Pavel Petejan: Pionir otroških čevljev Ciciban

»Ljudje mislijo, da je drag čevelj nujno tudi dober. Pa ni. Je pa dober čevelj drag.«

Objavljeno
28. januar 2013 14.48
Posodobljeno
28. januar 2013 20.00
Slovenija Miren pri SSempetru 09.01.2013 - Proizvodnja ccevljev CICIBAN. Foto: Leon Vidic/Delo
Petra Grujičić,  Panorama
Petra Grujičić, Panorama
Nekateri se vozijo v mercedesu, otrokom pa kupujejo čevlje za dvanajst evrov. Drugi imajo malo, a jim kupijo dobre čevlje, ugotavlja 83-letni čevljar Pavel Petejan iz Mirna pri Šempetru.

Njegov odnos do čevljev je bil vedno enak. »Imam jih v krvi,« pravi danes, na pragu 60-letnice samostojne obrtniške poti, na kateri se je rodila njegova blagovna znamka Ciciban. Je bilo čevljarstvo takrat bolj romantično kot danes? Le vzdihne, ko se spomni trdega dela, a tudi tega, da je bil »vedno pogumen« in je »verjel, da bo šlo«. Lagodja tako nikoli ni poznal. »Bili smo obrtniki, vendar nam ni cvetelo,« se spominja časov po letu 1922, ko sta njegov oče, usnjar, in očetov brat, čevljar, združila moči in začela izdelovati čevlje. Kot četrti otrok od desetih ni le ob večerih pomagal v delavnici, ampak tudi podnevi na njivi in pri skrbi za živali, ki so jih redili, da jim je šlo lažje.

Obrtnik za vsako ceno

Ko je primorski Miren izpod Italije prišel pod tedanjo Jugoslavijo in je bilo delavnico treba zapreti, se je vse spremenilo. Oče, čeprav »po duši obrtnik«, se je zaposlil v tovarni, da bi preživel družino, sanje njegovega sina so ostale nedotaknjene. Med vojaščino ni mogel misliti na nič drugega kakor na to, kako bo nekoč obrtnik, zato tudi očetu, ko ga je ta po prihodu domov vprašal, ali »namerava iti kaj delat«, ni mogel odvrniti drugega kakor »ne«. Tudi v Italijo ni nameraval pobegniti, kakor se je bal njegov oče, čeprav ga je ideja nekoč mamila. Hotel pa je odpreti svojo delavnico in oče ga je podprl. Leta 1953 je vložil prošnjo za dovoljenje za obrt, tri mesece čakal na odgovor, medtem pa »na črno« popravljal čevlje, ker »me doma niso imeli zastonj«. Le kaj bi na to rekli danes, se vpraša z nasmehom, ko razmišlja, da si je moral denar zase prislužiti sam, čeprav je živel doma.

Dovoljenje je naposled prišlo in začel je delati. Moške kmečke čevlje, zbite z lesenimi žeblji. »To je bilo edino, kar sem znal narediti,« pravi danes in se spominja, kako jih je prodajal. Zajahal je kolo in odkolesaril do Sežane. Nekaj jih je prodal. S kolesom je pot nadaljeval v Vipavo. Tudi tam jih je prodal nekaj. Potem je odbrzel v Ajdovščino, da bi ujel zadnji vlak. Tam ga je sreča pustila na cedilu. Zamudil ga je. »Bilo je grozno prevoziti še tistih 27 kilometrov.« Ampak jih je, ker je bil obrtnik in odvisen od sebe.

»Tako mlad fant vendar ne more delati takšnih čevljev! Kaj, če bi delal otroške? Teh ni,« so mu kmalu namignili očetovi znanci. Ideja se mu je zdela zanimiva. V zameno za dogovorjeno število parov čevljev je v tovarni, v kateri je delal njegov oče, dobil nekaj usnja. »Delal sem dan in noč. To je bil moj prvi stik z otroškimi čevlji. Lepila še ni bilo, zbiti so bili z lesenimi žeblji.« Vse je prodal takoj. »Nikoli več nisem zaslužil toliko kot takrat,« se smeji danes, a takoj doda, da je delal cele dneve.

S fičkom v Milano

Z denarjem je kupil nov in lepši material. Z ženo, ki je bila »v delavnici moja senca«, se je na rabljenem motorju, ko si ga je končno lahko privoščil, vsako soboto odpravil v Gorico in si ogledoval izložbe s čevlji, da bi našel nove ideje za svoje. Ko je leta 1959 zbral dovolj denarja za fička, sta se odpravila v Milano na njun prvi sejem mode. Fotoaparata nista imela, zato sta si čevlje ogledala, tekla na stranišče, tam narisala, kar jima je ostalo v spominu, in se domov vrnila polna idej. Pripravila sta čeveljce vseh barv, kupci so jih izbrali le v treh: beli, modri in rdeči. »Tako smo se mučili, da bi bili lepi, pa so šli v nič.«

Nikoli mu ni šlo vse gladko, a je imel srečo vsaj na začetku. Čeprav je zakon določal, da smejo vajenci po končani vajeniški dobi kot delavci v delavnici ostati le šest mesecev, so mu pogledali skozi prste in so njegovi trije lahko na črno delali pri njem, čeprav je pet delavcev, kolikor bi jih smel imeti, že imel. »Če ste mi pustili tri, zakaj mi ne bi dali še dveh?« je vprašal občinske veljake, pa so mu dali še dva. Z desetimi ljudmi je lahko naredil lepo število čevljev, s tremi ni mogel narediti skoraj nič. In toliko jih je imel, dokler ni leta 1975 na občino prišla »ena mlada, naravnost iz šole«, in ugotovila, da je to, kar dela, kapitalizem. Pet delavcev mora takoj odpustiti, je odločila. Ko so si našli novo službo, sta se iz zasebnih razlogov poslovili še dve. Njegovo delo je obstalo na mrtvi točki. Prav takrat je obiskal bolno taščo v bolnišnici in dobil ponudbo za izdelovanje ortopedskih čevljev. »S tremi delavci nisem mogel delati drugega kot ortopedijo. Naredil sem vzorce in spet je začelo rasti.« Počasi je pokrival že vso Slovenijo, Istro in Dalmacijo. »V delavnici nas je bilo spet deset. Če so mi dovolili? Nisem vprašal!« In tako je šlo do leta 1995, ko so dobili nove prostore in spet začeli znova, iskali nove ideje in nova tržišča. Področje nekdanje Jugoslavije se je izkazalo za tako hvaležno, da se jim na zahod, z izjemo Italije, sploh ni bilo treba prebijati, so se pa morali po svetu razširiti, ko je leta 2008 udarila gospodarska kriza.

Vendar se s tem ne sooča več on, temveč njegovi trije sinovi, ki so, tako kot nekoč oče, odraščali v domači delavnici. »Takrat je bilo vse drugače. Delavnica je bila blizu hiše, delavcev je bilo malo. In smo malo skakali naokoli in malo pomagali, čeprav smo le vstavljali vezalke. Niti vedeli nismo, kdaj smo se okužili,« razlaga njegov srednji sin Boris. Oče nobenega ni silil v obrt, a so se bili o svoji prihodnosti prisiljeni odločiti veliko prej, kakor so se nameravali. Leta 1984 je oče moral na operacijo srca in postavilo se je vprašanje: Naj delavnico proda ali jo bodo prevzeli oni. Skupaj z mamo so šli naprej.

Danes nimajo delavnice, ampak tovarno. In nimajo več 12 zaposlenih kot nekoč, temveč 120 v proizvodnji in 30 pretežno v trgovinah. Večino kadrov so morali vzgojiti sami, saj strokovnega izobraževanja na tem področju ni. »Ljudi, ki bi znali narediti čevelj od začetka do konca, ni več,« pravi Boris Petejan, res pa je, da morajo zdaj tisti, ki izdelujejo čevlje, znati manj, ker vsak obvlada le svojo fazo. Tako nekdo le seka usnje, drugi tanjša njegove robove, da jih je lažje šivati, treji lepi perlice na trakove, s katerimi bodo okrašeni čeveljci, za številnimi šivalnimi stroji vsaka šivilja šiva le svoj šiv.

Drag ni nujno dober

In tako nastanejo copati iz španskega tekstila ali čevlji iz pretežno italijanskega usnja oziroma tam kupljenega. Izdelovalci čevljev imajo z njim kar nekaj težav. Najboljše pobereta letalska in avtomobilska industrija, ker imata največ denarja, povrh pa se je spremenil tudi način živinoreje, od katerega je odvisna kakovost kože. »Zadnja leta so materiali slabši že sami po sebi. Tako se zgodi, da v vzorec vložiš ogromno dela, potem pa si kdaj tudi razočaran, ko čevelj ni takšen, kakršen bi moral biti,« pravi Boris Petejan v svoji pisarni, polni risb, barvnih vzorcev, podplatov in prototipov otroških čevljev, ki so na prodajnih policah pristali ali pa tudi ne.

Da jim ne bi bilo prelahko v panogi, ki je odvisna od sezonskih naročil – zato je včasih dela preveč in drugič premalo za vse zaposlene –, se tudi ortopedi ne morejo odločiti, kakšni čevlji so najboljši za otroke. Enkrat zagovarjajo zelo trde, drugič se spomnijo, da je za otroke najbolje, če so kar bosi. Petejanovi se poslovnim izzivom prilagajajo po svojih najboljših močeh. »Ljudje mislijo, da je drag čevelj nujno tudi dober. Pa ni. Je pa dober čevelj drag. Poglejte, koliko dela je vloženega vanj,« na glas razmišlja Pavel, ki je na tovarno ponosen, a se z nostalgijo raje spominja nekdanjih dni in je uredil tudi čevljarski muzej, da bi ohranil spomin nanje.