Spomini na prve dni osamosvojitve: Orožje za strel!

Ob 17.55 so na Viču, kjer je jugoslovanska vojska že grozila z napadom, brez dodatnih povelj odločno zasedli položaje.

Objavljeno
26. junij 2011 09.31
Posodobljeno
26. junij 2011 12.23
Mateja Kotnik, NeDelo
Mateja Kotnik, NeDelo
Sedemindvajsetega junija 1991 je na dvorišču policijske postaje v Slovenj Gradcu poveljnik tretjega voda posebne enote milice (PEM) Peter Pungartnik stopil pred štiriintrideset oboroženih mož in jim ukazal: »Napolnite orožje z bojnimi naboji! Naši kolegi na mejnem prehodu Vič potrebujejo pomoč. Če kdo iz kakršnih koli razlogov ne zmore, naj odstopi. Brez zamer.«

Nihče ni okleval. Ob 17.55 so na Viču, kjer je jugoslovanska vojska že grozila z napadom, brez dodatnih povelj odločno zasedli položaje. Začela so se pogajanja, ki jih je na slovenski strani vodil Marko Pogorevc ob oboroženem spremstvu Petra Pungartnika, na strani jugoslovanske vojske pa takratni komandir karavle na Viču, Cvetanović. »Jasno je bilo, da jugoslovanska vojska zavlačuje pogajanja in pridobiva čas, saj se je Dravogradu iz smeri Maribora približevala vojaška kolona,« se spominja Peter Pungartnik. »Vsi smo bili na položajih. Naši in njihovi. En sam napačen gib, eno samo napačno povelje bi lahko vodilo v spopad,« je prepričan Pungartnik.

Ob osmi uri zvečer so miličnikom po glavni cesti prišli na pomoč pripadniki teritorialne obrambe. »Pojavili so se kar nenadoma. Tudi mi nismo vedeli za njihov prihod. Vojska je želela, da odidejo.« Zadnja pogajanja so potekala ob 23. uri. »Začelo je močno deževati. Cvetanović je predlagal Pogorevcu, naj umaknemo vsaki svoje s položajev, da ne bodo mokri. Takrat sem odločno rekel ne. Poudaril sem, da smo na svoji zemlji, da je mejni prehod naš, da nas dež sploh ne moti in da se ne nameravamo nikamor umakniti.« Do petih zjutraj je lilo kot iz škafa. Možje z obeh strani, ki so se na razdalji kakšnih dvajset metrov z uperjenimi puškami gledali tako rekoč iz oči v oči, so bili premočeni do kože.

Ob devetih zjutraj je komandir Cvetanović spet prišel na pogajanja. Takrat je iz smeri Avstrije proti mejnemu prehodu pripeljal tovornjak s slovensko registracijo. Pungartnik mu je kar sam odprl zapornico. Pozneje so JLA prepričali, da je voznik pripeljal v Slovenijo poln tovornjak minometov.

»Ves čas smo imeli pri sebi UKV-zvezo. Tako smo 28. junija zjutraj slišali tudi vse, kar se je dogajalo na Holmcu. Ko smo slišali, da sta dva umrla ... In izvedeli, da sta to naša 'pemovca' Bojan Štumberger in Željko Ernoič ... Takrat ... Vedel sem, da če izbruhne oboroženi spopad še na Viču, nimamo veliko možnosti. Globoko v meni je vrelo. Ob deveti uri je Cvetanović kljub temu prišel na pogajanja. Naredil se je lep dan. Z Markom sta sedla. V tistem trenutku je nad našimi glavami zakrožil avstrijski helikopter. Marko je Cvetanoviću dejal, da nam je priletel na pomoč in da preverja njihove položaje, čeprav to sploh ni bilo res. Dogovorila sta se za status quo, ne glede na dogajanje na Holmcu, ki ga je po naših UKV-postajah slišala tudi nasprotna stran. Uro pozneje je bržkone tudi zaradi poraza karavle na Holmcu privolil, da bo svoje vojake umaknil z bojnih položajev nazaj v karavlo, Marko pa mu je moral obljubiti, da bomo ostali na položajih. A ko so se vojaki umaknili, sem svojim takoj ukazal, naj se premaknejo s položajev okoli mejnega prehoda na širše območje.

Ob 10.50 se je Pogorevc odločil, da bo šel v karavlo in vojsko pozval k vdaji. Ker je vztrajal, sem mu dodelil miličnika Mitjo Horvata za spremstvo. Tri minute pozneje so prišli v koloni; spredaj Cvetanović, zadaj 56 njegovih vojakov. 'Orožje za strel,' sem ukazal pemovcem. 'Odložite orožje!' smo pozvali pripadnike JLA. Vse, kar so imeli pri sebi, so zmetali na kup. Najprej komandir, nato še njegovi vojaki. Pospremili smo jih v gostinski lokal na mejnem prehodu, kjer sem vsem povedal, da se jim ne bo nič zgodilo. Gledali so prestrašeno. Še zdaj vidim tiste oči ... V naslednjih nekaj urah smo z orožjem, ki smo ga zasegli na Viču, dodobra opremili veliko naših enot.«

»Šele pozneje sem izvedel, da je bila na Viču vame vseskozi uperjena puška ostrostrelca jugoslovanske vojske. Nosil sem sicer neprebojni jopič, a ves čas sem se skupaj z Markom Pogorevcem gibal po mejnem prehodu suvereno, kazal pogum in moč ... Nočem poveličevati sebe in svojih. Še manj zmanjševati vlogo koga drugega. Za domovino sem storil to, za kar sem bil izurjen. Res pa je, da se po vseh polres­nicah in izkrivljanjih, ki so se pojavili po komaj desetdnevni vojni za Slovenijo, ne čudim več tolikim resnicam iz druge svetovne vojne.«

Iz NeDela