Radioamaterji: »V tovarni [šššššš] se je razlilo [šššššš]«

Več kot šeststo slovenskih radioamaterjev je v soboto popoldne sedelo za svojimi postajami in poročalo, kaj bi se v njihovih krajih zgodilo, če bi Slovenijo stresel močan potres. Telefoni bi molčali, težave z električno energijo bi vzele krila še internetu. Kot feniks bi iz mrka poleteli radioamaterji.

Tudi če bi telefoni, stacionarni in mobilni, obmolknili, bi radioamaterji lahko po svojih valovih nemoteno pošiljali sporočila o poškodovanih, mrtvih in pogrešanih ter podatke o objektih, ki jih je potres porušil. Med vajo se je prenašanje podatkov, bolj ali manj skrito med šumenje, ki ga uho radioamaterjev sploh ni zaznalo, nam pa je povzročilo nemalo težav, slišalo takole: »Porušena sta dva bloka. Prosim, da štab civilne zaščite pošlje reševalce, potapljače in kinologe. Porušena objekta sta v bližini reke Krke.« In takole: »Iščemo osebo iz občine Markovci, ki je na območju občine Brežice.« Ali pa: »Sporočamo, da ima bolnišnica v Celju še sto praznih postelj.« Ter: »V tovarni [šumenje] se je razlilo [šumenje]. Ne vemo, kakšna snov se je razlila, potrebujemo poklicne gasilce [šumenje].«

Na logističnem mestu Radiokluba Kranj so bili približno pol ure pred začetkom vaje zbrani predsednik Peter Mauser (njegovo radioamatersko ime je S53PM), izkušeni Janez Dobravec (S52FO), tajnik Marko Jeretina (S57NAZ), dolgoletni radioamater Martin Klanjšek (S52HH) in najmlajši Jože Štern (S56POU). V kranjskem radioklubu, pove Peter Mauser, je zdaj 111 članov, med njimi je 30 ali 40 aktivnih. Lani so praznovali 60. obletnico prvega vpisa v register, a radioamaterji so v Kranju bili že pred tem, razlaga Mauser, saj so od leta 1947 delovali pod okriljem Ljudske tehnike Kranj.

»Še pred desetimi leti je bilo v Kranju 130 radioamaterjev, potem je sledil velik osip zaradi pojava mobilne telefonije. Včasih so bili v klubu planinci, zmajarji, padalci... Zdaj spet opažamo nekoliko večje zanimanje za radioamaterstvo,« pravi Peter Mauser, ki je od leta 1981 predsednik kranjskih radioamaterjev. Ko sogovornik pojasni, da imajo na vrhu Blegoša postojanko, kjer potekajo 24-urna tekmovanja radioamaterjev, in poudari, da so vanjo vložili veliko trdega dela, se vaja ARON (kratica označuje amatersko radijsko omrežje za nevarnost) začne.

Kratice potujejo

»CQ vaja ARON 2011,« išče sogovornika glas, ki se javlja s postaje. Janez Dobravec se odzove in se pogovori z radioamaterjem iz Žirovnice, oglasi se na Jesenice, v Hotavlje, vzpostavljena je tudi zveza s Škofjo Loko, Radovljico, Tržičem. Nekoliko več težav imajo zaradi obračanja k oddajniku na Kobli z radioamaterjem, ki sedi v Bohinju, a pozneje Janez Dobravec (pred njim je, med drugim, tudi večja škatla z napisom »Birač antena«) razvozla tudi to uganko.

Janez Dobravec zdaj že dobro uro vztrajno vrti gumb na radijski postaji, s katere so v spremstvu glasnega ali bolj tihega šumenja prihajali moški glasovi. Sedeli so v radioamaterskih klubih in doma ter sporočali, koliko škode je »potres« naredil pri njih. Gorenjcem se mu je uspelo izogniti tudi zato, je ugotavljal predsednik kranjskega radiokluba, ker rušilnih potresov v zadnjih 1200 letih v teh krajih ni bilo.

Tako je Janez Dobravec, ko se je izza prve postaje že presedel za drugo, v štab vaje ARON sporočil, da sta se v centru Kranja porušila dva dimnika, vodstvu vaje pa je prenesel še sporočilo iz Lesc, kjer so na letališču potrebovali kerozin za vojaški helikopter, ki bi prevažal ranjence. Sporočilo vodstva vaje ARON čez nekaj minut je bilo, da bo kerozin prispel do Lesc. To je moral Janez Dobravec sporočiti nazaj v Lesce, zato je znova sedel za prvo postajo, zavrtel gumb in že sporočal novice o gorivu za vojaški helikopter. Takšne novice so, skupaj z radioamaterskim žargonom, polnim kratic, po različnih frekvencah potovale dobri dve uri.

Koordinator skupine ARON Matej Zamuda (S56ZM) je po vaji pojasnil, da so se v vajo poleg slovenskih radioamaterjev vključili še njihovi kolegi iz Italije in Hrvaške ter jim prijazno ponudili pomoč. Povedal je, da vaje potekajo od leta 2002, ko je bila sklenjena pogodba med ministrstvom za obrambo in Zvezo radioamaterjev Slovenije za zagotavljanje rezervnih zvez prek radioamaterskih sistemov: »Namen in cilj omrežja ARON v izrednih razmerah je pomoč pri zaščiti in reševanju človeških življenj in materialnih dobrin.«

Čari radioamaterstva

»V Zvezo radioamaterjev Slovenije je prek radioklubov vključenih več kot 1300 radioamaterjev, okoli 600 jih je sodelovalo na vaji. Samo število radioamaterjev pa je nekajkrat večje,« pravi Matej Zamuda, koordinator skupine ARON.

In v čem je danes, ko je oseba na drugem koncu sveta oddaljena le nekaj hitrih klikov, bistvo vzpostavljanja stikov z vrtenjem gumbov na težkih radioamaterskih napravah? »Zelo poenostavljeno bi lahko rekel, da je čar v nepoklicnem ukvarjanju z radiem oziroma radiotehniko. Radioamaterstvo je sicer veliko več: aktivnost, gibanje, organizacija, izobraževanje in lahko bi rekli način življenja oziroma tehničnega mišljenja milijonov po svetu. V ožjem smislu pa je to organizirana dejavnost, katere namen je izobraževanje, tehnično raziskovanje in vzpostavljanje amaterskih radijskih zvez med radioamaterji, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo ljubiteljsko, brez pridobitniških namenov in ne nazadnje tudi zagotavljajo zveze v izrednih razmerah,« razmišlja Matej Zamuda, ki je pred 16 leti opravil izpit za radioamaterja, v društvo pa se je vključil že nekoliko prej.