Torta je več kot le torta, je simbol

Obraz temnolase deklice je zažarel. Njene oči so se široko razprle in njena usta razpotegnila v igriv nasmeh, ko je z živahnim pogledom spremljala belo torto v obliki srca, okrašeno z barvnimi srčki iz sladkorne mase.

Maša Janež in Polona Kadunc sta požirali solze. »Ko to vidiš... Ta občutek je neponovljiv.« Liza, ki boleha za najtežjo obliko cerebralne paralize, je v praznično okrašenem Dnevnem centru Fužine praznovala 16. rojstni dan. Prostor je zapolnila pesem, preplavili so ga zvoki kitare, ozračje je bilo rojstnodnevno toplo. Liza je uživala. V dogajanju, v družbi. In v torti.

»Torta ni pomembna le kot slaščica, ki povzroča telesno ugodje, temveč da otroku občutek pomembnosti in enkratnosti med vrstniki,« je specialna in rehabilitacijska pedagoginja dr. Metka Novak iz Dnevnega centra Fužine pojasnila, zakaj ima tako preprosta slaščica tako zelo veliko moč. »Je simbol. In je tradicija, ki je ne more nadomestiti nič drugega. Ko je pri nas neka deklica ni smela jesti, smo jo nadomestili s sadnimi kupami. Ni delovalo, pa čeprav smo tudi zanjo, kakor za vse druge, pripravili unikatno pesmico z besedilom, v katerem smo poudarili njena močna področja in je bilo v njem izpostavljeno njeno ime, okrasili prostor, ji dali darilca, ki so jih izdelali njeni sošolci... Ni bilo enako.«

Odčarane bolečine

Ker je torta več kot le torta. In tega se zavedajo v dobrodelnem društvu Sladki nasmehi, ki so ga štiri prijateljice ustanovile zato, da bi za »hipec odčarale bolečine in otrokom omogočile, da se preselijo v deželo sladkih nasmehov«. Ko je njihovi skupni prijateljici zbolela hči, razlaga Maša Janež, niso vedele, kako bi ji sporočile, da mislijo nanjo. Potem so spekle torto za njeno deklico. Ob pogledu na srečo, ki je razsvetlila njen obraz, se jim je porodila ideja – zakaj ne bi enako razveseljevale revnih in bolnih otrok ter tistih s posebnimi potrebami? Cilja si niso postavile previsoko. Če jim uspe v enem letu osrečiti štiri, bo to zanje dovolj. Leto je naokoli. In na pamet ne morejo več prešteti, koliko otroških nasmehov so izvabile njihove sladke stvaritve.

Zato tort ne pečejo več le same. Kakšnih štiridesetih tortopekaric iz vse Slovenije sodeluje z njimi, največ iz Ljubljane in Primorske ter najmanj iz Štajerske, Prekmurja in Bele krajine. Sistem, po katerem delujejo, je preprost. Na spletu in na družabnem omrežju facebook so naredile svojo stran. Tam jih najde največ ljudi. Ko dobijo naročilo, pokličejo tortopekarico, ki je najbližja otrokovemu domu, ona torto speče, prostovoljec, ki ga običajno prav tako najdejo na facebooku, jo dostavi. Deluje. Na temelju zaupanja, pa čeprav ni malo tistih, ki dvomijo o iskrenosti onih, ki pomoč ponujajo, in še bolj tistih, ki jo poiščejo.

»Tudi nas so na začetku opozarjali na možnosti zlorab, češ da si bodo torto zaželeli tisti, ki si jo tudi sami lahko privoščijo, pa da se bodo na Sladke nasmehe obračali ljudje iz lagodja, in ne iz stiske. Naša izkušnja je drugačna: nikoli nismo dobile občutka, da gre torta v neprave roke. Starši 'naših' otrok so večinoma skromni, preprosti ljudje, ki jih je življenje postavilo pred hude preizkušnje. In če so me Sladki nasmehi česa naučili, so me tega, da v težkih trenutkih preproste stvari pomenijo največ. Če človek dela s srcem in z dobroto, se to začuti. Verjamem, da dobro rodi dobro,« dvome razkraja ena od ustanovnih članic dr. Polona Pičman Štefančič.

Nevidna sreča

Tudi Polona Kadunc takrat, ko je na nekem forumu videla objavo, da iščejo tortopekarice, niti za trenutek ni pomislila, da bi jo lahko kdo poskušal izkoristiti. »Verjela sem, da je namen dober.« In se je pridružila. Prvo torto je, tako kot vse tortopekarice, spekla kot darilo, za vsako naslednjo ji za stroške povrnejo 15 evrov. Če bi jo prodala, bi jih iztržila kakšnih 35 ali 40. Vendar teh tort ni mogoče kupiti. So dar. »Še zdaj se spomnim, kako je moja hči skakala od veselja in bila čisto iz sebe, ko je dobila svojo prvo torto. Vsak starš bi moral doživeti te občutke pri svojem otroku,« tako vživeto, da s telesnimi gibi in z obrazno mimiko ponazori veselje svoje deklice, spomin obudi Polona Kadunc, mama skoraj dveletne hčerke in štiriletnega sina, zaradi katerega je tudi začela peči torte iz sladkorne mase. »Ali so mu bile tako zelo všeč? Njemu ne, meni,« prasne v smeh. Včasih jih je delala le za svoja otroka, zdaj ima, ko peče torto, se igra s sladkorno maso in jo gnete kot plastelin, pred očmi tistega, ki mu je namenjena. Ne pozna ga in ga nikoli ne bo spoznala. Ni pomembno. »Ko bom pomislila, da je to le še ena torta, ki jo bom naredila, jih bom nehala delati,« je trdno prepričana. Za zdaj vsakič, ko dobi naročilo, pomisli: »Uau, hudo! Nekomu bom pričarala nasmeh na obraz.«

Tortopekarice ga ne vidijo. Sladki nasmehi so anonimni. Svojih tort ne dostavljajo same in ne sodelujejo v čustvenih trenutkih izpolnitve pričakovanj ali popolnega presenečenja, ki preplavijo dom, ko vanj prispe njihova slaščica. Polona Pičman Štefančič tega ne pogreša: »Naše poslanstvo je čaranje sladkih nasmehov na obraze otrok. In ti nasmehi so najpomembnejši, pa če jih vidimo ali ne.« Maša Janež torte peče in včasih kam odpelje tisto, ki jo je spekel kdo drug. »Ko ljudem pogledaš v oči in v njih vidiš srečo, je to dovolj.« Fotografij s praznovanj ne pričakujejo, a so neizmerno vesele, kadar kakšno dobijo, pravi Polona Pičman Štefančič. »Ob njih človek začuti, da skupaj ustvarjamo spomine. In resnično neprecenljiv je občutek, da nam je dana možnost biti del nečesa precej večjega od nas samih.«

Biti pomemben vsaj za trenutek

Liza bo svojo rojstnodnevno torto še dolgo nosila v spominu in njena mama Rajka Meše tudi. »Zame je vsak njen nasmeh nagrada. Da začutim njeno srečo. In danes je bila srečna.« Vendar takrat, ko se je obrnila na Sladke nasmehe, ni mislila le na dobro svoje hčere. Hotela je pogostiti tudi vse tiste, ki v Dnevnem centru Fužine delajo z njo. »V Lizini enoti punce vsako leto za vsakega otroka spečejo torto. Vem, da jim ni težko, a tokrat sem jih želela nagraditi jaz.« Ker v enoti rojstnodnevna praznovanja jemljejo resno. »Namen teh praznovanj je poudariti otroka in njegove sposobnosti, mu dati občutek vrednosti, pripadnosti, sprejetosti in varnosti med sošolci, učitelji in drugimi delavci pri nas. Ta dan otroku še posebej pomagamo, da se lahko izrazi in poudari svoje vrline ter se izkaže med vrstniki,« razloži dr. Metka Novak. Vsak človek rad začuti, da je v nekem trenutku pomemben le on. Otrok ali odrasel.

Vendar vsi za to nimajo veliko priložnosti. »Revni nas še niso odkrili, čeprav včasih, ko v medijih opazimo zgodbo koga v stiski, same navežemo stik z njim. Veseli so, sami pa se težko obrnejo na nas. Najbrž jim je neprijetno,« pravi Maša Janež. Ker prositi za pomoč ni lahko, se na Sladke nasmehe najpogosteje obrnejo prijatelji tistih, ki bi jim torta veliko pomenila. Najpogosteje so to dolgotrajno bolni otroci. Življenje z njimi od staršev zahteva veliko časa in energije, a tudi denarja. Lizine igrače so, na primer, precej dražje od običajnih, saj morajo biti prilagojene, pa tudi dvigala, ki so ga po letih odrekanja končno dobili zanjo, brez pomoči številnih ljudi v hiši ne bi mogli namestiti. Torta je bila tako počastitev za Lizo, a tudi priznanje za njene starše.

Liza je praznovala 16. rojstni dan, Sladki nasmehi pa so razveselili tudi že enoletnike. In otroke v varni hiši. Tja tort iz varnostnih razlogov ne smejo pripeljati sami. »Tudi oni so nam poslali fotografijo. Torto in drobno dlan. Bila je čudovita,« sta se nemudoma spomnili Maša Janež in Polona Kadunc. S starši, ki morajo povedati, kaj si želijo in ali ima otrok kakšne zdravstvene omejitve, sodelujejo dobro. Nikoli si nobeden ni zaželel česa ekstravagantnega, le torto, ob kateri bi njegovemu otroku zaigralo srce – največkrat čokoladno in okrašeno s katerim od likov iz risank ali pa v obliki srca.

Njena izdelava tortopekarici vzame kar nekaj ur časa, tega pa je vedno premalo, kar dobro ve Polona Pičman Štefančič, ki ima uspešno poslovno kariero in družino. »Verjetno nisem edina, ki mi v dnevu zmanjka kar nekaj uric za vse obveznosti, načrte in želje. A navsezadnje imamo prav vsi vsak dan na voljo 24 ur in od nas samih je odvisno, kako si jih razporedimo. Ne bom rekla, da sladke nasmehe ustvarjamo, ker imamo čas. Sladke nasmehe ustvarjamo, ker si zanje vzamemo čas. Običajno zvečer, ko otroci spijo in je večina drugih zahtev dneva že za nami. Velikokrat res ni lahko, je pa lepo. In za lepe in dobre stvari je prav, da si človek vzame čas.«

Tudi večina drugih tortopekaric ima otroke, vendar to ne pomeni, da si lahko žareče otroške oči v mislih naslikajo le matere. »Oglasijo se ženske, ki bi rade delile sebe,« na kratko povzame Maša Janež. Polona Kadunc si je to želela že dolgo, a ni vedela, kako. Zdaj peče torte. In po svojih močeh pomaga ustvarjati tople spomine tistim, ki so za trenutke sreče iz takšnih ali drugačnih vzrokov prikrajšani.