Računalniška zasvojenost: ali obstaja, in če da, kako se je rešiti?

November ni le mesec, ko nas utegne presenetiti sneg, pač pa je že nekaj let namenjen tudi ozaveščanju o zasvojenosti. Ta obstaja v različnih oblikah, bolj ali manj škodljivih, vsem pa je skupno, da so najbolj nevarne prav za mlade. Velja to tudi za novo obliko zasvojenosti, zasvojenost z računalniki oziroma, natančneje, z aktivnostmi, ki nam jih ta omogoča? Igranje računalniških igric ure in ure, brskanje po internetu, ko bi že zdavnaj morali spati, preverjanje svojega elektronskega poštnega predala vsakih nekaj minut, klepetanje z virtualnimi prijatelji namesto zmenka s sošolci ali prijatelji z ulice – vse to naj bi bila znamenja nove zasvojenosti, ki se je pojavila v zadnjih nekaj letih. Toda ali je to res zasvojenost in torej nekaj, s čimer si škodimo?

Psihiatri si v odgovoru, ali večurna uporaba računalnika na dan za lastno zabavo pomeni zasvojenost, še niso edini. Računalnik je namreč koristno sredstvo, ki nas ga večina mora uporabljati, če hočemo ali ne, ni pa sam po sebi škodljiv niti niso škodljive aktivnosti, ki jih omogoča, kot to velja na primer za kajenje, čezmerno pitje alkohola ali uporabo mamil. A tudi tisti, ki se še izogibajo izrazu računalniška zasvojenost, se strinjajo, da večurno zrenje v računalniški zaslon, ko nam tega ni treba početi zaradi šole ali dela in ko zaradi tega zanemarjamo druge zadeve, pa naj bodo to delovne obveznosti ali sprostitev brez računalnika, pomeni motnjo. Že sama beseda motnja pa pomeni, da bodo tisti, ki se ne morejo odtrgati od računalnika, prej ali slej zašli v težave – če že niso. Ne le da prihajajo v šolo ali na delo brez naloge in zaspani, ampak se jim utegne tudi zgoditi, da bodo nekega dne osupli ugotovili, da so debeli, nerodni in brez pravih prijateljev v resničnem življenju.

In kdaj se sedenje pred računalnikom iz koristne in nujne aktivnosti sprevrže v motnjo? Psihiatri menijo, da takrat, ko se dejavnostim na njem ne moremo odpovedati, čeprav vemo, da zanje nimamo časa in da bomo zaradi tega zanemarjali druge obveznosti. Skratka, ko nam obsedenost z računalnikom začne zapletati življenje. V takih primerih se pogosto dogaja, da »zasvojenci« to svojo zasvojenost oziroma motnjo skrivajo pred družino in prijatelji, podobno, kot se dogaja pri drugih priznanih zasvojenostih.

Zasvojenost se seveda ne zgodi čez noč. Najprej se pojavijo opozorilni znaki – na primer, ko potencialni »zasvojenci« presedijo za računalnikom precej več časa, kot so nameravali, nato ko večkrat sklenejo, da bodo preživeli manj časa za računalnikom, a se tega ne morejo držati, ko izrabljajo vsak prost trenutek in možnost, da sedejo za računalnik, ko še naprej preživljajo čas za njim, čeprav imajo zaradi tega težave doma, v šoli ali službi, ko to skrivajo pred družino in prijatelji, ko jim računalnik postane pribežališče v času krize ali žalosti.

Zakaj to počnejo? Številni psihologi menijo, da je to oblika kompulzivnega vedenja, to je tistega, v katero človeka nekaj sili, ne da bi se tega zavedal. Po mnenju nekaterih drugih pa so žrtve »računalniške zasvojenosti« predvsem tisti, ki ne morejo obvladovati svojih impulzov. Nekateri celo menijo, da je situacija enaka kot pri tistih, ki večer za večerom ure in ure preždijo na kavču in gledajo TV. Skratka, da so to ljudje, ki ne znajo premagati lenobe.

Seveda pa tudi to vedenje, kot vsaka druga zasvojenost, ni brez negativnih posledic. Pri pretiranem ždenju za računalnikom se te pokažejo v slabi drži, neprespanosti in zaradi nje slabši telesni odpornosti, ima pa tudi emocionalno ceno. Najbolj opazna je v slabih odnosih z drugimi, v osamljenosti in umiku v nekakšno navidezno življenje, v katerem ni prostora za druge.