Slovenj Gradec v trikotniku poganskih kultnih točk

Nekdanje kultne točke, skrivnostno povezane v prostoru, pričajo o mistični preteklosti sredi Mislinjske doline.
Objavljeno
17. avgust 2011 19.23
Posodobljeno
18. avgust 2011 12.00
Mateja Celin, Slovenj Gradec
Mateja Celin, Slovenj Gradec

Nekdanje kultne točke, zanimivo in natančno, logično, a vendar skrivnostno povezane v prostoru, pričajo o mistični preteklosti sredi Mislinjske doline – o poganskem obredju in čaščenju, skozi katera se razkriva staroslovanska mitologija.

Na prostorih, ki so imeli kultni pomen za stare Slovane, danes stojijo tri cerkve: sv. Pankracij na Grajskem hribu, sv. Marija na Homcu in sv. Jurij na Legnu.

Arheologinja Saša Djura Jelenko in etnologinja Brigita Rajšter, ki raziskujeta povezanost in pomen teh poganskih kultnih točk, sta prepričani, da je v Mislinjski dolini še veliko starodavnih skrivnosti, o katerih pa brez konkretnih dokazov lahko samo domnevamo.

Nedvomno je, da se trojica omenjenih kultnih točk navezuje na slovanski mit o sv. Juriju, nanj pa je mogoče navezati veliko pomenov in interpretacij, ki jih obe raziskovalki vztrajno odkrivata, zbirata in povezujeta v celoto. V Mislinjski dolini stojijo tri izjemne kultne točke. Vrhovna je na sv. Pankraciju nad Starim trgom, kjer zdaj stojita grad in cerkev sv. Pankracija.

Kot pojasnjuje Rajšterjeva, je to dominantna, vzvišena lega, s katere seže pogled po vsej Mislinjski dolini in ki jo tudi z vseh koncev doline zagledaš že od daleč. Posvečena je vrhovnemu bogu (grško Pankratius – tisti, ki vrhovno vlada), povezuje pa se z dvema drugima točkama, sv. Jurijem na Legnu in sv. Marijo na Homcu, ki sta druga od druge oddaljeni približno 1,2 kilometra, če nanju pogledamo z vrhovne točke (Pankracij) pa kot med linijama od Pankracija do Jurija in od Pankracija do Marije znaša 23,5 stopinje, kar je obredni kot pri Slovanih.

Tudi ti dve točki stojita na vzpetinah, na Legenski planoti in Homcu, zagotovo pa so bile vse tri nekoč v preteklosti gole in bolje vidne. Danes jih prerašča gozd, zato se predstave o njih v prostoru izgubljajo, nekoč pa se je videlo z ene točke na drugo. Še danes na omenjenih oseh od Pankracija do Homca ter od Pankracija do sv. Jurija obstajajo uhojene poti, ki jih ljudje še vedno uporabljajo, v Starem trgu je to baročni križev pot, iz mesta proti Juriju pa vodi Tičnica, pot, ki jo ljudje še danes poznajo kot pot zaljubljencev.

Znotraj teh točk, ki predstavljajo vrhovno, moško in žensko božanstvo, se odvija zgodba, povezana s slovansko mitologijo sv. Jurija. Na veliko noč se rodita dvojčka Jurij in Mara, ki sta otroka vrhovnega boga, v slovanski mitologiji je to bog ognja Perun. Takoj po rojstvu pomočniki boga Velesa ukradejo dečka in ga odvedejo v Velesov svet v podzemlje, Mara pa ostane na očetovem gradu. Medtem ko Jurij potuje po vlažnem, blatnem, temnem podzemnem svetu, Mara dozori iz deklice v dekle, ki čaka snubca, vendar nobeden med njimi ni pravi zanjo.

»Pesmi povedo,« pravi Rajšterjeva, »da ji je, ko je vedela, da pride Jurij, zaigralo srce in vedela je, da je Jurij pravi izbranec.« Jurij pride na 24. april, to je njegov god. S tem da moč naravi, ki v polnosti zaživi. Išče Maro in najde jo na dvoru, za katerega je značilno, da je vroč in suh. Poročita se, saj ne vesta, da sta brat in sestra, s tem pa se združita dva svetova: Marin, ki je vroč in suh, ter Jurijev, ki je vlažen, s tem pa je naravi omogočeno, da sadovi dozorijo in da daje pridelke. »Ko oče izve za poroko, se zelo razsrdi, saj se je zgodil incest, čeprav so na najvišji ravni, ko se poročita dva božanska otroka, tudi takšne poroke dovoljene.

Tukaj najdemo povezavo s starim Egiptom, kjer se prav tako poročita brat in sestra, Oziris in Izida, in ko se to zgodi, Nil poplavi in daje zemlji možnost, da spet bogato obrodi,« pojasnjuje Rajšterjeva. Očetov srd je bil tako silovit, da je Jurij najverjetneje plačal z življenjem, saj tukaj izgine iz zgodbe. Morda ga ubije bog oče s svojim orožjem – kamnito strelo – ali pa ga ubije devet bratov Mare in Jurija. Mara je močno razočarana in se zelo postara.

»Doživi svojo tretjo transformacijo, iz deviške faze v fazo plodne ustvarjalke in v fazo modrosti v podobi starke. V etnologiji ji sledimo kot sredozimki, pride kot Pehta baba, ki goduje 5. januarja. V severni Italiji je znana kot Befana.« Starka umre kot pustna šema na pustni torek ali na pepelnico. Nekje jo vržejo v vodo, drugje doživi popolno preobrazbo v ognju, ko jo zažgejo. Od pepelnice do velike noči sledi čas premisleka, notranjega vpogleda in posta, nato pa se Jurij in Mara na veliko noč ponovno rodita in cikel je sklenjen.

»Cikličnost je zelo pomembna, takrat časa niso dojemali tako kot mi, linearno, temveč ciklično,« pravi Djura Jelenkova. Mitološka zgodba se odvija znotraj tega trikotnika, tri osebe, na katere se nanašajo tri kultne točke, so tudi glavne osebe v zgodbi: Pankracij, vrhovni bog oče, ter Jurij in Mara. Ko so bile te kultne točke postavljene in aktivne, so se tukaj dogajali obredi, ki pa jih danes ne poznamo več in o njih ničesar ne vemo.

»Na Pankraciju imamo staroslovansko grobišče (glej zemljevid – Puščava). Ko ga povežemo s sv. Jurijem in Marijo, je kot med osema 23,5 stopinje. Toliko meri tudi razlika med višino sonca ob poletnem in zimskem solsticiju. Tudi grobovi so bili obrnjeni tako, da so bili pokojni z obrazi obrnjeni v smer obeh omenjenih točk. »To je bilo verjetno premišljeno dejanje, te točke so najverjetneje izbrali že pred poselitvijo,« meni Djura Jelenkova. Zelo pomembno je bilo tudi, da je med Jurijem in Maro tekla reka Mislinja, saj po mitologiji med njima mora teči voda, torej so bile te točke premišljeno izbrane.

»To znanje je zagotovo izviralo iz opazovanja, in ne le slovanskega, gotovo je še starejše, tukaj smo ga doživeli že kot neko manifestacijo. To je bilo zaradi preživetja nujno potrebno, morali so poznati cikle narave, skozi to pride razumevanje kozmosa in skozi kozmos so začeli razumevati tudi sebe. Ljudje so morali biti veliko bolj razsvetljeni kot smo danes,« menita sogovornici.

»Zagotovo je nekaj mitičnega v Mislinjski dolini, a to je zelo težko dokazati. Že sam mit je težak za razumevanje, še težje pa je to dogajanje znanstveno dokazovati, čeprav se tukaj arheologija in etnologija lepo dopolnjujeta in prekrivata,« ugotavlja Rajšterjeva. Pankracij in Jurij sta že raziskana. Prva točka datira v osmo stoletje, druga v deveto. Ko bo do še kakšne raziskave pri Mariji, bodo posebno pozornost posvetili morebitnim podobnim izsledkom.

Pogosto je krščanstvo svoje kraje čaščenja in svetnike umestilo na stara sveta mesta, kjer se je pogansko obredje že prej dogajalo. »To so že bila sveta mesta, a so sčasoma zabrisali njihov prvotni pomen. Vsi trije svetniki (Pankracij, Jurij in Marija) veljajo za zelo stare, tako da že po imenu lahko domnevamo, da so točke stare,« pravi Djura Jelenkova. Med svojimi raziskovanji sta kolegici hodili na Pankracij opazovat sončni vzhod ob različnih datumih in ugotovili, da na svečnico in martinovo prvi sončni žarek potuje natanko čez sv. Jurija.

Zgodba o Juriju in Mari je le skelet, na katerega se navezuje še ogromno drugih zgodb ter interpretacij, pri katerih pa sta raziskovalki previdni: »Vsako odkritje ima še več novih vidikov, pojavljajo se kopice navezav in možnih pomenov, ki so zelo zapleteni. V arheologiji in muzealstvu pa operiramo z materialnimi dokazi.« Ena takšnih domnev se navezuje na os cerkva, ki poteka med sv. Jurijem in sv. Marijo (na zemljevidu sredinska os) in na kateri je sedem cerkva na isti premici, mnoge pa celo na enakih razdaljah druga od druge. »Domnevamo, da gre za rimsko centurizacijo, vendar je to zgolj domneva, v arheologiji pa je treba stvari tudi dokazovati,« opozarjata. Trikotnih kultnih mest je v pokrajini veliko, tudi na avstrijskem Koroškem, vzorec pa se ponavlja povsod, kjer so se naselili Slovani: to so trikotniki vrhovnega božanstva, moškega in ženske.