Takrat davno, ko je zapadlo dva metra snega

Leta 1952 je slovenska vlada zaradi snežne ujme odredila mobilizacijo, s čimer je hudo ujezila maršala Tita.
Objavljeno
17. januar 2013 16.16
Matija Grah, Panorama
Matija Grah, Panorama

15. februarja 1952 je Slovenski poročevalec objavil alarmantno poročilo o snežnih razmerah v Sloveniji: »(...) včeraj je ves dan nepretrgoma snežilo po vsej Sloveniji in ob zaključku našega poročila še zmeraj sneži - torej že polnih 48 ur in ni nobenih znakov, ki bi kazali na zmanjšanje snežnih padavin«.

Temu ustrezna je bila po Slovenskem poročevalcu količina novozapadlega snega: »Povprečno je padlo v Sloveniji v 48 urah nad 1 meter snega. Največ snega je padlo v Planici, kjer ga je nasulo skoraj 2 metra (...) Kako daleč sega meja snežnih padavin, je težko ugotoviti, ker so pretrgane telefonske zveze.« Prav zaradi prekinjenih telefonskih zvez, ki so onemogočile stik Ljubljane z ostalimi predeli Slovenije, se je bil avtor poročila v nadaljevanju prisiljen omejiti na popis razmer v prestolnici.

Vlakovni in avtobusni promet z Ljubljano in v Ljubljani je obstal. Prometa »na progi od Ajdovščine do remize in dalje do Št. Vida« ni bilo mogoče vzpostaviti, tramvaj kratko malo ni več vozil. Sloviti orient ekspres se prav tako ni uspel prebiti do Ljubljane. In čeravno se je »oddelek za komunalne zadeve pri Mestnem ljudskem odboru« z belim sovragom spopadel z vsem takrat razpoložljivim orožjem - dvajsetimi plugi, dvema buldožerjema in dvema vlačilcema -, je to komaj zadostovalo za oranje glavnih prometnih cest.

Leta 1952 v Sloveniji, lani v Črni Gori

V dneh med 13. in 15. februarjem 1952 je v Sloveniji nepretrgoma snežilo celih petdeset ur. V nižinskih predelih Slovenije je zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimih merjenji. V Ljubljani, denimo, so namerili 146 cm snega. Da je šlo za rekord, ki mu ni para v vsej zgodovini meteoroloških merjenj, nam pove že podatek, da višina snežne odeje v prestolnici nikoli prej in nikoli kasneje ni dosegla enega metra. V Bovcu so namerili 188 cm snega, v Ratečah 240 cm, v Mariboru 88 cm in celo v Postojni skoraj meter - natanko 94 cm. K debelini snežne odeje je precej prispevala okoliščina, da se je novozapadli sneg ulegel na že obstoječo belo podlago. 12. februarja, dan pred obilnim sneženjem, je bilo v Ljubljani že 48 cm snega, v Bovcu 66 cm, v Mariboru 46 cm in v Ratečah 90 cm snega.

Katera meteorološka situacija je leta 1952 privedla do tako obsežnih snežnih padavin?

Meteorolog Brane Gregorčič takratno situacijo vzporeja s tisto, ki je lani pozimi prinesla rekordne količine snega južni Dalmaciji in predvsem Črni Gori. »Gre za vremensko situacijo, ko mrzli polarni zrak, ki prodre v Sredozemlje, sproži močno ciklogenezo v Sredozemlju. V bližini frontalne cone, se pravi meje med vlažnim, toplim sredozemskim in mrzlim kontinentalnim zrakom, pride do pojava izredno močnih padavin. Lani je bila lega ciklona nekoliko preveč južna, da bi Slovenija dobila obilne snežne padavine, pač pa je močno sneženje zajelo predvsem območje Črne Gore in južne Dalmacije. Poročali so o snegu na Hvaru, o četrt metra snega v Splitu, o več kot četrt metra snega v Šibeniku in tako naprej. Leta 1952 pa je ciklon vztrajal bolj severno, zadrževal se je nad severnim in srednjim Jadranom, zato je takrat tako močno zasnežilo Slovenijo.«

Kot dodaja Brane Gregorčič, se sredozemski cikloni tvorijo vsako zimo, povratna doba tako ekstremnih vremenskih pojavov, kot je bilo lansko sneženje v Črni Gori ali tisto leta 1952 v Sloveniji, pa znaša nekaj desetletij.

Nejevolja maršala Tita

Prava bitka z novozapadlim snegom se je leta 1952 začela šele potem, ko je 15. februarja sneženje v večini države že ponehalo. 18. februarja je vlada pod vodstvom Mihe Marinka izdala odredbo o mobilizaciji delovne sile, da se »preprečijo in odstranijo posledice, ki so nastale ali ki utegnejo nastati zaradi izrednih snežnih padavin v LR Sloveniji, za varnost ljudi, za promet in za narodno gospodarstvo sploh«. V Ljubljani so vpoklicali vse delazmožne moške, ki so se rodili med letoma 1921 in 1931. Tistim, ki se ne bi odzvali, je grozila denarna kazen 10 tisoč dinarjev ali trideset dni zapora.

Pokojni dr. France Vreg, starosta slovenske komunikologije, je bil tedaj 32-letni vodja dopisništva Borbe v Ljubljani. Kot je pred leti razkril za Slovenske novice, je v Beograd poslal dramatično poročilo o snežni ujmi v Ljubljani, v katerem je omenil tudi mobilizacijo - in s tem sprožil nenadejan odziv. »Maršal Tito je takoj poklical Marinka (dr. Vreg zmotno navaja Janeza Vipotnika - op. p.) in ga nadrl, češ da mobilizacijo lahko razglasi samo on. Čeprav mu je pojasnjeval položaj, to pri maršalu ni zaleglo. Zato sem na Marinkovo prošnjo napisal nov članek, v katerem sem obrazložil, da je vpoklical le delovno silo za čiščenje kupov snega z ulic, ne pa za mobilizacijo. Razburjenje v Beogradu se je umirilo,« se je spominjal dr. France Vreg.

Navkljub mehanizaciji in pomoči Jugoslovanske ljudske armade, ki se je v odstranjevanja snega vključila s stotnijami vojaških obveznikov in buldožerji, je bila poglavitno sredstvo boja s snegom lopata.

V Ljubljani so se pod težo snega vdajale strehe, porušilo se je nekaj stavb. Stanovalci ogroženih hiš so noči prestajali v kleteh. Predvsem v ozkih ulicah stare Ljubljane so se morali prebivalci z ene strani ceste na drugo prebijati skozi snežne rove. Ceste so plužili s plugi, v katere so bili vpreženi konji; včasih tudi po trije pari konj. Kljub temu so morali sneg najprej nekoliko steptati, šele potem so lahko zaorali s plugom. Snega ni bilo kam odkidati, zato so ga z vozovi na konjsko vprego vozili do Tromostovja in stresali v Ljubljanico. Ker vlaki zaradi plazov, ki so zasuli železniške tire, sprva niso vozili, je bila otežena tudi oskrba, V prestolnici je začelo primanjkovati kurjave (premoga), pa tudi mleka, ki so ga zato lahko prejemale le matere z dojenčki.

A precej bolj dramatične so bile posledice snežne ujme v odročnih vaseh Tolminskega in Kobariškega. V Borjani, vasici pri Kobaridu, je plaz s pobočij Stola zasul deset stanovanjskih hiš in pet gospodarskih poslopij, terjal pa je tudi dve človeški žrtvi. Na Žagi pri Bovcu in v Bovcu je zaradi plazov umrlo deset ljudi, v Drežniških Ravnah pa je plaz odnesel 60 ovac, tri goveda in pastirja, v Krnu pa pastirja in 50 ovac. V odročne vasice, ki so še tedne dolgo ostale odrezane od sveta, so hrano in zdravila odmetavali z vojaškimi letali, ki so vzletala z zagrebškega letališča.

Odjuga z vsemi njenimi posledicami, od plazov do poplav, ki so se jih tako bali, na srečo ni nastopila, se je pa zato sneg v Ljubljani obdržal vse do aprila.