Sto štirideset let ljutomerskega kasača

Vino in konji – strasti prleške duše, ki sta močno vpeti v najvišjo komponento preprostega življenja preživeli tudi skok v modernizacijo, digitalizacijo, globalizacijo. Véliki Prleki, kar je zagotovo bil tudi pionir slovenskega filmskega zapisa dr. Karol Grossmann, so poskrbeli, da o teh strastéh pričajo dokumenti in fotografije (Grossmann je prleške konjske dirke fotografiral že leta 1903), a na mlajših rodovih je, da čut starih Prlekov za veličino konj in čast ob pretakanju narave v rujno kapljico neokrnjena prenesejo novim rodovom.

Arheološke najdbe dokazujejo, da je bil Ljutomer (z okolico) poseljen že v prazgodovini. Ime Ljutomer je v pisnem viru izpričano leta 1174, v 13. stoletju je imel deželni knez v teh krajih okrog 250 podložniških kmetij. Leta 1782 je bilo v kraju 97 družin s 574 člani, ki so prebivali v 98 hišah, leta 1818 je bilo že 105 hiš in 544 prebivalcev, od živine pa 183 krav, 20 volov in 67 konjev. Leta 1848 se je Ljutomer razvil v upravnopolitično in gospodarsko središče spodnjega Murskega polja in Ljutomersko-ormoških goric. V drugi polovici 19. stoletja je Ljutomer stopil v ospredje političnega narodnostnega prebujenja. Leta 1863 je bila tam izrečena prva narodna beseda na prostem, 9. avgusta 1868 pa je bil organiziran prvi slovenski tabor, ki se ga je udeležilo 7000 zborovalcev.

Skozi stoletja je bilo vino v Ljutomeru pomemben tržni faktor: tržani so poleg svoje obrtne ali trgovske dejavnosti skoraj obvezno imeli tudi vinograd na katerem od okoliških vinskih vrhov. A pridelano vino je bilo treba odpeljati v prodajo na razne kraje: kot dajatev so ljutomersko vino vozili cerkvenim in svetnim zemljiškim gospodom v samostane in njihove mestne palače v Gradcu, Admontu, Linzu, na Dunaju in na Madžarskem. Vino, namenjeno prodaji, so vozili v Kranjsko in v nemške dežele pa vse tja do Benetk. Predsednik Kasaškega kluba Ljutomer Janez Slavič ponosno pove, da so prleško vino »lotmerški« konji v Benečijo prepeljali izredno hitro: »Za pot tja in nazaj so porabili 14 dni, kar je bilo dosti manj, kot so za pot potrebovali konji iz Središča ali okolice Ptuja.«

Slovenska pasma

Slavič, potomec znanih prleških rejcev konj, razlaga, da so se odlične razmere za živinorejo, pašo in pridelavo krme ter zrnja v Ljutomeru in na širšem območju še posebej odrazile v konjereji. »Vse od 18. stoletja naprej so konjerejo pospeševali. V času Marije Terezije so začeli rediti toplokrvne konje orientalskega izvora, ki so tod dosegali odlične rezultate. Zapuščinski zapisniki tržanov Ljutomera iz 18. stoletja izpričujejo, da so imeli tržani vsaj dva vozna in enega jahalnega konja, kobilo za vzrejo in nekaj žrebet.«

Zgodovino konjereje in kasaštva v Ljutomeru si obiskovalci lahko ogledajo v muzeju ljutomerskega kasaškega kluba, ki so ga iz stare klubske stavbe, v kateri sta bila nekoč nastanjena upravnik in hišnik, spodaj pa je bil konjski hlev, pred štirimi leti uredili v muzejsko-dokumentacijski center. Med predmeti v zbirki je gospodar Kasaškega kluba Ljutomer Branko Kristl poleg na več kot sto let star, iz stekla zbrušen pokal z jedkanim ohišjem najbolj ponosen na leseni kij iz leta 1898: »Našel sem ga na eni od prleških kmetij. A veste, da je bil skoraj kot nov?«

Pasma ljutomerski kasač je slovenska tradicionalna pasma, v en glas povesta Slavič in Kristl. Izvira iz 18. stoletja, izhaja pa z območja Ljutomera. »Sprva so tega konja uporabljali izključno kot delovnega, še posebej hitri so bili v prevozništvu, kjer so morali delovni konji premagovati dolge razdalje,« pravi Slavič. Razloži, da so prleški kmetje, da bi se izognili temu, da se konji na »službenih« poteh ne bi preveč utrudili s počasno hojo kasa, redili kasače: »Rejci so konje med seboj primerjali, se merili v dirkah in si tako dokazovali, kdo ima hitrejšega konja. Rejski cilji v populaciji ljutomerski kasač so usmerjeni v vzrejo kasaškega konja skladne telesne gradnje, srednjega okvira, dobrohotnega značaja, živahnega temperamenta ter pravilnih in izdatnih hodov.«

Današnje slovenske kasače, katerih tri četrtine so ljutomersko-turniškega genetskega izvora, stroka deli v enajst glavnih linij: od teh je ljutomerskih šest. Žal jih je danes, pravi Slavič, čedalje manj, saj se število doma vzrejenih plemenjakov zmanjšuje zaradi uvoza tujih kasačev. V populaciji slovenskih kasačev je bilo leta 2010 že manj kot deset odstotkov doma vzrejenih kasačev, ki postajajo konglomerat ene same uspešne tekmovalne svetovne pasme.

Medtem ko so Dunajski kasaški klub, ki je najstarejši te vrste v Evropi, ustanovili 10. aprila 1874, so Prleki ljutomerskega registrirali leto za tem – maja 1875. A leto prej so 12. septembra na »radgonski« cesti med križem na lokavskem polju in križem na Globetkinem mostu pri Ljutomeru priredili prve konjske dirke. Nastale so kot predlog predsednika ljutomerske podružnice Štajerske kmetijske družbe Augusta pl. Schenkla, ki je družbi 20. avgusta 1874 poslal dopis, v katerem je pojasnil, da je bil na zborovanju konjerejcev sprejet sklep, da bi za dvig konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. »Konjerejska podružnica Ljutomer si je leta 1874 zastavila cilj, da bo prirejala dirke vsako leto. Ta cilj se je uresničil, saj so dirke v Ljutomeru še danes,« se veseli Slavič.

Sprva se je današnji Kasaški klub Ljutomer imenoval Društvo za dirkanje s kobilami v kasu (uradno se je imenoval Stuttentrab-Renn-Verein in Luttenberg), prek Dirkalnega društva v Ljutomeru in Kluba za konjeniški šport Ljutomer (1949–1959) pa se je Konjeniški klub Ljutomer (1959–1997) preimenoval v današnjo različico imena. Društvo se je vselej financiralo s članarino, drugi viri (zlasti za nagrade tekmovalcem) pa so bile dotacije uradnih inštitucij. Društvo je z odprtjem kilometer dolge proge leta 1954 počastilo 80. obletnico prve konjske dirke, progo pa je slovesno odprl zvezni ljudski poslanec Ivan Kreft. Dirkališče so leta 1962 modernizirali in razširili, leta 1993 so zgradili tribune za goste, naslednje leto pa že pokrito tribuno za obiskovalce.

Prleški rekord

»Človek je že po naravi tekmovalno bitje,« se odkašlja Kristl, ko po ogledu konjeniškega muzeja sediva v prijetnem hladu starih hrastov ob lotmerškem hipodromu, kot Prleki poljudno imenujejo vse tiste hleve, tribune, okrepčevalnico in seveda mistični stadion, s katerega se, ko tam ni konjev, iz tal proti nebu dvigajo vsi tisti trenutki, sestavljeni iz dolgih ur treningov. Ko s konjem na povodcu mimo prikoraka Kristlov sin Primož, ga pobaram, ali bo prihodnjo nedeljo, 3. avgusta, tudi on dirkal na tekmi plemenskih jahalnih ali kasaških konj, na 24. slovenskem kasaškem derbiju (nagradni sklad znaša 10.000 evrov). Seveda bo, odvrne in me vpraša: »Ali veste, da imamo na tem prestižnem tekmovanju, na katerem vsak konj dirka samo enkrat v življenju, na območju nekdanje Jugoslavije rekord prav mi, Prleki?« Nisem vedel. Marko Slavič je med letoma 1990 in 2012 slavil petkrat.

Stoštirideseto obletnico prve konjske dirke oz. rojstva ljutomerskega kasača bodo letos seveda počastili, kot se spodobi. Po otvoritveni spomladanski kasaški dirki so včeraj v osrednjem atriju ljubljanskega magistrata odprli razstavo Ljutomerski kasač skozi čas, prihodnjo nedeljo prirejajo slavnostni 24. kasaški derbi, 12. septembra pa bo v kulturnem domu v Križevcih posvet ob 140-letnici kluba in o prihodnosti ljutomerskega kasača. Istega dne bo v ljutomerskem kulturnem domu slavnostna proslava ob 140-letnici prvih kasaških dirk na Slovenskem.

Prleškim konjarjem je ljutomerskega kasača uspelo ohraniti pred podivjanostjo industrializacije, ko sta konja zamenjala traktor in tovornjak. Ohranili so hleve in njivske površine, ki jih je v svinčenih časih nacionalizirala država. Da klub ne bi bil tako uspešen tudi v prihodnje, se Slavič ne boji: »Klub je v dobri kondiciji, načrtov ne manjka. Prav tako ne mladih in zagnanih ljudi.« Kaj pa ljutomerski kasač? Se bo kljub nizkemu odstotku, ki ga ima v povprečju kasačev, obdržal? »Brez skrbi. Edinstvenega ljutomerskega kasača ni mogoče ponarediti.«