprtju Iskrinega obrata, kjer je delal kot vodja vzdrževalcev strojev, razmišljal, kaj bi počel. Za novo zaposlitev je bil prestar, pravi, ker pa je imel ta hobi, kakor pravi servisiranju koles, je s sinom leta 1992 odprl kolesarski servis. Poznavanje kovinarstva mu pride zelo prav, da lahko, če je treba, izriše kakšen del in ga da narediti. Če se na okvirju kolesa, gonilki ali krmilni cevi uniči kakšen navoj – ni problema, iz aluminija naredijo nov navoj in osovino.

Lojzetov sin Sandi se je kolesarskega serviserstva lotil z očetom; tako kot on je tudi sam kovinar. To jima omogoča, da popravljata stvari, ki jih drugi ne znajo ali se jih raje ne lotijo. »Vsako stvar se da narediti, odvisno je le od stranke oziroma ali je pripravljena plačati za to,« pravi Sandi, ki skrbi tudi za spletno trgovino. »Marsikaj se dobi na internetu, nekaterih stvari pa ne, recimo kakšnega dela starejšega letnika,« doda Lojze.

Popravita vse, od polnovzmetenih koles za spust do starinskih primerkov. »Obnovila sva že kolo z lesenimi obroči iz leta 1954,« pove Sandi. »K nama hodi tudi možakar, ki je letos na gorskem kolesu naredil že 5800 kilometrov, večinoma po Polhograjskem hribovju – aprila bo star 90 let,« doda Lojze. Kaj pa počeni okvirji? Pri aluminijastih, kakršni prevladujejo te dni, se da urediti manjše stvari, če so kakšni kritični preseki, pa raje ne, pojasnita oče in sin. Jekleni okvirji niso problem, aluminij pa je zoprn za varjenje: če ga pregreješ, se mu spremeni struktura in poka ob varu. »No, tale je bil malce počen, pa smo ga dali lasersko zavariti in zdaj drži,« pravi mojster Lojze in pokaže kolo, ki mu je okvir počil pri cevi, ki drži vilice.

Za popravilo potrebuješ najrazličnejšo opremo, da lahko kolo spraviš v red, saj je pri sodobnih kolesih za skoraj vsak del potreben poseben kos orodja. »Brez pravega orodja na današnjih kolesih ne moreš odviti niti gonilnega ležaja,« pravi Sandi, z vseh strani obkrožen z vsemi mogočimi kleščami, izvijači, ključi, kladivi in neštetimi rezervnimi deli, med katerimi nekateri visijo kar s stropa. Zgodilo se jima je že, da je kdo razdrl kolo na prafaktorje in jih na servis prinesel v vrečki, ko je ugotovil, da ne bo šlo naprej, ker nima določenega orodja.

Sta ena redkih, če ne že kar edina, kakor pravita, ki menjujeta tudi krmilno cev vilic. V ta namen sta skonstruirala hidravlično prešo, s katero lahko cev potegneta iz krone vilic. »Če stranka zamenja okvir kolesa ali se ji zdi, da ima prenizko krmilo, na starih vilicah pa ima prekratko cev, so vilice neuporabne. Midva pa lahko zamenjava to cev,« se pohvali Sandi. Včasih se je te cevi dalo laže dobiti, dodaja Lojze: »Nekateri so se tega lotili kar sami in po cevi tolkli s kladivom, in uničili vilico.« Najbolj vztrajni so zamenjali lahko aluminijasto krmilno cev s težko jekleno z debelejšimi stenami, ki pa se je zvila ob prvem močnem udarcu.

Problematične so lahko tudi sedežne opore, ki se dobesedno zapečejo v cev okvirja. »Če cev ni namazana in se ne premika, zraven pa pride vlaga, lahko pride do galvanskega člena in se je ne da več premakniti,« razloži mojster Lojze. Tudi to rešujeta s hidravliko, se pa lahko zgodi, da se cev včasih tako sprime z okvirjem, da lahko med vlečenjem cevi poči okvir na drugem koncu, zato je dobro stisniti tudi sam okvir.

Na leto popravita tudi kakih petnajst karamboliranih koles. »Najprej ga poslikava, če tega ni storila že policija. Enkrat je k nama prišlo dekle s karamboliranim kolesom. Voznik avtomobila ji je sicer dal naslov, toda ko je prišla k njemu, ji je zabrusil, da je ne pozna. Nato je šla na policijo, oni so vzeli kolo in uredili zadevo,« pravi Lojze. V primeru nesreče je vsekakor dobro poklicati policijo, da se človek izogne podobnim zapletom.

Kolo mora biti brezhibno pripravljeno na vožnjo. »Kolo je odlično za rekreacijo, vendar moraš vedeti, da je lahko zelo nevarno, če kaj odpove,« pojasnjuje Lojze. »Koles brez zavor sploh ne vzameva v servis,« pove Sandi, ko beseda steče o zadnje čase priljubljenih kolesih brez prostega teka in brez zavor. Oče in sin si v delavnici razdelita delo: Sandi je specialist za hidravlične zavore, Lojze pa mojster za notranje prestave in podobne finomehanične stvari. Prav med našim obiskom je imel pred seboj napol razdrto zadnje pesto z notranjimi prestavami in zavoro. Laiku bi se vse skupaj zdelo kot zmeda mehanskih delcev, Lojze pa dobro ve, kam kaj sodi.

Ni malo ljudi, ki so prepričani, da je treba vijake zategniti z vso silo. A v resnici je pri kolesih za vsak vijak predpisan največji dovoljen moment, sam navoj pa je pametno namazati, še sploh pri kombinaciji aluminija in drugih kovin, pravi Sandi: »To lahko tako oksidira, da se aluminijasti navoj potrga oziroma ostane kar na pedalu.«

Pred časom sta dobila tudi obisk iz japonskega Shimana, največjega proizvajalca kolesarskih komponent na svetu. Poštarska kolesa so namreč imela Shimanove notranje prestave, kjer je bilo treba pri montaži kolesa majhno zobato podložko postaviti na notranjo stran zadnjih vilic, poštarji, ki so sami menjavali počene gume, pa tega niso vedeli in podložke niso dajali na os. »In ko je poštar zavrl, se je zavora tako močno stisnila, da so se deli v notranjosti poškodovali. Pri Shimanu sem naročil po 20, 30 kosov posameznih novih delov: ko so Japonci to ugotovili, se jim je posvetilo in po posrednikih so takoj vzpostavili stik z menoj. En Japonec je prišel k meni, vse poslikal in popisal. Ko je prišel v Ljubljano, je imel s seboj že novo različico podložke, ki se postavi na zunanjo stran vilic, čez kakšen mesec pa sem dobil še preostale,« se spominja Lojze. »Japonci so res odzivni,« pravita mojstra, »takoj ko se kaj zgodi, ukrepajo. Ne trpijo napak, saj je konkurenca prehuda.«

Sama se niti ne oglašujeta, razen na svoji spletni strani. »Največ novih strank izve za naju od drugih: beseda gre od ust do ust,« pojasni Sandi Dolinar. Sandi Dolinar med centriranjem kolesa Kroglični ležaji in maziva, brez katerih preprosto ne gre Vsak ključ in vsaka matica ima svoje mesto »Na letnem servisu kolo razmastimo in očistimo, razdremo na prafaktorje, razstavimo vse ležaje, da vidimo vse kroglice, konuse, na novo namažemo in nastavimo,« pravi mojster Lojze Dolinar. Najbolj smiselno je dati kolo na letni servis jeseni, in ne spomladi, kakor marsikdo misli. »Če je v njem čez zimo voda, se ležaji lahko pokvarijo,« pojasni njegov sin Sandi.