Tiskane izdaje
Zgodovina računalništva je kratka, a tako intenzivna, da so stroji, ki smo jih uporabljali še pred nekaj leti, na odpadu, čeprav bi še lahko delovali. Tudi marsikateri računalnik v Tehniškem muzeju Slovenije bi verjetno končal na smetišču, tako pa je kot eksponat dobil neprecenljivo vrednost.
Brez dvoma jo ima za avtorja razstave Petra Bezka in več kot 15.000 obiskovalcev, ki si jo je ogledalo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer je bila postavljena lani. Od danes pa bo eno leto gostovala v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki. »Od kod naslov Goto 1982?« nam Bezek ukrade prvo vprašanje. »Leta 1982 je na trg prišel legendarni ZX Spectrum in na njegovi tipkovnici je bil ukaz go to. Stal je okoli 400 mark, kar je bilo nekoliko več od povprečne slovenske mesečne plače, vendar se je mavrica izjemno prijela. Ogromno mladih se je začelo ukvarjati s programiranjem, skupina pri Radiu Študent je pri takratnem zveznem izvršnem svetu zahtevala legalizacijo uvoza računalnikov.«
ZX Spectrum, Commodore PET, Atarijevi modeli, Z80 in VIC-20, ki so bili namenjeni zlasti igricam, bodo pri marsikom sprožili nostalgijo. Hišni računalniki so bili prehod med računalniki, ki so jih uporabljala zlasti podjetja, in osebnimi, na katere veže precej manj nostalgičen spomin – začetek prinašanja dela domov –, a so hkrati z množenjem uporabnih in izobraževalnih programov odprli številne možnosti in prinesli olajšave.
Razstava popelje še bistveno dlje v zgodovino računalništva od leta 1982. Razdeli jo na obdobja zgodovinskih, mehanskih in elektromehanskih strojev, na začetke strojev za računanje in na čas po letu 1950, ko se je zaradi izuma integriranega vezja zgodil bliskovit razvoj. Sprehodi se skozi zgodovino razvoja trdih diskov, programskih jezikov, operacijskih sistemov, programske opreme, uporabniških programov, računalniških mrež, interneta ter virusov, črvov in drugih nadlog.
Manjši, cenejši, zmogljivejši
Na panojih so nanizane pomembne časovnice, od okoli leta 2400 pred našim štetjem, ko so Babilonci za preproste matematične naloge uporabljali računalo, sestavljeno iz kroglic, preko leta 1642, ko je Blaise Pascal razvil mehansko računalo za seštevanje in odštevanje, do konca 19. stoletja, ko je Herman Hollerith izdelal stroj za obdelavo luknjanih kartic. Ta je precej olajšal popis prebivalstva v Ameriki leta 1890, saj bi ga po klasični metodi šteli več let.
Leta 1938 je Nemec Konrad Zuse končal prvi mehanski računalnik, ki ga je bilo mogoče programirati, leta 1946 so ameriški javnosti predstavili gigantske možgane, kakor so poimenovali 70-tonski računalnik Eniac, ki so ga razvijali za ameriško vojsko. Njegov kontrapunkt iz Sovjetske zveze – hladna vojna je poganjala razvoj računalniške tehnologije – je bil računalnik Mesm. Prvi računalnik, ki je program shranjeval v svojem delovnem pomnilniku, so leta 1949 razvili na univerzi Cambridge, prvi komercialno uspešen računalnik pa leta 1951. Trudili so se tudi jugoslovanski znanstveniki. Prvi računalnik so leta 1960 izdelali na Institutu Mihajlo Pupin v Beogradu. CER-10 je deloval na dokaj nezanesljive elektronke.
Te so po letu 1950 začeli zamenjevati tranzistorji, s katerimi so računalniki postali manjši, cenejši in zmogljivejši. Iz tega obdobja je tranzistorski računalnik Zuse Z23, ki so ga uporabljali na Institutu Jožef Stefan (IJS). Kljub obsežnim dimenzijam, zaradi katerih je razstavljen v ločeni dvorani, je od njega zmogljivejši tudi najslabši mobilnik, pripomni Bezek. Z uvedbo integriranega vezja – leta 1965 so ga predstavili v ZDA –, ki je več tranzistorjev združilo v en čip, so se računalniki še bolj zmanjšali, znebili teže in postali zmogljivejši. Izdelovalo jih je vse več podjetij, zato je začela padati tudi njihova cena, vendar so bili za navadne potrošnike predragi do konca 70. let.
Industrija, šele nato ljudstvo
Altair 8800 iz leta 1975 mnogi štejejo za prvi osebni računalnik. Stal je 621 dolarjev, različica v izvedbi »sestavi sam« pa 439 dolarjev. Isto leto je podjetje IBM predstavilo mikroračunalnik z vgrajenim monitorjem in tipkovnico. Zaradi majhne teže je bil prenosljiv, zato velja za predhodnika prenosnih računalnikov, vendar si ga je zaradi visoke cene privoščil le malokdo. Računalnik Apple I, ki sta ga leta 1976 sestavila Steven Jobs in Steve Wozniak, je stal 666 dolarjev.
Avgusta 1981 je IBM predstavil model 5150. Njegova naslednika, računalnika XT in AT, sta kljub visoki ceni hitro našla prostor v poslovnem svetu. Kmalu so se na trgu pojavili tudi cenejši in dostopnejši, IBM kompatibilni računalniki.
Poseben del razstave je namenjen razvoju računalništva v Jugoslaviji in Sloveniji, ki sega v začetek 60. let prejšnjega stoletja. Prvi računalnik CER-10 je uporabljala tiskovna agencija Tanjug. Leta 1964 so izdelali računalnik CER-20, ki je bil namenjen predvsem knjigovodstvu v podjetjih Radijska industrija Zagreb in Elektronska industrija iz Niša. Vsi trije nasledniki iz leta 1967 so bili nameščeni v podjetjih v Beogradu. Po nekaterih podatkih je bilo leta 1968 v Jugoslaviji instaliranih 95 različnih računalnikov. Večina je bila pod strogimi pogoji oblasti uvožena z zahoda.
V Sloveniji je bil nosilec razvoja računalništva Nuklearni inštitut Jožef Stefan, čigar delovanje je bilo tesno povezano z gospodarstvom. Podjetje Iskra Delta, ki je bilo ustanovljeno leta 1978 z republiškim zakonom, je postalo vodilno računalniško podjetje v Jugoslaviji. Leta 1984 je začelo izdelovati računalnik Iskra Delta 800, ki je bil pravzaprav računalnik PDP-11/34. Leta 1983 je razvila računalnik Partner, ki so jih uporabljali v srednjih šolah. Osebni računalnik Triglav – nastopil je v Poletju v školjki – iz leta 1985 je bil na voljo v treh različicah, odlikoval pa ga je tudi sodoben dizajn.
Iskra elektromehanika Kranj je konec 70. let razvila sistem Iskra Data. Prvi model 1680 so predstavili že leta 1979, dve leti pozneje pa sistem za distribuirano obdelavo Iskra Data 80. Gorenje je leta 1980 v treh različicah – hišni, osebni in laboratorijski – razvilo računalnik Dialog, podjetje Kopa iz Slovenj Gradca pa leta 1982 v sodelovanju z IJS mikroračunalnik Kopa 2500.
V sedemdesetih letih so v podjetjih, bankah in na fakultetah začeli rasti centri za avtomatsko obdelavo podatkov. Informatizaciji je sledila državna uprava, tudi vojska je že zelo zgodaj začela uporabljati računalnike. V začetku 70. let je bilo v Jugoslaviji okoli 340 računalnikov; skoraj polovica je bila IBM-ovih, uvažalo jih je podjetje Intertrade. Število računalnikov v podjetjih je naglo raslo, sredi 80. let so na prodajne police prišli hišni in osebni računalniki.
Konec 80. let je z gospodarsko reformo država dovolila ustanavljanje zasebnih podjetij. V Sloveniji je zraslo precej podjetij, ki so se ukvarjala s sestavljanjem PC-kompatibilnih računalnikov in z razvojem poslovnih aplikacij za mala podjetja; nekatera poslujejo še danes.
