Po tematski poti Na svoji zemlji

Približno 65 let po tem, ko so v Baški grapi snemali prvi slovenski zvočni celovečerec, so domačini uredili pot s prizori iz filma.
Objavljeno
11. januar 2013 16.20
Grahovo, 09.01.2013 - Po poteh snemanja filma Na svoji zemlji.foto:Blaz Samec/DELO
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Tematska pot Na svoji zemlji se vije z Grahovega čez reko Bačo, po hribovju, skozi Koritnico in nazaj na Grahovo. Tabla z domačinom najljubšim prizorom sezuvanja čevljev in s podobo v usodo vdane Angelce Gradnikove je pritrjena na hišo z naslovom Koritnica 33. Prav tam, na razpotju, ki vodi na desno k domu Marije Florjančič, po domače Mari, in na levo k hiši, iz katere pokuka Zofija Šorli, se je med snemanjem zbrala vsa vas. Zaigrali so prizor, v katerem so nacisti na kup prignali vaščane in določili štiri talce. Za njimi so ostali štirje pari čevljev, odmev poka pušk in zaprepadeni obrazi vaščanov.

Dogajanje v zakulisju prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma Na svoji zemlji, ki ga je režiral France Štiglic in so ga prvič predvajali 15. novembra 1948, je bilo bistveno bolj veselo. »Ko so filmarji potrebovali več ljudi, so nas poklicali,« je vedro pripovedovala 85-letna Mari. Prišla je na razpotje, kjer je od oktobra postavljena tabla tematske poti in kjer je pred 65 leti tudi pomagala ustvarjati množico.

»To so sami vaščani, za Severjem. Tam zadaj sem stala,« je pokazala na fotografiji iz filma. Takrat je bila še mlado dekle, zdaj njeno glavo pokrivajo sivi lasje, še vedno spleteni v kitko. Med brskanjem po spominih se je poigravala s trakci na jakni, oblečeni čez pisano gospodinjsko haljo, in razlagala, kako so pomagali filmarjem: »Dali smo jim ponošeno obleko, da so se 'uštimali' bolj po domače.«

Štiglicu se namreč novo sešita garderoba ni zdela prepričljiva, zato je igralce poslal k vaščanom, da so jo zamenjali za njihove obleke. V reviji Ekran iz leta 1964 je takole zapisal: »Pri prizorih, kjer nastopajo vaščani, so sodelovali Grahovci in Koričani. Radi so se odzvali, posebno ker je film prikazoval tisto, kar so sami doživeli. [...] Zato so se znali pri snemanju vživeti v prizore. Pa ne samo to, bili so tudi ostri kritiki vsega, kar po njihovem ni bilo pristno … Med svojim delom smo se zbližali z ljudmi.«

Vaška dekleta so še posebno radovedno opazovala, kako se bo Štefka Drolc, ki je igrala Tildico (s to vlogo je debitirala), znašla v prizoru, v katerem otepa žito. Pristopila so ji na pomoč in ... »Dobro je pokala,« je ocenila Mari. Nekaj let mlajša Zofija, ki je imela med snemanjem 15 let, prav tako ne more prehvaliti časa, ko je bilo v vasi snemanje, tudi zato, ker jim je padel kakšen dinar. »Sto dinarjev so nam dali, če smo statirali!«

V štabu, pri Brišarju

Približno 40 dni, kolikor se je ekipa v letih 1947 in 1948 mudila v Baški grapi, je bilo za prebivalce doline, ki se na severu naslanja na Bohinjske gore, na jugu pa na Cerkljansko hribovje, dogodek stoletja in težko bi našli ljubitelja tega filma, ki bi jih prekašal po številu ogledov. »Ah, kolikokrat smo ga gledali! Kadar je bilo le mogoče!« je vzkliknila Mari. Potem se ji je obraz za hip razžalostil: »Film me spominja na bolečino, ki smo jo doživeli med vojno. Ta vas je veliko dala skozi.«

Ciril Kosmač, ki je napisal scenarij po svoji noveli Očka Orel, zgodbe ni po naključju postavil v te kraje. Tam blizu so njegove korenine (rojen je bil v Slapu ob Idrijci), poleg tega je bil ta del Primorske obmejno in strateško območje, tudi zaradi Bohinjske železnice, ki poteka skozi Baško grapo. Zato je imel film sprva bolj svetovljanski naslov – V srcu Evrope, vendar ga je Kosmač pozneje preimenoval Na svoji zemlji. S koncem se je zgodilo ravno nasprotno: film se zaključi v Trstu, namesto v Baški grapi. »To je bil za mnoge takrat premalo slaven zaključek filma,« je zapisal Štiglic.

Prebivalci, ki vedo povedati, da je imel pri spremembi konca »politkomisar prste vmes«, se zaradi tega ne vznemirjajo, kajti njihova dolina doživi slavospev v uvodnem prizoru filma, ko komisar Stane in komandir Sova pogledata čez sleme v domačo dolino in zadnji hrepeneče reče: »Stane, glej jo, našo Grapo!« Prizor, ki začenja film, je tudi eden izmed osrednjih na tematski poti.

Ta se konča v Grahovem, ki je nekakšno središče Baške grape. Zadnja tabla stoji ob spomeniku, postavljenem filmu na čast, kajpak. To mu dodaja še en števnik »prvi«: prvi slovenski zvočni celovečerec, prvi slovenski oziroma jugoslovanski film, predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, ter prvi in edini slovenski film, ki so mu postavili spomenik.

Na drugi strani ceste je okrepčevalnica Pri Brišarju, kjer je bil tisto dopoldne štab zdajšnje ekipe. Sestavljali so jo Stanko Šorli, predsednik krajevne skupnosti, njegov prijatelj Avguštin Čufer, ki je na prireditvi ob obletnici filma stopil v škornje zloglasnega oficirja SS Adolfa Kutschere, ter Nadja Valentinčič Furlan. Je etnologinja in kustodinja za etnografski film v Slovenskem etnografskem muzeju, izvira pa iz Podbrda v Baški grapi in je pred leti predlagala, da bi dediščino filma Na svoji zemlji ohranili s tematsko potjo.

Entuziastov iz Baške grape, ki si ji pomagali uresničiti idejo, ni bilo težko najti (gonilna sila in vodja projekta je bila Alenka Zgaga, predsednica Društva Baška dediščina), dobiti pa je bilo treba denar za ureditev poti. Prijavili so se na razpis LAS za razvoj podeželja in pridobili evropska sredstva, občino Tolmin pa nagovorili, da je kot nosilka projekta primaknila še potrebno petino. Medtem je etnologinja raziskovala, zbirala spomine domačinov in do potankosti naštudirala film. Lani so na točkah, kjer so bili posneti ključni prizori, postavili table. Na njih lahko obiskovalci izvedo, kaj se je med snemanjem dogajalo, kaj se je v spremenilo v 65 letih pa tudi nekaj zanimivosti o filmskih prvinah. Tablam lahko sledijo po krajši poti, ki zahteva 2,5 ure hoda, ali daljši (4,5 ure).

Trta je kivi postala

»Table so dobro preživele sneg in veter,« je tisto jutro poročal Stanko Šorli, »le smerokaze je treba postaviti do konca.« Pot so resda odprli že pred tremi meseci, a je še čas za izboljšave. Obiskovalcev še ni bilo veliko; pričakujejo jih, ko se bo vreme izboljšalo, kot sta se pomenkovala Stane Šorli in Avguštin Čufer, preden smo se odpravili na pohod.

Izhodišče je bilo na točki, kjer so vaščani po kapitulaciji Italije s pročelja karabinjerske postaje sklatili tablo z napisom Carabinieri Reali. »Kapitulacija! Dol s fašisti!« je v filmu vzklikalo ljudstvo, mladi Orlič pa je tablo s puškinim kopitom zbil na tla. Danes jo lahko vidimo v tematski sobi Na svoji zemlji v Domu krajevne skupnosti.

Za domov se cesta dvigne mimo starega korita, kjer sta se v filmu pomenkovali Angelca in Nančika; mimo je pritekel Dragič in pozneje padel pod streli fašistov. Na levi je stala Dragarjeva hiša, na desni pa Gradnikova domačija. V resnici je to hiša Pri Štefcu in je še danes podobna, le da je senco njenemu dvorišču med snemanjem dajala trta, zdaj pa kivi.

Marsikatera hiša, ki je vidna v filmu, je padla slabih trideset let pozneje. Leta 1976 je to območje prizadel potres. »Tukaj je bila moja rojstna hiša,« je mimogrede rekel Stanko Šorli, ki je imel med snemanjem komaj leto in pol. Ravno tam se tematska pot odcepi pod cesto, vodi mimo cerkve in starih hiš do lesene brvi čez Bačo. Takoj oživijo prizori, v katerih partizani minirajo železniški most. »Prižgi, prižgi!« vzklikne komandir Sova, preden ga ranjenega odnesejo na varno, in odjekne eksplozija. Toda Logarjevega mostu partizani v resnici nikoli niso poškodovali, saj je bil preblizu vasi in so se bali maščevanja nad vaščani.

Druga prizorišča

Film so snemali še v Partizanski bolnici Franja blizu Cerknega, na Rakeku, nad Škofjo Loko, v Ratečah pa tudi v Opatiji. Tam je bil posnet pogled na »Trst«, ki je bil tedaj v coni A. In ko smo že pri tem, kako je v filmu marsikaj drugače, je Šorli je izdal še eno skrivnost: prizor »Stane, glej jo, našo Grapo!« je sestavljen iz dveh posnetkov. Pogled na dolino je bil res narejen s točke, kjer na cesti proti Zakojci stoji tematska tabla, Staneta in Sovo pa so posneli na nekaj kilometrov oddaljenem kuclju nad Knežo.

To so zanimivosti, s katerimi prebivalci Grape radi začinijo pot. Med njim je tudi tista, kako je (zdaj že pokojni) Boris Sešek, ki je igral mladega Orliča, med snemanjem prizora, v katerem dobi klofuto od Nemcev, spil cel liter malinovca. Ali tista, ki pravi, kako so vaščani, ko je bilo treba pomagati pri snemanju, pustili vsako delo, celo spravljanje sena.

»Napravili smo se pa odhiteli. O, Marija sveta! Bilo je lepo, da bolj ne bi moglo biti!« je vzkliknila Zofija Šorli iz Koritnice 27. In hitro vprašala, kdaj se bodo spet kaj srečali. »Jeseni, ko bomo praznovali 65. obletnico,« je napovedala Nadja Valentinčič Furlan.