Tiskane izdaje
Gibi so bili čutni, mehkobni in privlačni. Pot, ki je tekel po obrazu, je razkrival napor. Barbara Šamperl si je ogledala svojo »bojno rano«. Vajena električnega vozička se z navadnim ne znajde najbolje, pa ji guma, po kateri nehote podrsa z zunanjo stranjo palca, vsakič znova do krvi odrgne kožo.
Nakremžena? Ne, glasno nasmejana. Utrujeno redkobesedna? Ne, zanosno zgovorna, ko našteva medalje s tekmovanj v tujini, ki sta jih v slabem letu in pol, odkar sta plesni par, osvojila s Klemnom Pirmanom. Sta najboljša v Sloveniji in sta člana Plesnega kluba Zebra, ki je ravno na vrhuncu priprav na eno najpomembnejših tekmovanj v plesu na vozičkih, ki bo 7. in 8. aprila na Nizozemskem. Lani so se domov vrnili s petimi zlatimi, štirimi srebrnimi in s številnimi posebnimi medaljami. Letos imajo težave. Ne s plesno pripravljenostjo, temveč z denarjem.
Sponzorji se ne tepejo zanje. »Dobivamo zavrnilna pisma v slogu, kako so veseli in ponosni, da se ukvarjamo s tem športom, ampak da denarja ni,« razlaga trenerka Petra Škofic.
V Zebro je prišla, ko jo je zaradi prezasedenosti zapustil koreograf Miha Krušič. Z njim so plesalci, sicer člani Društva študentov invalidov Slovenije, pripravili odmevni umetniški predstavi Zapelji me in A res?, po negovem slovesu pa so hoteli več – resne treninge standardnih in latinskoameriških plesov in tekmovanja v svetovnem merilu. Poklicali so Petro Škofic.
Ines Golobič jo je spoznala, ko se je pripravljala na maturantski ples. »Jaz da bom plesala!« je sprva z nejevero pomislilo dekle, ki se skozi življenje premika na električnem vozičku. Nikoli ni hodila, vendar so sanje o tem, da bo nekoč plesala, vedno čakale v njej. Zaradi Petre je sklenila poskusiti. In po začetni nerodnosti spoznala, da je mogoče. Danes ji ples daje energijo, pred tremi leti ji je prvo sodelovanje na nizozemskem tekmovanju dalo navdih. »Ko doživiš vse tisto vzdušje in vidiš podporo tekmovalcev, ko ni čutiti prav nobenega rivalstva, te prevzame navdušenje,« prav. Na tekmovanje se pripravlja že tretjič. Tokrat se bo pomerila v amaterski skupini.
Pot na vrh
Tekmovanje je razdeljeno na tri skupine. V debitantsko se uvrstijo ljubitelji plesa, da lahko pokažejo, kaj znajo, a je obenem tudi odlična odskočna deska za amatersko skupino, v kateri že plešejo ločeno standardne in latinskoameriške plese, vendar sta v paru še lahko dve dekleti ali fanta. V skupini svetovnega pokala, ki šteje tudi za svetovno in evropsko prvenstvo ter jo uradno priznava Mednarodni paraolimpijski komite (IPC), so pravila že podobna tistim z običajnih tovrstnih plesnih tekmovanj. V njej se bosta letos kot edini slovenski par pomerila Barbara Šamperl in Klemen Pirman.
Slovenci se še ne moremo kosati z najboljšimi na svetu, pravita. A je to normalno, saj se je tekmovalni ples na vozičkih pri nas razvil šele pred štirimi leti. »Povsem brez izkušenj smo morali priti na raven, do katere so se drugi vzpenjali več kot dvajset let. Najboljši pari v svetovnem vrhu plešejo skupaj že desetletje in več,« razlaga Klemen. Nekateri so za to tudi plačani, pri nas je to predvsem strošek. Klemen, ki je v Londonu opravil del tečaja za poučevanje plesa na vozičkih in je v Zebri prevzel skrb za plesno tehniko vozičkov, je za frak, na primer, odštel 380 evrov. Brez srajce. Barbara prave obleke za standardne plese še nima, ker se njihove cene začnejo pri tisoč evrih. Potem morata plačati še čevlje, prijavnine na tekmovanja, prenočitve in prevoz, za svojo kariero pa si kdaj privoščita še kakšno individualno uro plesa, kakor si jo bosta na Nizozemskem.
Težko ni le obvladovanje stroškov, temveč tudi treningi, priznava Barbara. »Na začetku sem po njih mislila, da bom samo še padla dol. Ko sem prišla domov, se še z vozička nisem mogla dvigniti.« Zdaj ima več kondicije, a še vedno ne dovolj. Vendar tudi Klemnu ni lahko. Ker mora nenehno odrivati voziček in ga ponovno ujeti, roke in noge trpijo bolj kot pri običajnem plesu. Nekoč ga treniral aktivno, tudi z današnjo trenerko Petro Škofic, zdaj po spletu naključij pleše z Barbaro.
»Da lahko izraziš čustva skozi glasbo, moraš biti energijsko povezan,« je pojasnil, zakaj ob njunem čutnem plesu Barbarin voziček postane neviden. »Upa si. Samo še čelado ji daš na glavo …,« ji je izrekel priznanje, ki sploh ni bilo šaljivo. »Eh, bi morala pa res močno pasti, da bi se poškodovala,« je menila. Kakšna velika nevarnost ji ne preti, lažje »delovne poškodbe« pa tako ne štejejo. Ko mu zapelje čez nogo in ima modrico, na primer. Ali ko ona zgrmi na tla, ker on ni dovolj previden z njenim vozičkom. Se zgodi. Glavno je, da si zaupata, da imata skupno vizijo in enak zanos. »Na treningu sva enakovredna, na tekmi pa še ne,« prizna Barbara, da jo za zdaj pred občinstvom še zdeluje trema. Nima Klemnove kilometrine in včasih tudi na treningu postane razdražljiva, ko kljub trudu ne more doseči slike izraznosti svojih gibov, ki jo ima v glavi. Vendar ji ples pomeni preveč, da bi kdaj pomislila na slovo. Slika estetike dveh teles na plesišču jo spremlja že iz otroštva in zdaj jo lahko doseže. Dodatna motivacija je uspeh. »Ker napredujeva, imam vedno nov zagon.«
In tako se podajata na poti, ki sploh niso preproste. To je projekt, vzdihne Petra Škofic, ko pomisli na potovanje na Nizozemsko. »Ker Slovenija še ni dovolj razvita država, nimamo velikega avtobusa z dvigalom. Prvo leto smo tako potovali z minibusom. Ljudi smo vanj znosili, s seboj smo lahko vzeli le navadne vozičke. Drugo leto smo dobili manjši avtobus, da je lahko šla z nami tudi elektrika, ampak smo sedeli kot sardine.« Elektrika? Zaradi vozičkov na elektriko. »Lani smo šli z navadnim avtobusom. Tokrat smo vozičke spravili v prtljažnik, ampak smo morali ljudi na avtobus spet nositi.« Gor in dol. Na poti so namreč kakšnih 16 ur in se vmes štirikrat ustavijo. Vsakič ponovijo isto vajo – vozičke iz prtljažnika, ljudi prenesejo dol, na stranišče, jih prenesejo gor, vozičke pospravijo. »Ko pridemo na cilj, so fantje že čisto polomljeni. In šofer avtobusa tudi. Brez njih bi bila muka. Res je pohvale vredno, koliko nam pomagajo.«
Trening je trening
Letos so zato sklenili, da z izposojenimi kombiji odpotujejo v državo, kjer je tovrstna plesna tradicija dolga več kot dvajset let. »Tam invalid ni revček, ampak človek, ki živi normalno življenje. In sem spada tudi šport. Skoraj v vsakem mestu in večji vasi imajo vsaj enkrat na teden tečaj plesa na vozičkih. Večina hodi zaradi družabnosti, nekateri si želijo napredovati.« Petra Škofic se je tam izobraževala, da bi svojim plesalcem lahko ponudila tisto »nekaj več«, kar so si od plesa želeli. Tehnika poučevanja je drugačna, plesne figure tudi, poznati mora diagnoze. Ampak njo je posrkalo vase že dve leti prej, preden je odšla na prvo izobraževanje v Anglijo. Leta 2007 si je prvič ogledala tekmo na Nizozemskem in nemudoma sklenila, da morajo naslednje leto sodelovati.
»Energija je fascinantna. To so ljudje, ki v plesu uživajo in so tam zaradi druženja, prijateljstva. Drug drugega spodbujajo. Ko vidiš nekoga, ki ne more sam upravljati svojega vozička, vendar njegove oči govorijo, da sledi vsakemu gibu, da pleše, te to omami.« Vendar ni prizanesljiva trenerka. Trening je trening. In letos ni tako, kot je bilo prejšnja leta, ko so na Nizozemsko odhajali bolj iz veselja kakor iz tekmovalnosti, ker so toliko energije vložili v predstave, da jim je za resne treninge zmanjkalo časa.
Letos se jim je pridružil tudi Petrin nekdanji trener standardnih plesov Andrej Novotny. Brezplačno, kajti treningi temeljijo na prostovoljni bazi. Nič ne dobijo brezplačno, tudi telovadnice v Soči ne. V njej je gneča, ampak tako se navadijo na tisto na tekmovanjih. Za Ines Golobič je to pomembno, ker pleše tudi v kategoriji dveh vozičkov, kjer je izogibanje drugim plesalcem veliko težje kakor pri hodečih parih. Njen voziček se na njen ukaz odzove z zamikom, zato mora misliti vnaprej, obenem pa predvideti premike drugega vozička. »Veliko veliko je treba trenirati.« In trenira, čeprav je to zanjo precejšen napor. »Zame je ples šport, druženje, izpolnitev otroških sanj. Ja, je tudi način samodokazovanja, ko nekaj dosežeš in veš, da zmoreš. Da si, ko se primerjaš z drugimi, v istem razredu. Da lahko začneš nadgrajevati znanje in s tem nenehno nadgrajuješ tudi sebe.«
Na njeni poti nadgrajevanja, kakor na poti drugih članov Plesnega kluba Zebra, stoji pomanjkanje denarja. En SMS na številko 1919 z besedilom Ples jim bo prinesel en evro in bo pomagal odpraviti vsaj eno oviro na poti njihovega življenja.
