Prvih trideset let v življenju hišnega računalnika

Razstava o zgodovini računalništva: nekdanja tajna vojaška tehnologija je presenetljivo hitro postala množični potrošniški izdelek.

Objavljeno
15. junij 2012 17.35
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Ko biografi soustanovitelja Appla Steva Jobsa pišejo o najpomembnejših dogodkih v njegovem življenju, vedno omenijo tudi obisk raziskovalnih laboratorijev družbe Xerox, kjer je Jobs med raziskovalnimi projekti opazil računalniško miško in grafični vmesnik ter zaslutil njun izjemni komercialno-uporabniški potencial.

Manj znano pa je njegovo srečanje z računalniškim vizionarjem Markom Weiserjem, ki je Jobsa seznanil z zamislijo »vsenavzočega računalništva« (ubiquitous computing) – prepričanjem, da bodo računalniki nekoč povsod, a se jih uporabniki ne bodo več zavedali.

K uresničitvi Weiserjeve napovedi je pozneje veliko prispeval prav Jobs, saj je računalnike zelo dobro skrival v glasbene predvajalnike (ipode), mobilnike (iphone) in elektronske tablice (ipade). Njihovim uporabnikom ni več treba razmišljati o tradicionalnih sestavinah osebnega računalnika (operacijskem sistemu, pomnilniku, programskih vrsticah in zmogljivostih procesorja …), saj je njihova računalniškost postala neopazni gradnik sodobnih potrošniških izdelkov – od avtomobilov in televizorjev do kosilnic in otroških igrač.

Vendar računalniki niso bili vedno tako neopazni in samoumevni, je povedal Peter Bezek, avtor razstave Goto 1982 o zgodovini računalništva, ki bo do začetka prihodnjega leta na ogled v ljubljanskem muzeju novejše zgodovine. Njihova pot od tajne vojaške tehnologije do množičnih potrošniških izdelkov je bila za zgodovinska merila zelo kratka – trajala je le dobrega pol stoletja –, a se je že od začetka prepletala s politiko, gospodarstvom in različnimi ideologijami, ki jih v današnjih osebnih napravicah zelo težko prepoznamo.

Bezek je pojasnil, da so razstavo poimenovali po letu 1982, ko je britanski izumitelj in podjetnik Clive Sinclair predstavil poceni hišni računalnik zx spectrum. V tedanjo Jugoslavijo tovrstne »napredne tehnologije« ni bilo dovoljeno legalno uvažati, vendar so računalniški zanesenjaki in podjetni preprodajalci v državo kljub oviram pretihotapili veliko legendarnih »radirk«. Preprostim spectrumom so kmalu sledili naprednejši commodorji, atariji in prvi pravi osebni računalniki, ki so se iz pisarn selili v domače sobe.

Sama razstava se začne še precej pred pohodom hišnega računalništva, saj so organizatorji od partnerskih organizacij (računalniškega muzeja, tehniškega muzeja, muzeja Peek & Poke z Reke in zavoda Arnes) in zasebnikov pridobili tudi nekatere prelomne zgodovinske naprave. Med najstarejšimi izdelki je nemška enigma, šifrirni stroj iz druge svetovne vojne, ki so ga zavezniki »razbili« s pomočjo genialnega britanskega matematika Alana Turinga in prvega programabilnega računalnika collosus. Največja eksponata sta tranzistorski računalnik zuse z23 iz šestdesetih let in ibm 1130 iz sedemdesetih let, med najmanjšimi računalniki pa izstopa prvi komercialno uspešni »prenosnik« osborne 1 iz leta 1981, ki tehta lahkotnih deset kilogramov.

Bezka so prijetno presenetili številni neznani računalniški zanesenjaki, ki so v zadnjih nekaj desetletjih zbrali in ohranili zelo veliko zanimivih računalniških primerkov ali jih celo rešili pred odpadom, ko so se jim odrekli prejšnji lastniki. Med zbiranjem eksponatov so ugotovili, da je bilo v slovenskih podjetjih presenetljivo veliko naprav, ki so bile v tistih časih zelo sodobne. Vendar se večinoma niso ohranili dokumenti, kdo in kako jih je uvozil. Prav tako se večinoma ni ohranilo znanje, kako uporabljati stare računalniške naprave. »Tudi če bi nam jih uspelo restavrirati, jih ne bi znali zagnati,« je povedal Bezek. Navodila za njihovo uporabo se namreč večinoma niso ohranila, zbledel je tudi spomin njihovih nekdanjih operaterjev.

Povojna Jugoslavija ni imela samo ambicioznega jedrskega programa, saj so tedanji načrtovalci napredka v sedemdesetih letih sklenili, da potrebuje država tudi močno računalniško industrijo. Poslušanje političnih govorov ob ustanovitvi slovenskega računalniškega podjetja Iskra Delta v zbranem televizijskem arhivskem gradivu zato zelo spominja na nastope današnjih evropskih in domačih funkcionarjev, ki so državljanom obljubljali prehod v informacijsko dobo (del skrivnostne zgodovine Iskre Delte je v knjigi Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo razkril nekdanji direktor Janez Škrubej). Vendar jugoslovanska računalniška panoga ni nikoli zaživela – tako kot večina podobnih političnih projektov.

»Računalniki, ki so jih izdelovali – oziroma sestavljali – v Iskri Delti, Kopi in Gorenju, so bili za tiste čase čisto solidni, vendar so bili veliko predragi,« je pojasnil Bezek. Proizvajalci so se preveč zanašali na monopol, ki ga je ustvarjal zaprti trg. Pričakovali so, da bodo lahko izdelke prodajali domačim podjetjem, šolam in raziskovalnim inštitutom, a tudi ti niso imeli dovolj denarja – kljub občasnim subvencijam države. V osemdesetih letih je bilo dokončno jasno, da domača podjetja ne morejo tekmovati z velikimi ameriškimi korporacijami. Iskra Delta je propadla leta 1988 in od jugoslovanskega računalniškega programa so ostali samo še muzejski primerki, razstavljeni v posebnem prostoru: skrivnostni računalnik graf, beograjski hišni računalnik galaksija in drugi izdelki domačih inženirjev.

Razstava računalniške zgodovine zato ponuja zanimiv sprehod med tehnološkimi inovacijami in političnimi projekti, ki so določali računalniško zgodovino. Preproste računalniške igrice in besedilne ukazne vrstice na oranžno-črnih zaslonih pa ne vzbujajo le nostalgičnih spominov na devetdeseta leta in domače sestavljanje računalnikov pred dobo svetovnega spleta, ampak tudi opomnijo, da se v današnjih elektronskih napravah dogajajo skoraj enaki računski procesi. Le opazimo jih že dolgo ne več.