Vse več zanemarjenih živali in nevestnih lastnikov

Ker so Živalski policiji pošla evropska zagonska sredstva, jih Aleksander Kamenik za pomoč zavrženim živalim zbira s plavanjem po Dravi.

Objavljeno
01. julij 2014 15.49
Posodobljeno
02. julij 2014 09.00
Aleksander Kamenik, predsednik Živalske policije, 30.6.2014, Maribor
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Od oktobra v Sloveniji deluje Živalska policija, neprofitna, nevladna, humanitarna organizacija, ki pomaga zanemarjenim in zavrženim živalim. Njeno delovanje je v celoti odvisno od sponzorskih sredstev, donacij in prostovoljnih prispevkov, ki jih bo Aleksander Kamenik zbiral z 48-urnim plavanjem po Dravi.

Živalska policija je prva tovrstna, uradno priznana organizacija v Evropi, deluje pa pod okriljem Kamenikovega Združenja varnih hiš za ženske in otroke ter za moške in otroke. Prijavili so se na poseben razpis programa EU za pomoč živalim Živalska policija in bili izbrani kot izvajalec tega programa v Sloveniji. Združenje je iz običajnega društva za zaščito živali tako preraslo v pomembnejšo organizacijo, izdelalo je statut, pravilnik o delovanju Živalske policije, o vodenju postopka, identifikaciji in označitvah ter pripravilo druge interne akte.

»Osnovna naloga Živalske policije je z ogledi preverjati domnevne nepravilnosti, nevestno, neodgovorno in malomarno ravnanje, opozarjati lastnike živali na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zakonom o zaščiti živali, svetovati pri sanaciji in ureditvi razmer ter z nadaljnjimi kontrolnimi ogledi spremljati stanje do ustrezne rešitve problema. Teh je vedno več, saj kriza zelo vpliva na socialni položaj lastnikov živali, ki pogosto še za lastno preživetje nimajo dovolj. Težave moramo reševati celostno in poskrbeti tudi za ljudi,« je povedal Aldo-Goran Ninovski, vodja Živalske policije, in dodal, da se v skrajno težkih primerih pri reševanju povežejo tudi z drugimi institucijami in organi. Skupaj urejajo razmere in odpravljajo posledice. Na Živalsko policijo lahko zanemarjanje živali ob vsakem sumu prijavi vsakdo, tudi anonimno, 24 ur na dan. Za oglede na terenu imajo trije policisti Živalske policije, poleg Alda še Aleksander Kamenik in Jure Vrbnjak, na voljo nekaj starejših avtomobilov, ki so si jih priskrbeli sami, na terenu pa se izkazujejo z identifikacijskimi izkaznicami in kovinskimi značkami 'Živalska policija'.

Veliko več prijav

Iz njihove statistike je razvidno, da se je že oktobra lani, v primerjavi s šestimi meseci pripravljalnega obdobja, za kar 220 odstotkov povečalo število prijav in obravnavanih primerov, novembra še za 120 odstotkov, decembra lani pa še za sto. »Zaradi večjega števila intervencij smo že oktobra porabili vsa sredstva, ki so bila namenjena do konca lanskega leta. Naši prostovoljci so zato na terenu zbirali prostovoljne prispevke,« je pojasnil Ninovski in dodal: »Ne potrebujemo le hrane za živali, ampak moramo sami pokriti tudi stroške veterinarske oskrbe, prevoza živali, nege, cepiv, sterilizacij, kastracij ter vzdrževanja starih in urejanja novih oskrbovalnih enot za zanemarjene živali.«

Ponosni so, da jih je Veterinarska bolnica Šentjur, z domačo in ljubljansko enoto, sprejela kot partnerja in jim zagotovila prvo reševalno vozilo za živali, ne le v Sloveniji, ampak tudi v Evropi, ki živalskim policistom omogoča prevoz ranjenih in poškodovanih živali do bolnišnice ter nujno medicinsko pomoč že na kraju samem. »Poleg tega so najpomembnejši člen pri nujni veterinarski oskrbi živali, operativnih posegih in zdravljenjih. Seveda so opravili tudi že vrsto sterilizacij in kastracij tako lastniških kakor prostoživečih živali. Prostovoljno pa nam pomagajo tudi nekatere druge veterinarske ambulante,« je poudaril Aldo Ninovski.

Na terenu jih navadno čakajo zelo pretresljive zgodbe. Ker jih je iz dneva v dan več, dogajajo pa se po vsej Sloveniji, le trije živalski policisti ne zmorejo več urgentno reševati vseh živali. »Po številnih osnovnih šolah smo že pripravili predavanja o pomenu odnosa ljudi do živali, da bodo v odraslosti odgovorni lastniki in bodo znali prepoznati odstopanja v svojem okolju. Pripravljamo pa se tudi na usposabljanje šestih živalskih policistov pripravnikov, da bomo na terenu še bolj učinkoviti,« je povedal Kamenik.

Pretresljive živalske usode

Živali, ki so jih rešili pred nevzdržnimi življenjskimi razmerami, so nastanjene na več lokacijah, kjer je zanje ustrezno poskrbljeno. Trenutno v teh centrih skrbijo za več kot 60 živali. Med njimi je več konjev, najpogosteje ostarelih in izčrpanih kasačev, ki za lastnike niso več zanimivi, saj že dolgo ne zmagujejo več na dirkah, imajo večje število ovac, koze, prašiče, pse, mačke, race, gosi, zajce in kokoši.

Aleksander Kamenik je začel pripovedovati: »To so že zelo stare živali ali neozdravljivo bolne, ki jih nihče noče v oskrbo ali posvojitev. Vidite tisto mačko brez repa? Povožena je bila. Rep je odmrl, zato ji ga je moral veterinar odrezati. Ker ji tudi črevesje ne deluje, ji ga moramo trikrat na dan s stiskanjem izprazniti, umiti ritko in jo namazati s kremo. Ampak tukaj je zdaj srečna, sproščena in svobodna. Takih imamo okrog dvajset. Tu jim dovolimo živeti njihovo naravno življenje. Ali pa tale konj, Majčo, na primer ...« Nežno je pobožal grivo temnega vranca, ki je radovedno pritekel k ograji in glavo porinil v Aleksandrovo naročje: »Ko se je skotil, je kmet rekel, da ima volovsko glavo, vidite, takole malo zaobljeno, in da ga je treba takoj zaklati. Na kmetih še vedno verjamejo v nekatere vraže. Soseda je to slišala in nas poklicala. Pobegnil je prek vseh ograd in se zahakljal v živo mejo. Šel sem se pogajat z lastnikom in zdaj je pri nas. Zlat je. Ali pa, denimo, tista kobila tam, ki je stara 30 let. Vso koščeno in shirano smo dobili. Zdaj jo hranimo s posebno krmo in senom, a ne more pridobiti niti pol kilograma. To so leta. Ogromno denarja gre zanjo, saj potrebuje posebne vitamine, minerale, soli. Enega konja imamo še zaprtega, ker se šele privaja na okolje. Vsak ima svojo zgodbo. Tam je kobila, ki smo jo dobili vso pogrizeno. Na repu ji manjka polno dlak. Deklica jo je zavrgla, ker ima grd rep in kožno bolezen, pa je ostala pri nas. Tu bo živela še 25 let. Takšne ne moreš oddati.« Tudi zbora štirih velikih psov ne, ki se je izjemno veselil prihoda treh živalskih policistov.

»Teh nihče noče, ker so preveliki ali pa prestari. Večinoma so živeli v res nemogočih razmerah. Enega smo morali od lastnika celo odkupiti. Odkrito je povedal, da mu gre za denar in da hoče zanj 500 evrov. Pogajali smo se in na koncu zanj odšteli tristo evrov, da smo ga rešili,« je povedal Aldo.

Prav misel na te živali bo spremljala Aleksandra med dravskim maratonom. S podvigom želi v javnosti prebuditi zavedanje o prepogostih zlorabah živali ter posredno zagotoviti denar za njihovo oskrbo in za delovanje Živalske policije. »Na maraton se pripravljam že dlje časa. Plavam tudi po dvanajst ur na dan, včasih v bazenu, najpogosteje pa v dogoški 'šoder jami'. Kondicijo pridobivam s fitnesom. Najpomembnejša pa je psihična priprava, ki v moji glavi poteka nenehno, odkar sem se odločil za ta podvig,« je povedal Kamenik, ki se s športom ukvarja že vse življenje, plavalski talent pa je odkril po tem, ko se je naključno udeležil nekaj krajših maratonov. »Med plavanjem bom vesel vsake spodbude z bregov. Še bolj pa me bodo razveselile informacije o uspešnem zbiranju sredstev, denarja, hrane ali opreme za nemočne živali,« je pred skokom v Dravo še povedal Aleksander Kamenik.