Starši helikopterji vzgajajo otroke bumerange

Včasih so otroci odraščali v velikih družinah, zato si je vzgojno vlogo delilo več odraslih.
Objavljeno
14. oktober 2013 17.09
Nevenka Žolnir, Panorama
Nevenka Žolnir, Panorama

Možnost obveščanja staršev o vsakem koraku otroka v šoli je pri nas spet spodbudila razpravo o vzgojnih slogih. Starši, zasuti z različnimi, tudi nasprotujočimi si nasveti, so v času, ko ni več skupnih vrednot, negotovi. Spoznali so, da popustljiva vzgoja otrok hipijevske generacije ne deluje, ne vedo pa, kakšen model bi bil boljši. Vse več se jih zateka k modelu, ki je mešanica pretiranega zaščitništva in visokih zahtev. V Nemčiji se je zanje udomačil izraz starši helikopterji.

Izraz je iz angleščine in označuje pretirano skrbne starše, ki (kakor helikopter) ves čas lebdijo nad otrokom, da bi ga nadzorovali in zaščitili. Kot piše Wikipedija, ga je leta 1969 prvi uporabil izraelski psiholog Haim G. Ginott v delu Between Parent&Teenager (Med starši in najstnikom), v katerem je citiral odraščajočega otroka, ki je o svoji preveč skrbni materi rekel, da »lebdi nad njim kot helikopter ...«. Vse bolj razširjeno ravnanje sodobnih staršev je precej pozneje, leta 2001, podrobneje opisala ameriška družinska terapevtka Wenda Mogel. Kot ugotavlja, se pojavlja zlasti v družinah srednjega razreda. Na zunaj deluje njihovo življenje zelo urejeno – starši obiskujejo sleherno predstavo ali tekmo svojega otroka, poznajo vse njegove prijatelje in poklice njihovih staršev.

Ko otroku kaj ne gre od rok, mu takoj priskrbijo pomoč, kajti njihova pričakovanja so zelo visoka. Šolski dosežki otroka so zanje pomembno ogledalo družinske uspešnosti. Nekateri se na to odzovejo z motnjami overparentinga (pretiranega zaščitništva): močenjem postelje, motnjami hranjenja, sindromom ADHS (hiperaktivnost) ali slabim šolskim uspehom. Kot protiutež Moglova navaja vzgojo za emocionalno stabilnost, prilagodljivost in samostojnost. Čeprav ceni hierarhično družinsko strukturo, priporoča staršem, naj bodo pri vzgoji bolj zadržani. Sistematični pritisk na otroka namreč lahko privede do tega, da ga usmerjamo v povsem napačno smer. Kot poudarja avtorica, takšni starši ne sledijo otroku in povsem zgrešijo vzgojni cilj, čeprav so na videz zelo ljubeči, inteligentni, sočutni in zainteresirani.

Spremljanje po GPS

V novejšem času prepoznamo starše helikopterje po tem, da imajo pogoste konflikte z učitelji, otroke izpisujejo iz šol ipd. V nemških medijih so se celo pojavili zapisi, kako po GPS ali mobilnem telefonu spremljajo gibanje svojih otrok. Otroški psihiater Michael Winterhoff piše v svojem delu Warum unsere Kinder Tyrannen werden (Zakaj so naši otroci postali tirani), da vse več mladih hodi na razne terapije. Pogosto so to otroci, katerih starši so zelo skrbni in bi zanje storili vse, pri čemer ne vzpostavijo »naravnega hierarhičnega odnosa« med seboj in otroki. Pedagog Wolfgang Bergmann pravi, da so ti razvajeni otroci nesrečni podobno kot zanemarjani in imajo podobne težave. Otroci želijo živeti v čim bolj urejenem okolju in jasnih odnosih. Občutek, da se ves svet vrti okoli njih, jih tega oropa, poudarja. Po njegovem je bolj kot disciplina in poslušnost v vzgoji pomemben ljubeč stik z otrokom. Še bolj dramatičen je danski terapevt Jasper Juul, ki pravi, da zanemarjanje, ignoranca in nezainteresiranost naredijo v vzgoji dosti manj škode kot narcisizem, ko hočemo za vsako ceno videti srečne in uspešne otroke.

Po podatkih strokovnjakov iz drugih razvitih držav se starši srednjega in višjega razreda ne vmešavajo le v študij otroka na fakulteti, temveč poskušajo sodelovati tudi pri vzpostavljanju stika z bodočim delodajalcem. Ponavadi so izobraženi, na pomembnih položajih in imajo visoke zahteve do sebe in otrok. K temu je pripomoglo tudi to, da je v sodobnih družinah manj otrok, zato lahko posameznemu posvetijo veliko več časa. Včasih so otroci odraščali v velikih družinah, veliko več so se družili z vrstniki, s čimer so pilili socialne veščine. Vzgojno vlogo si je delilo več odraslih, kar je ustvarilo naravni korektiv. Starši helikopterji pa podaljšujejo čas odvisnosti in ne spodbujajo njihove samostojnosti. To vodi v depresije in k odvisnostim že v rani mladosti, menijo psihologi.

Britanski sociolog Frank Furedi v delu z naslovom Paranoični starši za te razmere ne krivi staršev, temveč vojsko strokovnjakov, psihologov in pedagogov, ki so s številnimi vzgojnimi teorijami povzročili, da so starši postali negotovi in ne znajo več ravnati po zdravi pameti. Vendar vse skupaj ni tako preprosto. Pedagog, gimnazijski ravnatelj in predsednik nemške zveze učiteljev, Josef Kraus, je pred kratkim objavil knjigo z naslovom Helikopter Eltern (Starši helikopterji), v kateri se zgraža nad posledicami mešanice krčevitega spodbujanja in popustljivega razvajanja. Meni, da je takih staršev od deset do petnajst odstotkov. Razdelil jih je v tri skupine: bojne, transportne in reševalne helikopterje.

Vračanje v hotel mama

»To so tisti, ki hočejo svojega otroka za vsako ceno nadzorovati in ga 'programirati'. Sedijo pri vsaki domači nalogi, da le ne bi bilo kakšne napakice. Ko gre kaj narobe, intervenirajo v šoli, tudi z odvetnikom, če ne gre drugače. V drugi skupini so tisti, ki otroke prevažajo od dejavnosti do dejavnosti, v tretji pa tisti, ki takoj, ko gre kaj narobe, organizirajo dodatno pomoč,« razlaga avtor. Svoj delež prispevajo tudi učitelji, ki se odzivajo vse bolj apatično in zaradi ljubega miru delijo boljše ocene, kot si jih učenci zaslužijo. Podobno ravnajo ravnatelji. Popuščajo, ker se zaradi demografske luknje bojijo, da ne bodo imeli dovolj vpisa, priznava Kraus.

In kako to prenašajo otroci? Večini je všeč, da starši namesto njih opravijo s težavami. Nekateri se po študiju zato vrnejo v hotel mama in tudi zanje so v tujini že skovali slikovit izraz – bumerangi. Ampak mnogim je zaradi vmešavanja staršev neprijetno in Kraus, ki je gimnazijski ravnatelj, opisuje primere, ko so ga otroci prosili, naj pritožb njihovih staršev ne jemlje resno.

Odzivi na knjigo so seveda različni. Nekateri so navdušeni, da je nekdo končno rekel bobu bob, drugi avtorju očitajo, da se je ujel v protislovje, ker se zavzema za več discipline in hkrati za večjo samostojnost otrok. »Otroci niso iz sladkorja. Potrebujejo močne starše, ki jim z zgledom pokažejo, kako je treba živeti, in ne zaščitnikov. Formula dobre vzgoje je veliko ljubezni in jasna pravila,« je odločen avtor.