Socialna je hotela vzeti otroka. Kje so bili prej?

Nušino rojstvo je Vajncerlovim prineslo veliko veselja, a tudi strašno nesrečo, saj je porod njeno mamico pahnil v hudo bolezen, zato bralce prosimo za pomoč.

Objavljeno
07. marec 2014 14.17
Posodobljeno
08. marec 2014 08.00
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Nad vasjo Zabukovica, blizu Griž v občini Žalec, stoji hiška, v njej pa živijo 58-letna babica Mira Vajncerl, njena hči Klavdija in štiriletna vnukinja Nuška. Njihov dom na skoraj pravljični lokaciji z izjemnim razgledom dobesedno razpada, za vlažnimi zidovi pa vladata bolezen in revščina.

Vse je šlo po zlu, ko je Klavdija rodila Nušo. »Tako zelo smo se veselili otroka,« je z iskrami v očeh pripovedovala Mira, medtem pa se je vnukinja privila k njej in nezaupljivo spremljala pogovor. Babica je nadaljevala: »Nekaj dni po porodu nas je obiskala patronažna sestra in ji ukazala, naj takoj preneha dojiti otroka. Opazila je, da je z njo nekaj narobe. Najprej je bilo videti kot depresija. Potem smo jo vozili okrog zdravnikov. Povsod. Kmalu se je pokazalo, da je porod pri Klavdiji sprožil neko obliko mišične distrofije. Zelo hitro je šlo na slabše. V enem letu ni mogla več držati glave pokonci, nadzorovati rok. Vsa skrb za otroka je padla name. Tudi Nušo smo imeli na pregledih. Ona je zdrava, hvala bogu. Dobila je očetove gene.« Po Mirinih licih so se ulile solze. Lovila jih je v papirnate robčke in jih čez ramo metala v odprtino štedilnika na trdo gorivo. »Ravno sem ga hotela očistiti in malo zakuriti,« je pojasnila.

Klavdija je spremljala pogovor, na vsako vprašanje pa je z veliko muko odgovarjala le z nejasnima »ja« in »ne«. Mira je pojasnila, da hči vse razume, se vsega zaveda, komunicirati pa ne more. »Zdaj še nekako gre. Za silo še lahko hodi, vendar jo tamle že čaka invalidski voziček, ki so ga v Soči izdelali po njenih merah. Pravijo, da bo bolezen še napredovala in da sčasoma ne bo več mogla stati na nogah. Zdravila zanjo ni!« Mira je segla po novi zalogi robčkov in povedala, da je porod na skoraj enak način pred 17 leti prizadel tudi njeno starejšo hčer. Zanjo skrbita Mirin zet in njegova mati. »Nikoli ne bi imela otrok, če bi vedela, da bosta zboleli in takole trpeli. Pri njunem očetu se je podobna bolezen razvila, ko mu je bilo 33 let. Pri 45 je umrl,« je z bolečino v glasu povedala.

Tako lepa punca je bila

Mira ni imela lahkega življenja, a se nikdar ni pritoževala. Iz sobe je prinesla albume s slikami in spet pripovedovala o Klavdiji: »Poglejte, kako lepa punca je bila. Dolgi svetli lasje, lepa postava ...« Pokazala je slike, ki pričajo o ne tako davnih časih, ko je bila njena hči srečna, polna življenja, obkrožena s prijatelji, v njihovi hiši pa je vladal optimizem. »Hodila je v šolo, se izučila za kmečko gospodinjo, veliko je delala. Povsod. Kjer koli so jo potrebovali. Vidite, tudi tisti televizor je kupila, ko je še zaslužila.«

Prav ta televizor je zdaj Klavdijino edino razvedrilo. »Tako rada gleda nadaljevanke. Tudi glasbene oddaje jo razvedrijo,« pove njena mama. Nuška menda zelo lepo prepeva. Babica jo je spodbujala, naj kaj zapoje, a je bila zadrega pred tujci v hiši prehuda. »Joj, pa kako lepo riše,« jo je pohvalila. »Zelo bistra je. Dvakrat na teden k nam prihaja Karmen, ki je prek javnih del zaposlena na socialni. Ukvarja se z Nušo. Hvali jo, kako pridna in pametna je.«

Miri so za trenutek zasijale oči, usta pa so se ji rahlo raztegnila v nasmešek. Tudi Klavdija, čeprav s hudim naporom, je pokazala ponos, roko pa sunkovito iztegnila proti hčeri. Nuška se je zdaj prvič glasno zasmejala. Spustila je nežen glasek in rahlo objela mamico. »Včasih obe norita po hiši. Tako rada ima Nušo, a je popolnoma nemočna. Včasih v tej zanesenosti tudi pade, potem pa imamo. Sama jo že težko dvignem. V kopalnici imamo zelo nerodno kad, ne morem je umivati drugače, kot da obe stopiva vanjo. Če bi namesto banje imeli prho ... Zdaj jo kopam, ko pride Karmen. Sama ne zmorem več. Že ko sem delala v tovarni, sem imela hude težave s hrbtenico. Šla sem k zdravniku, pa mi je rekel, naj shujšam. Nobenega pregleda, nobenih zdravil! Potem svojih težav nisem več omenjala.«

Kje je bila socialna?

Nuša je medtem iz sobe v kuhinjo, kjer smo sedele med elementi, štedilnikom in mizo, prinesla pobarvanko. Da bi potrdila babičino pohvalo, mi je razkazovala, kako lepo riše in barva. Nič čez črto.

»Veste, da mi jo je socialna hotela lani vzeti,« je spet v solzah pripovedovala Mira: »Odločno sem rekla 'ne'. Otroka ne dam! Kje so bili pa prej, ko je bila še v plenicah? Nikogar ni bilo blizu! Pa tudi: kam bi jo dali? Navadila se je name, na življenje tukaj. Še s svojim očkom noče iti, ko pride na obisk.«

Ko sem se potiho že spraševala, kaj je z dekličinim očetom, je Mira povedala: »S Klavdijo sta imela načrte. Oba sta delala, iskala stanovanje. Zdaj ju nima kje imeti. Njegovi ne živijo najbolje, že dolgo je brez službe, stanovanja nima, tu je pa še za nas tri premalo prostora. Prihaja h Klavdiji in otroku, a jima ne more pomagati.«

V boljših časih je bilo pri Vajncerlovi hiši živahno. Zdaj, ko so v stiski, je pot do nje prerasla trava. Le redki zaidejo k njim. Mira vstaja ob šestih, uredi vnukinjo, jo umije, obleče, nahrani in peš pospremi do glavne ceste, kjer sedeta v kombi, ki ju pelje v vrtec: »Zastonj smo ga dobile. Zdi se mi zelo pomembno, da je punčka med vrstniki. Ne more biti vse dneve v takšnih razmerah. Vzgojiteljice so zadovoljne. Pravijo, da lepo napreduje. A zdaj smo vse tri malo zbolele. Nekakšen virus ali kaj. Nušo imam že nekaj dni doma. Peljala sem jo k zdravniku. Vsa bleda in čemerna je. Kar na moji postelji poležava. Pravi, da je njene škoda,« se je rahlo nasmehnila Mira.

»Tako zelo si želi kolo. Vijoličasto. Takšno s pomožnimi koleščki. Jaz ji vse obljubim. Rečem ji, da ga bova kupili, ko bo denar. Mislim, da razume, saj ni zahtevna. Le kakšno malenkost bi kdaj pa kdaj rada. Kot vsak otrok,« je razmišljala Mira in deklico pobožala po svilnatih laseh. Vnukinja je zdaj njeno edino veselje. Drži jo pokonci. Ko se vrne iz vrtca, kamor spremlja Nušo, postopek urejanja, oblačenja in hranjenja vsak dan sproti ponovi še s Klavdijo. Otrok ji daje moč, da vse zmore in da se ima sploh še voljo boriti s socialno stisko.

Niti evra v denarnici

Njihovi mesečni dohodki še nujnih stroškov ne pokrijejo. »Jaz dobim nekaj penzije, Klavdija invalidnino, za Nušo dobiva doklade in vsak mesec 60 evrov iz botrstva. Ko plačam položnice, mi za ves mesec ostane sto evrov. Kaj sto, pogosto le kakšen desetak.«
Znajde se, kakor ve in zna: »Hudo je. Nimamo avta, nimamo nikogar, ki bi nas peljal k zdravniku. Pokličemo taksi. Otroka moram nekako spraviti k zdravniku! Pa Klavdijo tudi. Zadnjič je bilo zelo nujno. V denarnici nisem imela niti evra, da bi plačala taksi. Račun sem poravnala pozneje.«

Pravi, da na majhni zaplati zemlje ob hiši pridela, kar more, občasno ji nekaj hrane pripelje sestra. »Tako ni treba čisto vsega kupiti. Na Rdečem križu in Karitas so mi rekli, da bom dobila pakete, pa nič. Nihče nič ne pripelje, sama pa ne morem nikamor. Nuška, ki vse to opazi, pravi, naj počakam, da bo zrasla. Pravi, da bo trdo delala, naredila izpit, kupila avto in me peljala v trgovino. Tako pametna je,« se je spet raznežila. »Zadnjič sva bili na banki, ker sva pričakovali, da bodo nakazali doklade. Nič ni bilo. Ne vem, kje se je zataknilo. Nuša je rekla, da bo telefonirala na socialno in jim povedala, da jih bo našeškala, če babici ne bodo dali denarja. Zelo rada se oglaša na telefon. Vse se zmeni. Tudi če zunaj kaj delam, mi poroča, kdo je klical in kaj je rekel.«

Deklico pohvale očitno spravijo v zadrego. Čeprav babica trdi, da je zelo zgovorna, med obiskom še ni spregovorila. Zdaj je začela iz sobe prinašati škatlice z zdravili, ki ji jih je predpisal zdravnik. Sirup proti kašlju, kapljice za oči pa še ene za babičina ušesa. »Ni še čas za sirup,« ji je ta nežno pojasnila, »čez kakšno uro ga bova vzeli.« Nuša je spet izginila čez prag in se vrnila z barbiko. »Joj, zdaj bo znesla na mizo vse, kar ima,« je v zadregi ugotavljala Mira. Klavdija je poiskala svoj košček krofa, s katerim se je mučila ves čas našega obiska. »Kar jej, Klavdija,« ji je prigovarjala mama, vnukinjo pa potegnila v naročje.

»Vse bom zmogla, če bi nam le lahko kdo pomagal malo popraviti hišo. Poglejte, pod se udira, strop je samo na grobo ometan. Bojim se, da bi na katero kaj padlo. Povsod piha noter, okna bi morali že zdavnaj zamenjati. Pa tale vrata s hodnika v kuhinjo. Razpadajo. A je bolje kot nič. Zaprem jih, ko kurim v štedilniku, da gre toplota v prostor, kjer spimo. Puncama mora biti toplo. A hiša je stara, vlažna. Ne predstavljam si, kako bo, ko bo Klavdija ves čas na vozičku,« je zaskrbljeno razmišljala. »Sama ne morem najeti mojstrov. Nimam jih s čim plačati. Včasih, ko obe spita, sedem v kot in tuhtam. Nič o tem, kako je bilo in zakaj je zdaj tako. Razmišljam, kaj naj storim, da bi imeli hči in vnukinja lepše življenje.«