Zadnji francoski kralj počiva na slovenskih tleh

Podali smo se po sledeh Burbonov, ki so svojo vladavino končali na Kostanjevici nad Novo Gorico.
Objavljeno
04. december 2011 11.06
Posodobljeno
04. december 2011 14.00
Katja Željan, Nova Gorica
Katja Željan, Nova Gorica
Kostanjevica nad Novo Gorico imena Mali St. Denis ne nosi zaman. Prav tu najdemo posmrt­ne ostanke poslednjih članov francoske kraljevske rodbine Burbonov, ki so jih ob francoski revoluciji pregnali iz domovine. Po Škotski in Pragi so zatočišče našli pri goriškem grofu Coroniniju v Gorici.

In nekaj kilometrov stran ostali za vedno, čeprav je menda sam francoski predsednik Mitterrand pisal nekdanjim jugoslovanskim oblastem, naj dovolijo prenos njihovih posmrtnih ostankov v Francijo. Želja se sicer ni uresničila, a Karel X. vseeno počiva na prgišču francoske zemlje.

Zgodbo o edinem evropskem kralju, ki je pokopan na slovenskih tleh, moramo vseeno začeti drugje, v palači Coronini Cronberg v Gorici. Avstrijsko Nico, kakor so takrat imenovali Gorico, so Karlu X. priporočili zato, da bi ušel ostremu podnebju. Tako je iz Prage potoval prek Linza, Salzburga in Koroške, da bi se izognil koleri z vzhoda. V Gorico, kjer so ga sprejeli grofje Coronini, je prispel 20. oktobra 1836. Zase in za družino je najel več palač in hiš, spremstvo pa je prostore dobilo v palači Strassoldo na Trgu svetega Antona. Coroninijevi so bili strastni zbiralci, pa naj je šlo za eksotično rastlinje na približ­no petih hektarih vrtov ob graščini – blago podnebje je tudi primerkom, kakršni so himalajska cedra, bananovec in nekatere redke vrste palm, omogočila preživetje – ali razkošno opremljene sobane v stavbi z zametki iz poznega 16. stoletja. Že v pritličju tako opazimo nekaj izjemnih stvaritev. Med njimi so zagotovo beneška nosilnica iz 18. stoletja, doprsni kip avstrijskega cesarja Franca Jožefa iz glaziranega belega porcelana iz 19. stoletja, kamin v neogotskem slogu in amfore iz Ogleja, a tudi knjižnica, sicer najljubši prostor grofa Viljema Coroninija (1905–1990), se lahko z nenavadnostjo svojih predmetov kosa s tistimi v atriju pritličja. V njej pač ne morete zgrešiti bronaste glavice, ki upodablja jemensko božanstvo, ure v obliki stolpa, modelov za piškote in majhne skrinje iz želvovine iz 18. stoletja.

Od porcelana do Rubensa

»No, pa uganite, za kaj so skrinjo uporabljali,« goste med ogledom palače izzove vodnica Evelin Bizjak. Trenutek tišine, zatem pa: »No, ja, pravzaprav je videti kot majhna krsta ...« »Že, že, ampak gre za krstno skrinjo. In ker je krst simbol vnovičnega rojstva, so otroke kar v njej nosili h krstu,« se glasi razlaga. Zveni malce morbidno, a tako je očitno bilo ... Velika miza v sredini jedilnice je bila menda najprej biljardna miza na gradu Kromberk. Tukaj je grof Coronini prirejal razkošne pojedine, med katerimi so gostom stregli služabniki v elegantnih belih livrejah, postrežba pa je med drugim vključevala 239-delni komplet porcelana, darilno srebrnino s tematiko lova družbe R. & S. Garrard & Co., svečnik Elkington & Co. in najrazličnejše drugo okrasje, z umetniškimi deli vred. V petnajstih razkošnih sobanah ni mogoče prezreti del Tiziana, Rubensa ali Tominca. Tako kot ne slike z avtogramom cesarja Nikolaja II. Romanova v mali sprejemnici v prvem nadstropju, veličastne zbirke orožja v dvorani vojskovodij in oglejskih žar v mezaninu, kjer sta med drugim zanimivi beneški ogledali iz 18. stoletja, ki prikazujeta dve od štirih celin, Afriko in Ameriko. Oceanije takrat namreč še niso odkrili, podobi Evrope in Azije pa pozdravljata obiskovalce beneške sprejemnice. Nekaj posebnega je menda tudi spalnica iz 18. stoletja, nekakšen beneški salon v slogu Ludvika XVI., kjer je spala Carmen Coronini (1885–1968), ko je z Dunaja prihajala na obisk k svojim nečakom. Na pozlačeni konzoli jo je med drugim pričakal doprs­ni kip Napoleona iz leta 1797, ena njegovih redkih ohranjenih portret­nih podob iz mladosti.

Kruta igra usode

Soba zadnjega francoskega kralja je v empirskem slogu z začetka 19. stoletja. Tukaj je 6. novembra 1836, torej pred skoraj natančno 175 leti, zaradi kolere umrl Karel X. Burbonski. Ironija pri vsem skupaj je, da se je po eni od razlag v Gorico zatekel prav v strahu pred to boleznijo, a se je usoda z njim očitno kruto poigrala. Kakor pravi Evelin Bizjak, je šel kralj pet dni po svojem prihodu v Gorico s spremljevalcem, vojvodom Blakaškim, na sprehod po cesti proti Solkanu, kjer sta uživala v prekrasnem pogledu na cerkev in samostan na Kostanjevici. Kralj je menda služabniku takrat rekel: »Tjale gor pojdem enkrat in Vi me boste spremili.« Tretjega novembra 1836 je kralj še sprejel grofico in grofa Gleiss­bacha, dan pozneje pa je potožil, da ga zebe in čudno boli. Doktor Bougon je diagnosticiral kolero, ki je takrat morila v Vidmu, Trstu in tudi po vaseh v goriški okolici. »Čudno, da je v goriškem mestu ni bilo; ako je kralj res umrl za kolero, je bil v Gorici edini,« je takrat izjavil pater Visconti. Po nekaterih drugih virih je bilo tedaj v Gorici 245 primerov kolere, od tega 42 smrtnih. Dan po kraljevi smrti so sicer opravili avtopsijo zaradi možnosti zastrupitve, a je kot vzrok smrti potrdila prav kolero. Smrtno posteljo kralja so svojci odnesli nazaj v domovino, Coroninijevem pa v zameno darovali pohištvo male sprejemnice iz mahagonija in rožnate svile iz 19. stoletja. Ki je, podobno kot druge dragocenosti iz sobe Karla X. – med drugim njegov portret, toaletna mizica z bronasto nihalno uro, ki upodablja boginjo Minervo, vetrnica iz želvovine, dva francoska svečnika, pisalna miza s servisom iz ruskega malahita in pozlačeni srebrni kozarci moskovske šole – javnosti še vedno na ogled.

Kje pokopati kralja?

Karla X., brata Ludvika XVIII., so po smrti mazilili, balzamirali in postavili na mrtvaški oder v največji sobani palače Coronini Cromberg. V tem času so tudi tuhtali, kako in kje ga pokopati. Avstrijski knez Metternich je bil namreč prepričan, da je treba Karla X. pokopati tako, kakor če bi umrl v Parizu, in da mora monarh ne glede na izgnanstvo ohraniti svoj naslov. Kakor pravi Bizjakova, so bile zato mogoče tri lokacije: Gradec, kjer je bila pokopana njegova žena, Neapelj, kjer leži druga veja Burbonov, in Dunaj, kjer so v kapucinski kripti pokopani Habsburški. A ni obveljala nobena od njih, saj se je 11. novembra 1836 zjutraj procesija z mrtvim kraljem odpravila v goriško stolnico, od tam pa je mrtvaški voz s šestimi črno odetimi konji krenil na Kostanjevico po Vii della Capella. Tedanji kronisti so poročali, da se je na najbolj strmem delu klanca krona začela nagibati in samo hitrost enega izmed lakajev je preprečila padec. Dan pozneje je kraljevi zdravnik dr. Karel Jakob Julijan Bougon izročil balzamirano truplo vojvodi Blakaškemu, nakar so ga položili v svinčeno krsto, jo dobro zapečatili in položili v orehovo krsto in to še v eno orehovo krsto. Na lepo izdelano krsto so položili v posebnem svinčenem kovčku srebrno posodo v obliki srca, zaprto s ključem, v kateri je bilo balzamirano srce Karla X.

Naposled so krsto začasno postavili v pripravljeno votlino pod cerkvijo v grobnico grofov Turnskih pod stransko kapelico Device Marije Karmelske, ker so upali, da bodo truplo prepeljali v francosko kraljevo grobnico. Odprtino so zazidali z belo marmornato ploščo, ki je imela napis v francoskem jeziku: »Tukaj je bil položen 11. novembra 1836 previsoki, premogočni in preizvrstni knez, Karel Deseti tega imena, po milosti božji kralj Francije in Navare, umrl v Gorici, 6. novembra 1836, star 79 let in 28 dni.« Tri leta zatem je na Dunaju umrl vojvoda Blakaški, ki je izrazil željo, da bi bil rad pokopan poleg pregnanega kralja, zato so ga prek Gradca in Ljubljane pripeljali v Gorico in ga pokopali v staro grobnico grofov Neuhaus poleg Karla X. Leta 1844 so imeli na Kostanjevici spet visoki pogreb. Pokopali so Ludvika XIX. grofa Marnskega, sina Karla X., ki je umrl v Gorici v palači Strassoldo po večletnem bolehanju, sedem let pozneje pa še Marie Therese Charlotte de France, hčer Ludvika XVI. in Marije Antoinette, ženo grofa Marenskega v Frohsdorfu na Spodnjem Avstrijskem. V naslednjih letih je bilo pogrebov na Kostanjevici še nekaj: leta 1864 je v Benetkah umrla vojvodinja Luiza Marija Terezija Parmska, stara mati zadnje avstrijske cesarice Cite, zatem še Hen­rik V., grof Šambordski, in njegova žena Marija Terezija Beatrika Gaetana, nadvojvoda Avstrijsko-Estenska. Na Kostanjevici tako počiva kar šest Burbonov. Marija Terezija Beatrice Gaetana je namreč dve leti pred svojo smrtjo izpolnila naročilo svojega moža Henrika V., da bi vsi poslednji člani dinastije Burbonov imeli zad­nji dom skupaj, francoski kralj pa naj bi ležal na svoji zemlji, torej na prgišču francoske zemlje.

Tudi po smrti brez miru

Leta 1916 je italijanska vojska okupirala Gorico in Kostanjevica je bila močno oblegana. A sarkofagi so ostali nedotaknjeni. Ko se je začela obnova tukajšnjega samostana, je dala zadnja avstrijska cesarica Cita prepeljati vseh šest krst kraljevske družine na Dunaj, in sicer v samostan bosih karmeličanov v Döblingu. Pri tem je poleg Cite sodeloval tudi princ Don Jaime iz španske veje Burbonov. Marca 1927 so na Kostanjevici dobili dovoljenje, da jih spet prepeljejo v Gorico. Po številnih zapletih je vlak s sarkofagi odpeljal z Dunaja septembra 1932. V tleh cerkve pred glavnim oltarjem so naredili veliko odprtino in vanje položili krste ter jih 1. oktobra znova slovesno pokopali. Vstop v grobnico je zdaj mogoč skozi glavni vhod v samostan. V predsobi grobnic po stenah visijo fotografije iz življenja Burbonov in seveda vseh, ki so tu pokopani, njihovo družinsko deblo in vrsta fotografij s slovesnosti ob prenosu krst na Dunaj in nazaj. »Počivajo pravzaprav v treh krstah. Balzamirani ostanki so v svinčeni krsti, ta je položena v krsto iz orehovega lesa, ta pa je v krsti iz marmorja. Sarkofagi so iz nabrežinskega marmorja in stojijo na levjih šapah, simbolu moči, na robovih krst pa so lilije, ki jih najdete tudi v kraljevem grbu Burbonov. Kakor vidite, je na desni v sredi Karel X., levo od njega je najstarejši sin Ludvik XIX., na desni pa Marija Terezija Šarlota, žena Ludvika XIX. Nasproti so v sredini Henrik V., Karlov vnuk, desno Luiza Marija Terezija, sestra Henrika V., levo pa Henrikova žena Marija Terezija Bea­trice Gaetana,« pojasnjuje Mirjam Brecelj, knjižničarka in turistična vodnica na Kostanjevici.

Zatem obiskovalce popelje na vrt burbonk, tik ob kostanjeviškem samostanu. Razlag o tem, ali so te vrtnice dobile ime prav po Burbonih ali po otoku Île de Bourbon, današnjem Réunionu v Indijskemu oceanu, je precej. A to je že nova, prav posebna zgodba. Naj zapišemo le, da gre za eno največjih in najpopolnejših zbirk vrtnic iz poznega 19. stoletja na svetu in da burbonke v svoji popolni naravni lepoti nad Novo Gorico, mestom vrtnic, žarijo od pomladi do pozne jeseni.