Steklene orgle spravljale ljudi v blaznost

Hidrokristalofon: Hibrid starega šivalnega stroja in prosojnega kebaba.
Objavljeno
31. marec 2014 16.44
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama
Poznajo ga pod imenom steklene orglice ali armonika, čašaste orgle in tudi (hidro)kristalofon. Na prste ene roke pa bi lahko prešteli glasbenike, ki znajo nanj igrati. Ta inštrument, ki so ga prepovedali v 19. stoletju, se znova vrača v glasbeni svet in zapeljuje nove generacije zvezd rocka in elektronske glasbe.

Steklene orgle, inštrument, ki ga je izumil oče ameriškega izumiteljstva Benjamin Franklin v 18. stoletju, so bile po krivem obtožene, da povzročajo pri izvajalcih norost, zato jih še danes ne poučujejo na nobenem od svetovnih konzervatorijev. »Komaj pet, morda šest nas je, ki jih igramo za lastno zabavo,« pravi Francoz Thomas Bloch, ki so ga te dni povabili v losangeleško opero, da bi igral na inštrumentu, za katerega v šali pravi, da izgleda kot vrteči se stekleni kebab. Z njim bo nastopil v Donizettijevi operi Lucia di Lammermoor, poroča agencija AFP. Naziv orgle ali orglice (angl. harmonica) je glasbilu nadel sam Franklin po italijanski besedi armonia, ki pomeni harmonijo, da bi tako poudaril njegovo bogastvo harmonij. Ker je njen glasbeni del izdelan iz stekla, jo imenujejo tudi kristalofon, je specifična Wikipedia.

Na principu »steklene harfe«

Pravzaprav gre za sofisticirano izvedbo glasbila, ki ga pozna prav vsakdo: kozarec, napolnjen z vodo, ki proizvaja visoko zveneče zvončaste zvoke, ko z vlažnim prstom vlečemo po obodu. Izumitelj Franklin je idejo zanj dobil, ko je opazoval glasbenike v Londonu, ki so igrali na vrste kozarcev, različno napolnjenih z vodo, da so proizvajali različne tone. Takšen instrument je v Angliji na splošno znan kot steklena harfa. Franklin je želel, da bi bila takšna glasbena naprava bolj lahko prenosljiva. »Zato je naročil steklarju, da izdela 37 čaš različne velikosti, ki so kromatično uglašene na tri oktave,« je povedal Bloch. Čaše gredo ena v drugo brezstično, pritrjene pa so na vrtečo se horizontalno os, katere hitrost se regulira s pedalom. Izvajalec igra tako, da drsi s prstom, ki ga moči z mešanico vode in krede, preko oboda čaš. Cela zadeva je videti kot hibrid starega šivalnega stroja in prosojnega kebaba,« se rad pošali francoski glasbenik. Ker si izvajalec pomaga z vodo, so glasbilo poimenovali tudi hidrokristalofon. Takšen način proizvajanja tonov se je prvič pojavil v renesansi in ga je zabeležil Galileo v delu Dve novi znanosti.

Zgodovina je prvenstvo igranja na glasbilo iz stekla pripisala irskemu glasbeniku Richardu Pockrichu. Že leta 1740 je nastopal v Londonu s setom pokončnih vinskih čaš, ki so bile različno napolnjene z vodo. Njegovo kariero je hitro in tragično končal požar, ki je izbruhnil v njegovi sobi. V ognju sta zgorela tako on kot njegovo glasbilo. Irčeve glasbene poskuse je nadaljeval prijatelj Benjamina Franklina in član Kraljevega društva Edward Delaval. Kozarce je zložil v set tako, da so bolje zveneli in je bilo nanje laže igrati. Franklin ga je videl prvič igrati nanje leta 1761 v Cambridgeu, takoj se mu je porodila zamisel o horizontalni postavitvi 37 čaš, ki mu jo je izdelal londonski steklopihač Charles James. Vsaj ton lestvice je bil obarvan v drugo barvo. Premierno je nanj leto pozneje zaigrala Marianne Davies.

Vrže tudi najmočnejše

Inštrument je postal v trenutku, ko je bil izumljen, zelo priljubljen. Nanj je rada igrala tudi francoska kraljica Marie-Antoniette. Med leti 1761 in 1835 je bilo izdelanih vsaj 4000 kristalofonov, ki so jih igrali po salonih. Mozart ga je odkril preko znamenitega doktorja Franza A. Mesmerja, ki ga je uporabljal za sproščanje svojih pacientov. Glasbo zanj so pisali Beethoven, Carl Philipp Emanuel Bach, Saint-Saens in pozneje Richard Strauss. Paganini ga je imenoval angelske orgle.

Instrument pa je imel tudi svoje nasprotnike. Kritiki so menili, da njegov eterični zvok povzroča prezgodnje rojevanje, da živali pobesnijo in da najmočnejši možje popadajo v manj kot uri, kakor je zapisal medicinski slovar leta 1804. Predvsem pa naj bi povzročal norost pri izvajalcih. »Najprej so mislili, da je vzrok tem deviacijam njegova bogata harmoničnost. Pravi vzrok pa je bil svinec. V 18. stoletju so bile orgle izdelane iz kristalnega stekla, ki je vseboval 24 odstotkov svinca. Tudi črna barva na nekaterih čašah, ki so spominjale na črne tipke klavirja, je vsebovala vrsto strupenih kovin. Vsakodnevno dotikanje tega inštrumenta 15 ali 20 let je lahko resen problem, zaradi zastrupitve s svincem,« pravi Bloch. Leta 1835 je nemška policija zato prepovedala instrument, ki je sčasoma izginil v pozabo.

Renesansa

Šele leta 1982 se je blizu Bostona živeči steklopihač, v Nemčiji rojen Gerhard Finkenbeiner odločil, da začne ta nenavadni inštrument znova izdelovati. Do danes je ostal edini izdelovalec steklenih orgel. Inštrument seveda ni poceni; stane okrog 15.000 evrov. Njegovo ponovno rojstvo je povezano s ponovno oživitvijo glasbe zanj. Ohranjenih je kakšnih 400 skladb, vključno z že omenjeno opero Lucia di Lammermoor, v kateri je bil kristolofon zamenjan s flavtami. Prav Thomas Bloch je bil tisti, ki je nadziral ponovno ustvarjanje opere v njeni originalni verziji v 80 letih. Zvok inštrumenta je pritegnil tudi novo generacijo glasbenikov, vključno z islandsko pevko Bjørg in avantgardnim komponistom Johnom Cageom. Uporabljen je bil tudi v filmskem hitu iz leta 1975 Let nad kukavičjim gnezdom. »Če bi ga formalno poučevali na glasbenih akademijah, bi bil zagotovo mnogo bolj razširjen po svetu,« je prepričan Thomas Bloch. Toda brez te formalne podpore so njegov sloves, kot še zapiše AFP, že ponesli po svetu glasbeniki kot so Radiohead, Tom Waits, Gorillaz in Daft Punk.