Po zgledu s Tasmanije na Krasu žanjejo sivko

Milko Novič je prepričan, da ima prav ta kultura največ možnosti za uspeh pri razvijanju socialnega podjetništva.
Objavljeno
28. julij 2011 10.44
Posodobljeno
28. julij 2011 11.45
Katja Željan, Nova Gorica
Katja Željan, Nova Gorica

Mogoče je vse skupaj malce spominjalo na Provanso. A le na prvi pogled, kajti tam sivkina polja niso potopljena v rdečo kraško prst in množica ljudi, ki je sredi poletne vročine pod šotorom pletla venčke in šopke iz sivkinih cvetov, seveda ni čebljala po francosko.

Prizor, ki se je v Brjah pri Koprivi odpiral naključnemu obiskovalcu, je bil kljub temu skoraj pravljičen: vijoličasta polja, nad katerimi so se sklanjali ljudje in za seboj puščali snope za Kras ne ravno najbolj značilne kulture, dobro razpoloženi obrazi tistih, zbranih v delavnicah aromaterapije, destilacije ali izdelovanja mila iz sivke, in otroci, ki so po njenih poljih lovili pisane metulje. Tako je, ko na Krasu pripravijo prav posebno žetev. Gostitelj dogodka je bil Milko Novič, ki se je s pridelovanjem sivke v Brjah začel ukvarjati pred sedmimi leti. »Treba je bilo končati zgodbo, da se nič ne splača in da se Kras zato zarašča. Pa nisem kakšen mesija, ki bi reševal Kras, reševal sem sebe oziroma družinsko premoženje. Moj osnovni poklic je namreč raziskovalno delo, poleg katerega sem se hotel ukvarjati še s čim, kar bi me privlačilo, ne bi bilo prezahtevno in bi bilo navsezadnje tudi tržno zanimivo.«

V študijskem letu 2003/2004 je šel delat na univerzo v Tasmaniji in takrat je imel priložnost obiskati njihovo farmo sivke. Tako je dozorela ideja, da bi s čim podobnim poskusil na Krasu. »Posadil sem prve tri vrste in začeten dvom sorodnikov in vaščanov je hitro minil. Zdaj nadaljujem projekt, ki ga imenujem Sivka na Krasu, imam pa tudi že nekaj posnemovalcev v Ivanjem Gradu, Povirju, Pivki, Divači, na Vipavskem, v Goriških brdih in na Koprskem. Vsi, ki smo se lotili tega posla, imamo svojo zgodbo, ki si jo želimo nadaljevati. Veste, samo od sivke se na Krasu ne bo preživelo, lahko pa bi bila dodaten magnet za že uveljavljene dejavnosti, kot sta kmečki turizem in vinarstvo. Julija in avgusta je na Krasu mrtva sezona, na poljih sivke pa je žetev pravzaprav vrhunec dogajanja,« pravi Novič.

Z milom iz sivke in kozjega mleka nad težave s kožo

Prepričan je, da mora človek neprestano potrjevati motive, iskati smisel in poti naprej. »Če najdeš kaj pametnega, ti ljudje sledijo. Trg v Sloveniji je z izdelki iz sivke še tako nepreskrbovan, da se ne bojim za prihodnost, zlasti če človek dobi krog uporabnikov, ki mu zaupa,« dodaja.

Z njegovimi besedami bi se zagotovo strinjala Ingrid Dolgan iz Divače, ki je z Bogdanom Križmanom že odprla Sivkin butik. »Začeli smo delati trda in tekoča mila, zdaj izdelujemo še različne soli in darilne izdelke, v prihodnje bi se radi uveljavili v kozmetiki. Sivka v milih ima predvsem aromaterapevtski učinek. Znano je tudi njeno antiseptično in protibakterijsko delovanje. Zanimanje za tovrstne izdelke je veliko, saj ljudje v zadnjem času zelo cenijo dobro počutje. Danes človek zaradi stresnega načina življenja potrebuje predvsem mir in umirjenost, sivka pa je za to nadvse primerna.«

Izdelki so primerni zlasti za tiste, ki imajo težave s kožo, luskavico ali dermatitis. »Milo iz kozjega mleka in sivke je naravnost čudovito,« zatrjuje. Letos so zasadili okrog 10.000 sadik, njihovo polno rodnost pričakujejo čez tri leta. »Ko smo začeli to dejavnost, so nas ljudje le čudno gledali, saj bi bilo bolj 'normalno', da bi na kmetiji sadili krompir ali pšenico. Zato je naša naloga ljudem pokazati, kaj vse lahko iz sivke narediš. In narediš lahko ogromno. To je nedvomno tržna niša pa še lepo delo opravljaš,« meni Ingrid Dolgan. V gojenju in predelavi sivke vidi svojo prihodnost. »Vstanem ob štirih in delam do večera. Za zdaj v dejavnost še vlagamo. Nekaj že prihaja nazaj, a to še ni dobiček. Denar bo že prišel, pomembneje je, da nekaj delaš z veseljem.«

In kako pravzaprav nastane sivkino milo? »Milo je sol, lahko rečemo, da je detergent. Nekako torej moramo priti do višjih maščobnih kislin, ki jih hidraliziramo z natrijevim hidroksidom. Naša osnovna surovina za izdelavo domačih mil so torej maščobe. Uporabljam predvsem kokosovo in olivno olje, mešanici olj pa dodajam raztopino natrijevega hidroksida. Tako pridobim trda mila. Če mešanici olj dodaš kalijev hidroksid, dobiš tekoča mila. Slišati je preprosto, a ni čisto tako,« priznava Novič, po izobrazbi kemik. Ugotavlja, da je trg za modernega potrošnika zasut s takšnimi in drugačnimi detergenti. »Naredili so nas precej odvisne od industrije. Pravim, da tisti detergent, ki kakovostno očisti madež, tudi kakovostno razmasti roke. Tudi zato je danes ogromno dermatitisov in alergij. Zato se veliko ljudi spet vrača k naravi, h klasično pripravljenim milom,« meni.

Sivko je seveda mogoče uporabiti še za druge namene. Pa ne le v boju proti moljem; je tudi dober repelent proti tigrastim komarjem, olje prave lavande pa se zadnje čase uporablja celo za izdelavo nekaterih zdravil.

Ne žganjekuha, temveč destilacija z vodno paro

In ko že govorimo o olju, moramo zapisati nekaj tudi o destiliranju sivke. Kot pravi Novič, se z dejavnostjo ukvarja čedalje več ljudi, kar ga seveda veseli. Čedalje več je tudi takšnih – celo iz zamejstva prihajajo –, ki v ta namen sivko vozijo prav k njemu.

»Destilacijo opravljam z vodno paro. Sivkinih cvetov ne damo v vodo in nato destiliramo kot pri žganjekuhi, temveč v posodo, kjer razvijamo paro in jo nato pošiljamo skozi cev. Para razbije vršičke in v njej je olje toplo. Nato gre v hladilnik oziroma do kondenzacije; tam se ločita olje in voda,« razloži Milko Novič. Postopek je menda v Sloveniji že precej znan, a ga ljudje večinoma zadržijo zase. »Kot kemik poskušam to dejavnost predstaviti ljudem ter odgovoriti na vsa njihova vprašanja. Z vsako novo dejavnostjo se namreč pojavi veliko prerokov, ki med ljudi vnašajo dvom in strah. Zato se poleg pridelave in predelave sivke ukvarjam še z organizacijo tečajev o različnih temah, od gojenja te kulture do priprave mila in destilacije sivkinih cvetov«.

Namesto vinske trte?

Lani je Novič pridelal okoli 16 litrov sivkinega olja, pričakuje pa, daj jih bo letos že okrog 50. Pa tudi kakšen kulinarični podvig si privošči, na primer izdelavo lavandinega sladkorja. »Cvetje je treba posušiti, nato pa plasti tega dodamo plast sladkorja. Sladkor zaradi osmoze nase veže olje iz lavande, po šestih tednih pa dobimo zelo dober lavandin sladkor, s katerim nadvse rad sladkam zeliščne čaje,« pravi Novič. Med dobrotami iz sivke ne smemo pozabiti niti na likerje, sirupe, marmelado, med in različno pecivo...

Bo sivka na Krasu v prihodnje morda celo nadomestila vinsko trto? »Zelo nerad odgovorim na to vprašanje, saj meji že na prerokovanje. Ne vem... Želim si, da bi na Krasu dobila domovinsko pravico. To pa pomeni, da se mora z dejavnostjo začeti ukvarjati dovolj ljudi, ki bodo od tega ekonomsko odvisni. Ker je takšnega entuziazma za zdaj premalo, vidim pot v socialnem podjetništvu. Zakonski okviri so bili letos v parlamentu sprejeti, zato poskušam pridobiti občinske in državne veljake, da bi omogočili nakup nepremičnine socialnemu podjetju, ki bi na Krasu imelo sedež in predelovalne zmogljivosti. Veste, danes imamo ogromno ljudi s posebnimi potrebami, ki bi jim morali omogočiti zaposlitev. Če postavimo kmetijo kot socialno podjetje, bi se lahko na njej začeli ukvarjati še s kozjerejo in ovčjerejo, smolarjenjem, proizvodnjo bioagrumov... Država rizičnim skupinam ljudi namenja podporo, a zakaj jim raje ne bi dajala plače?« razmišlja Milko Novič. A ne verjame, da mu bo zlahka uspelo uresničiti idejo.

Kakšni pa so dosedanji odzivi? Idejo je, kot pravi, že predstavil lokalni skupnosti. »Ogledal sem si tudi že hišo, kjer bi takšna kmetija lahko delovala, in imam pozitivne odzive upravljavcev dnevnih centrov za ljudi s posebnimi potrebami oziroma po kontrolirani reintegraciji. Danes je veliko izgorelosti, veliko je depresij, veliko zasvojencev, ljudi, ki si sami ne znajo pomagati. Kmetija nikakor ne bi bila komuna ali tip socialističnega podjetja, temveč bi na Kras rad pripeljal nordijski tip samoupravljanja, kjer je soupravljavec tudi solastnik. Samoupravljanja, ki smo ga preživeli, se vsi bojimo. Morali bomo še marsikaj doživeti, da bomo ponovno pridobili to zaupanje. A če bo s katero kulturo socialno podjetništvo preživelo, bo prav s sivko...«