Tiskane izdaje
Navdušena nad enim redkih tako celovito ohranjenih fondov upravnih organov občin, ki jih za obdobje 1849–1941 hranijo slovenski javni arhivi, je arhivska svetovalka Hedvika Zdovc trboveljski »fond« zbrala v knjigo z naslovom SI_ZAC/0065 Občina Trbovlje 1849–1941. »Morda za koga suhoparen naslov, a v osnovi gre za arhivski pripomoček, pomagalo na 288 straneh, od tega je šestnajst strani barvnih reprodukcij dokumentov, nekakšen seznam pisarniškega poslovanja, iz katerega pa je razvidna skrb za socialo, šport, društveno življenje kraja. Skratka: za koga morda dolgočasno gradivo, odločbe, odloki ..., a v vsakem spisu je skrita vsaj ena zgodba,« pravi o delu Hedvike Zdovc dr. Borut Batagelj, prvi mož celjskega Arhiva.
Zgodb se je od leta 1849, ko je bil sprejet začasni zakon o občinah, pa do začetka druge vojne, nabralo kar nekaj. Eno najlepših je Zasavcem spisala »železna cesta«. V letu Gospodovem 1849 se je Zasavje z južno železnico odprlo svetu, v smeri Dunaja in Trsta, in svet je vdrl v trboveljsko – vas.
Zgodba o kraljevem ukazu ali Trbovlje postanejo trg
Leta 1892 so bile Trbovlje podeželska občina, sestavljena iz trinajstih vasi, 710 hiš in iz 8670 duš. To območje je prav zaživelo šele leta 1804 z odkritjem premoga. Sprva krajevna občina, ki je spadala pod sodni okraj Laško in okrajno glavarstvo Celje, je leta 1926 z razcvetom industrije, to je rudarstva, cementarne, apnenic in opekarne ter steklarske in kemijske industrije v Hrastniku, postala največja slovenska podeželska občina, kot taka pa pomembno središče davčne moči. Imela je dve železniški postaji (Trbovlje, Hrastnik), štiri šole, dva poštna in telegrafska urada ter dve žandarmerijski postaji. Županstvo v Trbovljah se je v vlogi za status trga sklicevalo tudi na eno- in dvonadstropne stanovanjske zgradbe, v glavnem rudniške kolonije, pa celo na boj proti komunizmu.
Poleg tega je imela občina Trbovlje tedaj več kot šeststo obrtnikov, nad 80 višjih uradnikov, med njimi celo 22 z »akademično izobrazbo« ter več kot 260 poduradnikov, nad petdeset društev in 1132 večjih poslopij. Očitno so »trboveljske bitke« v drugo zadostile oblasti, saj so trg, kot rečeno, postale na 28. november pred 87 leti. Župan Gustav Vodušek pa je potreboval še dober mesec, da je januarja 1927 na slovesni seji razglasil kraljevi ukaz. Kralju so se Trboveljčani tudi zahvalili in sklenili, da namesto dragega proslavljanja denar, 25.000 dinarjev, razdelijo med občinske reveže in staroupokojence, navaja Zdovčeva.
Kako znano – in kako drugače, vendar – zveni ta predlog danes! Zdaj o slogi ni ne duha ne sluha. Pred nekaj tedni, v novembru 2013, je trboveljska oblast podobno pobudo svojih svetnikov, da bi se odpovedali delu sejnin za socialno ogrožene občane, prestavila – na eno prihodnjih sej ... So pa trboveljski v dar od Zgodovinskega arhiva Celje dobili »etični kodeks«, ki je sicer nekoč veljal za občinske uradnike na sedanjem Mestnem trgu. Vsak uslužbenec je moral pred županom podpisati zaprisego, da bo spoštoval red in ne bo delal v lastno korist oziroma dobro, »tako mi Bog pomagaj« ...
Zgodba o prvem
To je leta 1908 postal Branko Žižek. Tega leta so Hrastničani s pismom nagovorili »slavni občinski svet Trbovlje« – občina Trbovlje je tedaj še vedno vključevala tudi Hrastnik – za namestitev občinskega zdravnika. Prvi poskus ni bil uspešen, razlogi za to, da Trboveljčani v času župana Ferdinanda Roša hrastniškega predloga niso podprli, so Hrastničanom ostali skriti; menda je bilo krivo to, da so za svoj načrt poskušali pridobiti sosednji samostojni občini Dol in Sveti Krištof. Pri svojem zdravniku so Hrastničani vztrajali, ker po njihovem trije zdravniki za 15.000 občanov niso zadoščali.
Poleg tega so ti v prvi vrsti skrbeli za »industrijske« paciente, saj so bili »nastavljeni od industrijalnih podjetij«. Drugi razlog, na katerega so se sklicevali Hrastničani, je bil gospodarski: slavni trboveljski svet so opozorili, da pacienti s tem, ko hodijo k zdravnikom zunaj Zasavja, nosijo denar – ven. In tako so Trboveljčani v drugo popustili ...
Volilno pravico imeli le polnoletni moški občani
Občinski urad Trbovlje je razpisal volitve občinskega odbora pred dobrimi 150 leti, v septembru 1864. Občinski odbor je po navedbah Hedvike Zdovc nadzoroval delo predstojništva in sprejemal sklepe, občinsko predstojništvo pa je bilo upravni organ občine. Skupaj sta tvorila občinsko vodstvo. Člane občinskega odbora so volili na neposrednih volitvah, ki pa niso bile tudi splošne. Volilno pravico so imeli polnoletni moški občani, ki so plačevali direktni davek. Ženske in otroci davkoplačevalci so lahko volili le prek zakonitih zastopnikov oziroma pooblaščencev. Ne glede na plačevanje davkov je volilna pravica pripadla učiteljem, duhovnikom in uradnikom, medtem ko neobdavčeni ali le malo obdavčeni praviloma niso smeli na volišča. Druge volivce so razdelili v volilne razrede po višini plačanih davkov. V Trbovljah so imeli dva razreda.
Volitve odbornikov
