Pravo darilo je osebno in izročeno z ljubeznijo

Darilo je uresničena misel. Z njim pokažeš, da poznaš svet tistega, ki ga obdarjaš. Da veš, kaj mu je pisano na kožo. Je lahko kar koli, le da ima neko dodano vrednost. Te ni mogoče izmeriti v denarju, kar pogosto pozabljamo. Kakor tudi to, da vsebina še zdaleč ni tako pomembna kot način.

Sodobna potrošniška družba s svojo preponudbo zameglila pravi pomen obdarovanja. Zato je postalo bolj breme kot vir veselja za obe strani. Zlasti starši se z dilemo, kaj in kdaj kupiti otrokom, srečujejo malodane vsak dan. Darilo kot nagrada za pridnost? Darilo kot izraz ljubezni? Darilo, ker tako narekujejo družbeni običaji? Kaj podariti nekomu, ki ima »vse«?

Ob izteku leta, ko so ta in podobna vprašanja za mnoge zelo aktualna, se je pred nakupom dobro ustaviti in premisliti, meni Darja Barborič Vesel, vodja seminarjev za starše, učitelje in vzgojitelje v slovenske podružnice Familiylaba. Osnoval ga je danski družinski terapevt Jesper Juul, znan po vzgojnem konceptu brez posebnih »receptov«.

Pomemben je obred

Pri obdarovanju je bolj kot vsebina pomembno, zakaj to počnemo, poudarja Juul v svojih besedilih. Darilo kot nagrada je po njegovem zgrešeno, saj s tem otroku sporočate, da ne verjamete, da bi bil pri uspešen tudi brez tega. Podobno velja za izpolnjevanje želja, da bi se izognili konfliktu ali zgolj zato, da bi pokazali ljubezen. S tem bomo otroka naučili, da mu mora nekdo, ki ga ima res rad, izpolniti vsako željo. To je zelo slaba popotnica za odraslost. Najboljše darilo je po njegovem mnenju osebno, izbrano z mislijo na obdarovanca. Za načinom obdarovanja tudi vzgajamo.

Darja Barborič Vesel, mama treh deklic in torej poznavalka Juulovega koncepta tudi na podlagi lastnih izkušenj, razmišlja v tej smeri. »Mnogo bolj kot vsebina, je otrokom pomemben obred – pričakovanje, napetost ob odvijanju in na koncu veselje, ko držijo v rokah nekaj, kar je namenjeno prav njim. Radi imajo velika darila ali pa veliko majhnih, lepo zavitih paketkov. Zato rešitev, da daš več manjših stvari v velik paket, ni najbolj posrečena. Kajti z obdarovanjem tudi vzgajamo. S tem, ko otroku pokažemo, kako se izbirajo darila, kako se jih zavije in kako se ustvari obred. Z načinom, kako ga jih izročiš. V miru, da ima obdarovanec možnost, da si ga ogleda in doživi v miru.«

Ob upoštevanju tega, lahko rešimo zagato podarjanja denarja oziroma zdaj vse bolj priljubljenih darilnih bonov. Če je lepo zavit in ima še kakšno posvetilo, je primerna rešitev za najstnico ali odraslega, ne pa za malčke. Zanje premalo otipljivo, ne razume njegove vrednosti. Darilo je lahko tudi dogodek – obisk koncerta, kina, ki se sklene še tortico v lokalu. Spet je v ospredju obred, druženje, ki naj bo umirjeno in prijetno. To je zelo pomembno.

Ko je vsega preveč

Juul v eni od svojih kolumen, objavljeni v spletnem arhivu Familylaba, odgovarja razočaranim staršem in starim staršem, ki so ugotavljali, da imajo otroci vsega preveč in da so bili pri odpiranju daril na božični večer nemogoči. Daril se niso veselili in prijeten družinski dogodek se je spremenil v kaos. Za to so odgovorni odrasli, poudarja.

Mnogi starši in stari starši menijo, da morajo otroci dobiti vse, kar si zaželijo, in kar tekmujejo med seboj, kdo jim bo dal dražje darilo. Takšno obdarovanje zgreši cilj in postane neprijetno doživetje. K boljšemu razpoloženju pripomore, če odrasli prevzamejo vodstvo in ne dovolijo, da bi prevladal kaos. Za to si je treba vzeti čas in se ravnati po določenih pravilih. Sveti večer sicer ni čas za začetek odločnejše vzgoje.

Darilo je konsenz

Seznam želja, ki so ga napisali otroci, naj bo samo v pomoč odraslim, ki so brez idej, nikakor ga niso dolžni izpolniti v celoti, opozarja Juul. Kaj pa, če vsebuje tudi stvari, ki jih starši iz načelnih razlogov ne želijo podarjati, denimo lutka barbi ali orožje? »Za deklico, ki obožuje rožnate in bleščeče zadeve, je nekaj takega čisto pravo darilo. Tudi če nam niso všeč, ji s tem priznavamo njeno fantazijo. Na drugi strani je jasno, da starši ne moremo zanikati svojih vrednot in kupiti nečesa, česar sami ne moremo videti. Darilo je konsenz med tistim, kar starši prenesemo in otroškimi željami. Če orožje razumemo kot simbol tistega, kar me najbolj skrbi na svetu, ga ne bomo podarjali, naj si ga otrok še tako želi. Na voljo je dovolj drugih igrač,« pravi Veselova.

Tudi za odrasle

Odrasli zelo radi kupujemo praktična darila; takšna je bila pred razmahom potrošništva tudi tradicija obdarovanja v našem okolju. Bi se morali vrniti k takšnemu načinu obdarovanja? V otroških očeh to ni pravo darilo. Kriza nas ne bi smela pripeljati do tega, da bi začeli otrokom dajati stvari, ki bi jih v vsakem primeru kupili. Na drugi strani ni nič narobe, če je darilo poučno, na primer knjiga.

»Hčerke so velikokrat dobile knjige, ki morda v tistem trenutku niso bile najbolj navdušeno sprejete, so jih pa pozneje velikokrat prelistale in so bile zelo oboževane. Vendar mora darovalec razočarani odziv znati prenesti. Najbolje je kombinirati. Zlasti v časih denarne stiske je dobra rešitev podariti nekaj praktičnega, denimo cenejši smučarski kombinezon in na ta račun dodati še želeno igračo. Tako bosta zadovoljni obe strani.«

Vse to v mnogočem velja tudi za obdarovanje odraslih, čeprav včasih rečemo, da nam je vseeno. Letos je bila sogovornica zelo vesela ličnega zavojčka, ki ji ga je podarila sodelavka. »V njem je bil čaj. Z njim mi je sporočila, da je opazila, da potrebujem umiritev in čas zase. To je zame krasno izbrano darilo. Vedno, ko mi nekdo podari leposlovno knjigo ali retrofilm, sem vesela, ker vem, da me res pozna in da je izbiral s preudarkom. Čeprav morda ne bo prinesel ravno tistega, mi pove, da je misli usmeril prav name.«