Zeleni prstan Ljubljane

Izšla je fotomonografija Joca Žnidaršiča Najlepša pot s teksti Matjaža Kmecla in Željka Kozinca.

Objavljeno
07. maj 2012 18.33
Milan Vogel, Kultura
Milan Vogel, Kultura

Ljubljana odslej ni več le »najlepše mesto v najlepši državi«, kot rad razglaša njen župan, marveč jo obkroža tudi »najlepša pot«.

Tako je namreč naslovljena – z dodatkom Zeleni prstan Ljubljane – fotomonografija, ki jo podpisujejo fotograf Joco Žnidaršič, pisca besedila Matjaž Kmecl (v sredo, na dan zmage, bo postal častni meščan Ljubljane) in Željko Kozinc ter oblikovalec Žare Kerin, izšla pa je pri založbi Veduta AŽ v dva tisoč slovenskih in tisoč angleških izvodih.

Pravijo, da se vse nekje začne in nekje konča. Doslej smo bili prepričani, da se je Pot spominov in tovarištva začela leta 1976 kot spomin na večer 22. februarja leta 1942, ko so na ukaz visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Emilia Graziolia in poveljnika 11. armadnega korpusa generala Maria Robottija okrog Ljubljane začeli postavljati ograjo iz bodeče žice in kolov, ki pa je bila, kot se je kmalu pokazalo, le začasni poizkus, da bi glavno mesto »province« odrezali od vse bolj pogostih pojavov partizanskega upora in ga z racijami in aretacijami notranje očistili.

V Graziolijevi odredbi je bilo zapisano: »Proti osebam, ki bi skušale priti v mesto ali oditi iz njega na drugih krajih, kot so našteti v 2. členu [Brezovica, Dravlje, Št. Vid, Kleče, Ježica, Tomačevo, Hrastje, Zalog, Dobrunje, Studenec-Ig in Škofljica, op. p.], se uporabi orožje, in sicer podnevi po enem samem pozivu, ponoči, t. j. od 19. do 7. ure, pa brez poziva.«

Našteti kraji, ali vsaj nekateri od njih, so po besedah Željka Kozinca nekoč predstavljali mitnice, na katerih so kmetje plačevali mitnino za pridelke, ki so jih prodajali v mestu, zato so bile postavljene na takih krajih, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, tako da so Italijani že vedeli, kaj počnejo.

Toda pot po nekdanjih mitnicah se med ljudmi gotovo ne bi prijela tako, kakor se je sedanja, pa naj jo imenujemo Pot spominov in tovarištva, Pot okoli žice ali Zeleni prstan.

A vrnimo se še k nekaterim zgodovinskim podatkom.

34 kilometrov obroča

Italijani so kmalu ugotovili, da prihodov, še manj pa izhodov iz mesta, ne bodo mogli ustaviti samo z bodečo žico in jih »usmeriti« na enajst cestnih prehodov (imenovanih bloki), na katerih je bil dovoljen prehod s posebno dovolilnico visokega komisariata.

Maja 1942 je bila ustanovljena posebna komisija, ki naj bi poskrbela za boljšo zaprtost mesta navzven in navznoter, na nekaterih delih pa so obroč še razširili in zajeli naselja, ki jih žica prej ni obdajala.

Začeli so graditi bunkerje, naselili so nekatere hiše za potrebe vojaške posadke, napeljali telefonsko in električno omrežje in do golega očistili površine ob žici.

Julija 1942 je Robotti ukazal še hitrejše utrjevanje mesta, zato so izselili še več kot štirideset hiš, postavili španske jezdece, stražnice in uvedli policijsko uro.

Končni rezultat po tretjem utrjevanju po napadu Tomšičeve brigade na Vevče septembra 1942 je bil po znanih podatkih naslednji: 34 kilometrov dolgi obroč je bil širok od 8 in 10 metrov ter visok do 2 metra. V sestavi obroča je bilo skupaj 206 bunkerjev, 69 večjih, 11 izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih, stražilo pa 1300 vojakov s 110 mitraljezi, 13 minometi in 12 topovi.

Tako »zavarovanja« je bila Ljubljana kar 1171 dni, do osvoboditve 9. maja 1945, saj so po kapitulaciji Italije obroč pridno in vestno obnavljali Nemci.

»Bom pa po en ceguček nosila«

Navdušenje ob koncu vojne ni prizaneslo niti nekdanjemu obrambnemu sistemu, saj so veliko bunkerjev odstranili na nedeljskih delovnih akcij, s katerih so ostale zapisane besede ženice »Bom pa po en ceguček nosila«, ko so ji svetovali, naj se ne trudi z delom, še več po ob širitvi mesta.

Prvi bunker je bil zakonsko zaščiten leta 1958, leto dni po prvem pohodu po trasi bodeče žice v okviru Festivala telesne kulture. Leta 1959 so na nekdanjih blokih ob vpadnicah postavili spominska obeležja po zasnovi Vlasta Kopača, v začetku šestdesetih so traso označili s stebrički arhitekta Eda Ravnikarja, leta 1968 pa je bila spominsko zaščitena.

Prvotne športne skupine so vse bolj zamenjevali drugi pohodniki, čeprav tudi »obvezni«. V treh desetletjih se je pohodov udeležilo okrog poldrugi milijon pohodnikov, samo leta 1986 blizu 96.000, leta 1981 pa so se ljubljanski šolarji prijeli za roke in sklenili živi obroč okrog mesta.

Skrb civilne pobude

Samostojna Slovenija Poti ni bila ljubeča mati, pa tudi kakšen očim je vzel v roke žago in pod krinko spomeniške zaščite požagal zaščitene spominske drogove. O stvari so po zaslugi nekaterih zanesenjakov, zbranih v društvu Zeleni prstan, ki so sami poskrbeli za najnujnejša vzdrževalna dela, počasi le prihajale v prave okvire.

Eden najbolj aktivnih (ob pobudnici, častni meščanki Nuši Kerševan) je bil Matjaž Kmecl, ki je v uvodu v knjigo Najlepša pot zapisal: »Pri mestnih oblasteh je vztrajno posredovala [skupina, op. p.] zoper različna prilaščanja in zanemarjanja poti: bodisi da so bili to vrtičkarji, ki so skušali razširiti sicer svoja simpatična posestveca, bodisi nekaj meščanov, ki so si po njej skušali skrajšati dovozne poti, bodisi kak 'svobodomislec', ki ga je motilo to ali ono drevo in ga je v novih, 'svobodnih', razmerah na lastno pest posekal, bodisi kakšno podjetje, ki si je nanjo čez noč razširilo svoj 'življenjski prostor', potem pa na njem vztrajalo prilepljeno z vsemi ne najmanj arogantnimi 'pravnimi službami' ter nekdanjim 'socialističnim' direktorjem vred. Menili so, da je z osamosvojitvijo napočil čas svobodnega lova – tudi za Pot kot skupno lastnino … Poslej je Pot vse bolj celoletni praznik prijateljevanja mesta z naravo, ob obletnici osamosvojitve Ljubljane na začetku maja pa doživi zmeraj spet svojo množično potrditev.«

Ljudje so jo vzeli za svojo

Z leti so jo ljudje vzeli za svojo, saj se po njej letno sprehodo kar milijon in pol ljudi vseh generacij, zaljubljeni se poljubljajo, prijatelji psov sprehajajo svoje štirinožne prijatelje, vsi pa, po Kmeclu, živijo sproščujočo obliko življenja v tem, po besedah nekega svetovnega urbanista, »sijajnem stiku mesta z zelenim svetom naokrog! Drugi imajo avtocestne obroče, ki z rekami drvečih avtomobilov meščane zapirajo v njihov utesnjeni vsakdan, tu pa je pot za sproščanje in odhajanje v naravo. Mesto je z njo neskončno bolj človeško.«