Slovenska popevka: To ni bil festival, temveč pravo gibanje!

Danes zvečer se na Kongresnem trgu obeta veliki gala koncert ob 50-letnici Slovenske popevke.
Objavljeno
20. junij 2012 19.44
Nevenka Žolnir, panorama
Nevenka Žolnir, panorama

Festival Slovenska popevka je končan. Ko gremo domov, si v spominu ali na glas požvižgavamo nove viže, je pred petimi desetletji v Tedenski tribuni zapisal poročevalec z Bleda. Gotovo ni niti slutil, da bomo nekatere med njimi poslušali še danes.

Kdo iz malo starejše generacije se, denimo, ne spomni pesmi Zemlja pleše (Sepe/Strniša), Zvezde padajo v noč (V. S. Avsenik/Zlobec) in seveda zmagovalne Mandoline (Stiasny/Svetek) v izvedbi Staneta Mancinija in Beti Jurkovič?

Po vzoru takratnih festivalov sta vsako popevko izvajala dva pevca, eden ob spremljavi velikega revijskega orkestra, drugi z malo zasedbo. Na Bledu leta 1962 je veliki Zabavni orkester vodil Jože Privšek, na drugi strani odra pa je bil trio Mojmirja Sepeta. Voditelja prireditve sta bila Helena Koder in Marjan Kralj.

Dobrih pevcev, ki so si po takratnih merilih edini zaslužili nastop na tako pomembni prireditvi, je bilo tako malo, da so morali nekateri izvajati po več skladb. Marjana Deržaj celo pet. Strokovna žirija (Mario Rijavec, Miha Gunzek, Marjana Deržaj, Janez Martinec, Ferdo Pomykalo, Janez Menart, Mitja Mejak in Žarko Petan) pa je imela na drugi strani za današnje pojme izjemno veliko izbiro skladb. Med 132 je verjetno ne brez težav izbrala dvajset najboljših. Bile so različnih žanrov – poleg sodobnejših tudi narodno-zabavne in šansoni. Šele festival je skozi leta oblikoval značilno slovensko popevko.

Škandalčki


Že takrat se niso mogli izogniti škandalčkom. Edinemu neslovenskemu avtorju, Hrvatu Franju Hrgu, je Vladimir Stiasny očital, da je naredil plagiat njegove opatijske uspešnice Spomin. Za drugi škandalček je poskrbela že uveljavljena pevka Jelka Cvetežar, ko ji je na finalnem večeru odpovedal glas in je morala sredi pesmi zapustiti oder. Menda je bil kriv prehlad, a mediji, čeprav tudi kritični do nekaterih besedil in »igralskih interpretacij popevk kot iz čitalniških časov«, Tovariš, 20. maja 1962), so pripetljaj kavalirsko prezrli.

Dogajanje je trajalo tri dni in organizatorji so bili kar precej razočarani nad napol prazno dvorano v prvih dveh, toda zadnji, finalni večer je bil dobro obiskan in prenašala ga je tudi jugoslovanska radiotelevizija.

Očitno je bila propaganda takrat prešibka, Bled pa še predaleč, da bi se tja zgrnile množice ljubiteljev glasbe (zato so festival po dveh letih prestavili v Ljubljano). A Vladimir Frantar kljub slabemu vremenu in šolskim obveznostim med njimi ni manjkal.

»Z mamo, ki me je uvedla v svet glasbe, sva postrgala vse hranilnike in se s fičkom podala na Bled, kar je bila prava avantura. Nastanila sva se v hotelu Krim, da sva lahko spremljala vse tri večere in pri turističnem društvu kupila vstopnice. Ker sem bil še gimnazijec, sem moral dobiti dovoljenje za odsotnost od pouka v petek in soboto,« se z nostalgijo spominja malodane vsake podrobnosti.

Čutilo se je pravo festivalsko razpoloženje, bilo je tudi precej nervoze. Na pevce je kljub uradno nezvezdniškemu statusu gledal spoštljivo in jih prvo leto še za avtogram ni upal prositi. Šele drugo leto je dobil podpis Jelke Cvetežar in Ivanke Kraševec.

Frantar sicer ni študiral glasbe, temveč jezike (na televiziji je bil 40 let zaposlen kot dramaturg), a je ljubezen do dobre glasbe gojil od mladih nog. Poleg klasičnih koncertov in opere je v živo spremljal vse festivale popevk. Tako je nevede nabiral vtise in podatke, ki jih je veliko kasneje vključil v knjigo o zlatih in srebrnih letih Slovenske popevke. Z naslovom Enkrat še zapoj... bo prav danes, ko bo na Kongresnem trgu tudi veliki gala koncert ob 50-letnici, izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Visoka raven

Prvi slovenski festival je bil leta 1962, toda Slovenci smo bili s svojimi skladbami v jugoslovanskem merilu uspešni že prej, denimo na Opatijskem festivalu leta 1958 s Privškovo Vozi me vlak, pripoveduje Frantar. Na začetku 60. let na številnih jugoslovanskih festivalih za naše popevke (morda zaradi predobre kakovosti) ni bilo več prostora, zato smo si omislili svoj festival. Zasnovala ga je skupina mladih navdušencev, med katerimi so bili prvi slovenski Kekec Matija Barl, glasbenik Vilko Ovsenik, pevec in skladatelj Matija Cerar in novinar Franek Mulaček. Za prireditveni prostor se je kar sama ponujala za svetovno šahovsko prvenstvo novozgrajena Festivalna dvorana na Bledu.

Po konceptu je bil festival podoben drugim takrat podobnim prireditvam, a je izstopal po višji glasbeni ravni. Nastop na finalnem večeru je že sam po sebi veliko pomenil, tudi če ni bilo nagrade. Bil je tudi pomembna odskočna deska za številne mlade talente, ki jih danes poznamo po uspešnih pevskih karierah.

Posebno veliko debitantov je bilo na drugem festivalu, leta 1963. Med njimi so bila imena, kot so Irena Kohont, Jožica Svete, Ivanka Kraševec, najuspešnejši pa je bil Lado Leskovar. Kot glavna zvezda je s kar tremi nagrajenimi skladbami Malokdaj se srečava, Enkrat še in Drevo blestela na Hrvaškem živeča pevka slovenskega rodu Beti Jurkovič.

Takrat se ni počutila prav nič zvezdniško, čeprav so jo ustavljali in prosili za avtograme. »Rada imam zasebnost, zato sem v javnosti nosila temna očala, da me ne bi prehitro prepoznali,« je povedala v telefonskem pogovoru za Delo.

Poletne mesece preživlja v Opatiji, hladnejše pa v Zagrebu in Amsterdamu, z glasbo pa se aktivno že dve desetletji ne ukvarja več. Na Slovensko popevko, kamor se je vedno znova rada vračala, ima zelo lepe spomine. »Krasno je bilo – čista glasba in entuziazem, česar danes ni več. Bili smo mladi in konkurenčnost takrat ni bila tako izrazita,« ugotavlja. Od takrat ima v Ljubljani še veliko prijateljev, s katerimi se občasno srečuje. Zelo pogreša Marjano Deržaj, s katero sta bili res pravi prijateljici.

Beti Jurkovič danes prihaja na jubilejni koncert na Kongresni trg, vendar je ne bo med izvajalci izbora zmagovalnih popevk iz najboljših let festivala, ker ne poje več. Mandolino bo zapel legendarni Stane Mancini, ki se nastopa že zelo veseli. Ko smo ga po vaji povprašali po občutkih, je dejal, da se mu zdi, kot da ni minilo pol stoletja.

»Orkester je pod vodstvom Patrika Grebla ohranil visoko kakovostno raven, izvedbe so vse po vrsti odlične,« je povedal. Podobno kot nekoč tudi zdaj nima treme pred nastopom, vendar glas z vsakodnevnimi vajami že dlje časa pripravlja na napor. Ni se pa še odločil, ali si bo poleg klasične temne obleke nadel kravato ali metuljčka.

Med nastopajočimi na nocojšnjem koncertu bodo tudi imena iz kasnejšega, a še vedno tako imenovanega zlatega obdobja festivala, ko je postajal že rahlo utrujen. Pod vplivom rocka in hipijevskih let je v 70. doživel nov razcvet. Nastopati so začele skupine Mladi levi, Srce, Bele vrane. Trendu so se odlično znali prilagoditi tudi skladatelji klasičnih popevk, Jože Privšek, Mojmir Sepe in Jure Robežnik. Iz tega časa so skladbe Dan ljubezni, Pesem za dinar, Danes bo srečen dan...

Janez Bončina Benč se spomni, da so imeli v skupini Mladi levi sprva pomisleke glede nastopa na popevkarskem festivalu. »Bili smo rokerska generacija in spraševali smo se, ali tja sploh spadamo. Ampak po drugi strani je bila to takrat edina priložnost in možnost za uveljavitev v našem glasbenem prostoru – edina prava stvar. Vedno so sodelovali vrhunski avtorji, tekstopisci in aranžerji. Čeprav smo razmišljali uporniško, smo se zavedali, da so bili standardi zelo visoki in da si lahko sodeloval, če si imel kaj pokazati.«

Šele ko gleda nazaj, opaža izjemno zapuščino festivala. Kot avtor in izvajalec ugotavlja, da se obrazi menjajo, pesem pa ostaja. »Uspelo nam je ustvariti nekaj, kar je večno, in to je pravo poslanstvo glasbe,« ugotavlja. Veseli ga, da mlajši avtorji ogromno črpajo iz teh songov, saj dobra glasba živi naprej. Ko ljudje slišijo neko pesem iz tistega obdobja, se niti ne spomnijo več prvotnega izvajalca. Kar je dobro ostane, le preobleke so drugačne.

Hipijevsko obdobje

Danes bo Benč pel leta 1974 nagrajeno Robežnikovo in Velkavrhovo pesem Maja z biseri, ki jo je v alternaciji takrat pela britanska pevka Samantha Jones (po nekaterih podatkih pa Jenny Darren). Majo bi moral dejansko peti Dado Topić, a ker se je izogibal služenju vojaščine v JLA, ga je na vajah festivala odkrila vojaška policija in ga odpeljala. Tako je Benč takrat nastopil kot solist in s skupino Srce, s katero je, tako kot leto prej za Spomin, pel tudi nagrajeno skladbo Maj, zlati maj.

To je bilo obdobje, ko so skladbe v alternaciji peli tudi pevci iz tujine. Veliko jih je prišlo iz Jugoslavije in držav vzhodnega bloka, med gosti pa so bila mednarodno znana imena iz drugih držav. To je bila ena redkih priložnosti, da si v živo spoznal prave ase in njihov način dela, ugotavlja Benč.

Razpoloženje je bilo odlično, sodelovali smo kot družina, rivalstva ni bilo. Vsak se je zavedal, da je zraven zato, ker nekaj zna. Spletle so se neverjetne vezi. »To je bilo pravo gibanje, ki je preraščalo glasbene okvire,« meni sogovornik in podobno razmišljajo vsi poznavalci dobre glasbe pri nas.

Zlata doba Slovenske popevke je trajala do leta 1983, ko je bil v Ljubljani zadnji festival, spet so jo obudili leta 1983, vendar so bili to bolj koncerti kot festivali v pravem pomenu.