S pospeševalniki ciljajo v svetovni tehnološki vrh

Protonski pospeševalniki se selijo v energetiko in zdravstvo za učinkovito obstreljevanje rakavih tumorjev.
Objavljeno
11. december 2013 12.34
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama
Siva, neugledna štirinadstropna stavba, ki je videti kot da so jo v 60 letih prejšnjega stoletja kopirali po sovjetskem vzoru, v ljubljanskem tehnološkem parku na Viču, ne kaže, da bi pod njeno streho domovala visoka tehnologija. Tudi na širokem stopnišču in po hodnikih ni futurističnega kroma in stekla – razen na avtomatih za sendviče. Nikjer ni znamenj, da vstopaš v središče krmiljenja največjih protonskih in nevtronskih pospeševalnikov bližnje prihodnosti.

Vtis rahle zaspanosti se nadaljuje tudi na dolgem hodniku z razpokanim tlakom in s pridušeno svetlobo, koder domuje Cosylab, družba angleškega imena, a povsem slovenske pameti. Vrsta vrat na levi in desni je zaprta, za njimi ni slišati zvokov, kvečjemu slutiš lahko odvijanje nekakšnih delovnih procesov.

Edina vrata so odprta v tajništvo in v dnevni prostor poleg njega, kamor Cosylabovci z veseljem popeljejo svoje goste, in kjer se nadvse udobno počutijo tudi sami. Prostor je obljuden; v njem sta troseda, pa kuhinjski kotiček, največ pozornosti pa zbudi namizni nogomet, ki kraljuje sredi sobe.

»Hodite v službo, da bi se igrali ali delali?« sem vprašal, morda malce nevljudno, gostitelja, Aljaža Podborška, ki je pri Cosylabu odgovoren za uvajanje in sledenje procesov ter nadzor nad projekti. »Oboje«, prav nič užaljen odvrne. »To, da uživamo pri delu, je naš moto: Trdo delo, globoko razmišljanje, skromno delovanje in uživanje življenja! Kdaj in kako bo kdo delal, se vsakdo odloča sam, nimamo merjenja delovnega časa, niti fiksnega delovnega časa, ne prenašamo hierarhije, nimamo sindikata, ker ga ne potrebujemo; ne kitimo se z nazivi formalne izobrazbe. Edina zapoved je, da mora biti projekt oddan ob dogovorjenem roku.«

Med zaposlenimi, žensk je komaj za vzorec, je največ fizikov, so pa tudi računalničarji, informatiki, elektrotehniki, vsi pa so morali skozi akademijo Cosylaba, na kateri s pomočjo mentorja izobrazijo mlade sodelavce. Ti pridejo k njim v glavnem preko priporočil ali poslovnega sodelovanja, razlaga Aljaž Podboršek. Ko nekoga vzamejo medse, ga že dobro poznajo, in vodja ekipe, ki postane njegov mentor, mora biti pripravljen dati zanj roko v ogenj.

Zaupanje v moč in neobremenjenost študentskih glav je pokazal ustanovitelj Cosylaba Mark Pleško že ob ustanovitvi družbe, ko se je s skupino sedmih študentov, ki mu je pomagala razvijati projekt za zunanjega naročnika, odločil zapustiti Inštitut Jožef Štefan in začeti leta 2001 na svoje. Cosylab d.o.o., s firmama v ZDA in na Japonskem ter lastniškimi in kooperativnim oblikami povezave s sorodnimi družbami, je danes globalna družba, specializirana za razvoj strojne in programske opreme za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Zaupanje v moč mladosti je še naprej modus operandi Marka Pleška. Vlogo našega gostitelja v Cosylabu je prepustil kar mladim vodjem projektov, ker želi, je poudaril, da družbo spoznamo skozi njihove besede.

V firmi je 85 zaposlenih s povprečno starostjo 33 let, ugotavlja Aljaž Podboršek, ko popelje obiskovalce na kratek ekskurz med ustvarjalce projektov, skoraj brez izjeme same mlade ljudi. Pričakovanja, da bo pokazal kakšen miniaturni pospeševalnik, na katerem bi razvijalci lahko simulirali krmiljenje nadzornih procesov ali vsaj kakšen super računalnik, se izkažejo kot jalova.

Pospeševalniki za prihodnost

»Takšne opreme je več kot dovolj na terenu; na meter pospeševalnika pride okrog 20 računalnikov,« razloži vodja produkcije Jože Dedič, ko vstopimo v prostor s kakšnimi 10 delovnimi mizami, opremljen z osebnimi računalniki. Od tega da ni navadna pisarna, ga loči velika tabla na steni, ki je, tako kot smo navajenih pri znanstevnikih, popisana s številkami in grškimi črkami. Na vrhu table z velikimi črkami piše MYRRHA, in kolone številk spodaj so ocene, kakšen naj bo pospeševalnik, ki bi dovajal natanko toliko energije jedrskemu reaktorju, da bi se jedrska reakcija v pospeševalniku še obdržala, ne da bi zamrla niti da bi ušla izpod nadzora, kar se utegne zgoditi pri klasičnem reaktorju, če procesa ne zavirajo.

Dedič in njegovi razvojniki brez strokovne latovščine, kolikor je to le mogoče, preprosto pojasnjujejo, kako bodo pospeševalniki kmalu skrbeli za dovajanje podkritične energije v reaktorje in transmutacijo jedrskih odpadkov. To je izraz, ki pomeni, da iztrošeno jedrsko gorivo vrnejo v sistem, mu dovajajo energijo s pospeševalnikom, s čimer se razpolovna dobo skrajša. Na tak način bi malo pospravili jedrske odpadke, preprosto pojasnjuje, kot bi govoril o recikliranju gospodinjskih odpadkov.

Bistvo projekta MYRRHA je torej, da je pospeševalnik združen z nuklearko in iz njega bi neposredno dovajali energijo v nuklearno jedro. Projekt je še precej futurističen, realizirali bi ga šele leta 2025, čeprav je belgijska vlada je že odobrila 1,3 milijarde evrov. Brez strahospoštovanja do tehnologije, ki si jo laiki zaradi popularnosti pospeševalnika Evropske organizacije za jedrske raziskave (CERN), v katerem vneto iščejo takoimenovani božji delec, predstavljamo kot nekakšen stroj iz Vojne zvezd, se izražajo tudi njegovi kolegi.

Komunikativnost je izjemno pomembna pri našem delu, poudarja gostitelj Aljaž. Vedeti morajo, v kakšnih fazah so posamični projekti, kje se morda zatika in če zmorejo probleme rešiti sami. Ljudje, ki niso pripravljeni sodelovati v skupini, biti nenehno povezani, da si lahko pomagajo, se pri njih ne obnesejo, pove naravnost. Povezanost gojijo tudi zunaj prostorov družbe z rekreacijo; ki je brezplačna tudi za za sodelavce, ki prihajajo na izmenjavo iz sorodnih ustanov, hodijo na rafting, skupaj igrajo košarko.

Generacija lego kock

Ko nas vodi po oddelkih, kjer delo poteka vsaj navzven videti povsem običajno, večina je zatopljena v računalniške ekrane, nekateri se pogavarjajo v angleščini po skypu, je opaziti predvsem zelo sproščene medsebojne odnose. Nikjer ni zaznati strogega šefovskega režima, saj hierarije ne prenašajo, vsak dela po svojih najboljših močeh, ker je za to motiviran. Na vseh mizah je v izobilju svežega sadja, ki ga vsi zaposleni dobivajo v poljubnih količinah brezplačno. Ob ponedeljkih ob 13 uri v »kuhni« spečejo palačinke za vse.

Čeprav so v ozadju njihovega dela enormni kapitalski vložki, je mladostna razigranost sestavni del medsebojnih odnosov. In na veliko se igrajo z lego kockami. Ker so pač generacija lego kock, so podoben pospeševalnik, kakršen se ta hip postavlja v San Diegu, zgradili kot maketo iz lego kock. »Ja, iz čistega veselja, in da lahko obiskovalcem na hitro pokažemo, kako je zadeva videti, razloži Gašper Pajor, vodja projekta in – ni treba dvakrat ugibati – entuziast za lego kocke. Verjetno je Cosylab edina visokotehnološka firma na svetu, so kjer lego kocke upravičen strošek iz poslovanja.

Takšnih pospeševalnikov, kot je ta, pri katerem Cosylab sodeluje v Kaliforniji, je v svetu že nekaj deset, namenjeni pa so boju proti rakavim obolenjem. Po predvidevanjih bo takšnih naprav v zdravstu vsako leto vsaj za 10 odstotkov več, in pri Cosylabu želijo seveda ostati na tem vlaku v prihodnost.

Cijno uničevanje tumorjev

Podoben pospeševalnik, projekt se imenuje MedAustron, načrtujejo tudi v sosednji Avstriji. Osnovna ideja tovrstnega zdravljenja je, da bi z obsevanjem z ionskim curkom, ki ga pospešijo skoraj do svetlobne hitrosti, uničili samo rakave celice, in napravili čim manj škode na zdravem tkivu. Če izkoristijo znanje fizikov, na kateri globini človeškega tkiva delci oddajo večino energije, lahko zdravniki zelo natančno zadenejo sam tumor. V ozadju tega procesa bo pospeševalnik, velik 200 krat 100 metrov, ki ga bo krmililo Cosylabovo znanje, v ospredju pa so obsevalne sobe, do šest na en pospeševalnik, za paciente. Takšno zdravljenje je menda varnejše in manj obremenjujoče, pa tudi do polovice cenejše za bolnike kot pa klasične kemoterapije.

Projekti Cosylaba so raztreseni po vsem svetu, in zato vsi veliko potujejo. »Moramo vzdrževati stik s strankami in razumeti njihov problem. Moramo jih znati vprašati, kaj konkretno potrebujejo, ker potem lahko mi naredimo stvar, ki je boljša, hitrejša,« pripoveduje Rok Tavčar, ki je pravkar prišel iz Japonske, kjer je ena izmed šol za načrtovanje pospeševalnikov. Iz Shanghaja je dan prej priletel Dominik Peruško. Sodeloval je pri programu izmejave med Cosylabom in nekim kitajskim inštitutom, v katerem so razvijali hardver za varnostni sistem v pospeševalniku.

Rok, za prijatelje Tavta, v prostem času rock glasbenik, razvija elektroniko za sinhronizacijo naprav na novem pospeševalniku v Nemčiji, FAIR. Njegova ekipa je že izdelala tehnično rešitev, pripravila programsko opremo in zasnovala naprave, ki jih ni mogoče kupiti na trgu. Delati v Cosylabu je rok'n'rol, je navdušen Tavta: »Delamo, denimo, skupaj s Kitajci, naša stranka je na Japonskem, v ljubljanski ekipi je tudi Italijan. Usklajujemo se preko skypa in e-pošte.«

»Vse načrte napravimo tukaj, vemo, kako bo naprava izgledala in kako bo delovala. Ni pa tako zapleteno, kot se sliši na prvi pogled, saj uporabljamo enake čipe kot v računalnikih,« pravi Marko Levičnik, vodja laboratorija za razvoj hardvera. Kar preveč skromen je, glede na to, da so sami zasnovali že nekaj deset različnih naprav, ki jih Cosylab že izdeluje za trg.