Znamo angleško: van, tu, fri, kam ideš, hello

Otroci iz petih slovenskih vrtcev se, v okviru projekta Pomahajmo v svet, po videoomrežju družijo z vrstniki iz šestih držav, se učijo in zabavajo.
Objavljeno
22. marec 2013 13.48
Posodobljeno
22. marec 2013 17.00
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Otroci iz vrtcev po videoomrežju mahajo svojim vrstnikom po svetu. V živo se vidijo in se naučijo prvih tujih besed. Avtorji projekta poudarjajo pomen spoznavanja kultur, običajev in načinov življenja. Najmlajši primerjajo, kako se drugi otroci po svetu igrajo, kakšne pesmi pojejo, kje živijo in kakšno hrano jedo.

»Med mladimi je čedalje več nestrpnosti. Menim, da se je z njo treba primerno spopasti že v vrtcu, pri zelo majhnih otrocih. Eden od načinov, kako jih motivirati za to, so različne, zanje zanimive dejavnosti, s katerimi jih navajamo na rahljanje stereotipov, predsodkov, nestrpnosti do drugače mislečih, tujcev, ljudi s posebnimi potrebami, do starejših. S tem bi pripomogli k bolj kakovostnemu življenju, večji solidarnosti in spoštovanju,« pravi Kaja Kink, soavtorica projekta Pomahajmo v svet ter direktorica FINI zavoda Radeče, ki omogoča njegovo izvajanje.

Z Andrejo Majnar sta po Evropi poslali prošnje za sodelovanje pri projektu in na njuno veliko veselje se je že v nekaj dneh odzval mednarodni vrtec iz švedskega Göteborga. Kaja Kink: »Z otroki iz tega vrtca smo se začeli povezovati v začetku novembra 2010, decembra pa smo imeli že prvo videosrečanje. Otroci iz vrtca Radeče so spoznali nove prijatelje, jih videli v živo, pozdravili, se z njimi pogovarjali in skupaj zapeli pesmico. Odziv je bil fenomenalen, kar nam je dalo še večji zagon, in odločili smo se, da bomo projekt ponudili še drugim vrtcem in šolam.«

K sodelovanju so že pritegnili vrtce iz Litve, Norveške, Italije, Madžarske, z Malte in iz Brazilije. Tuje prijatelje so poleg malih Radečanov že spoznali tudi otroci iz vrtcev v Krškem, Marezigah, Ljubljani in Novi Gorici, šolarji pa se za takšno potovanje v svet še niso opogumili.

Vsi vrtci, ki sodelujejo pri projektu Pomahajmo v svet in uspešno sledijo programu, si bodo pridobil častni naziv strpen vrtec, šole, ki se bodo vključile, pa strpna šola. »To bo otrokom, staršem in strokovni ekipi lahko v velik ponos. Pokazali bodo, da otroke učijo strpnosti in razumevanja drugačnosti vseh vrst. Znanje, ki ga bodo mali in veliki v projektu pridobili, jih bo vodilo k razumevanju, to pa k sprejemanju,« je prepričana Kinkova.

Vrstniki od daleč

Anita Slakonja
, pomočnica ravnateljice iz vrtca Radeče, kjer so projekt krstili, pravi: »Želimo si, da bi se otroci v vrtcih in šolah po vsem svetu med seboj še bolj povezovali po videoomrežju, se videvali in s pomočjo sto jezikov, ki jih zmorejo le oni, komunicirali med seboj. Mali in veliki iz našega vrtca že imamo prijatelje iz Švedske. Zdaj je za nami že kar nekaj druženj. Za otroke je to neverjeten izziv in privlačen problem. Odkrito izražajo navdušenje, se čudijo in so neverjetno motivirani za vzpostavljanje stikov z vrstniki od daleč. Takšne izkušnje nas spremljajo že od prvega sodelovanja. Odrasli pa smo dobili potrditev, da otroci zmorejo, da nimajo predsodkov, so dojemljivi, strpni, ljubeznivi, željni odkrivanja in da ob primerni vzgoji nimajo težav s spoštovanjem, enakostjo, strpnostjo.«

Prvi stik z novimi prijatelji iz Švedske so imeli otroci iz Radeč že 21. decembra 2010. »Komaj so čakali, da jih bodo videli in pozdravili. Naši otroci so za švedske vrstnike izdelali lutke Bibe čare in nanje zapisali svoja imena. Vsak otrok iz Švedske je dobil svojo lutko in s tem tudi novega prijatelja,« pripoveduje vzgojiteljica Metka Zahrastnik.

Naslednjič so se z malimi Švedi povezali že januarja. Vzgojiteljica: »Naši otroci so jim pokazali, kakšen vrtec imajo in kakšne dejavnosti izvajajo. Želeli so jim pokazati, kako so ustvarjali reprodukcije slik znanih slikarjev. Še posebno so bili ponosni, ker so lahko slikali kar na stene vrtca. Švedski prijatelji pa so nas naučili pesem in ples, ki ga plešejo vsako jutro. V njihovi skupini je tudi otrok iz Japonske, zato so nas naučili izdelovati origami.«

Kmalu nato so mali Radečani pripravili videoposnetek o svojem mestu in ga pokazali švedskim prijateljem. »Snemanje je bilo zanje zelo zanimivo in zabavno. Po predvajanju so še zapeli in zaplesali slovenski narodni ples. V göteburškem mednarodnem vrtcu imajo otroke z vsega sveta. Našim so pokazali tradicionalne obleke in značilnosti krajev, iz katerih prihajajo. Tako so spoznali veliko različnih kultur. Naslednjič so švedskim prijateljem želeli pokazati, kako se zabavajo med praznovanjem rojstnega dne. Na piratski ladji so odpluli na Otok sreče, s pravimi piratskimi kapami in zakladom,« opisuje Metka Zahrastnik.

Pred petim videoklicem so se radeški otroci pridno pripravljali. Narisali so zemljevid Slovenije z vsemi pomembnimi znamenitostmi in značilnostmi. Posneli so tudi video in švedskim prijateljem pokazali, kako se naredi tradicionalna slovenska potica. Ob koncu srečanja so zapeli še slovensko himno in jih poučili o slovenski zastavi.

Otroci obeh vrtcev so v nekaj mesecih postali pravi prijatelji. Radeški so na Švedsko poslali darilo, zemljevid Slovenije, ki so ga sami ustvarjali. Švedski prijatelji so bili zelo navdušeni. Obesili so ga na steno igralnice. »Napisali so nam, da nas bodo imeli vedno v lepem spominu. Sama sem bila najbolj vesela srečnih obrazov in veselja naših otrok, ko so na ekranu v živo videli zemljevid na steni švedskega vrtca, druga naša darila pa so imeli mali Švedi v rokah. Takrat so začutili, da so njihovi novi prijatelji resnični,« pripoveduje pomočnica vzgojiteljice Jerneja Novak in dodaja: »Veseli smo tudi, da smo našo prelepo Slovenijo posredno ponesli prijateljem na Švedsko, pri tem pa smo se tudi sami veliko naučili. Zdaj vsi vemo, da se medvedi sprehajajo po Kočevju, štorklje letijo v Prekmurju, s pletno se zapeljemo po Blejskem jezeru, mi pa v svet mahamo iz Radeč.«

Navdušilo že prvo srečanje

Kmalu zatem je projekt Pomahajmo v svet povezal tudi vrtca iz Krškega in norveškega Bergna. Mali slovenski popotniki so imeli okrog vratu obešene sončke s svojim imenom, kar je olajšalo komunikacijo. »Najprej je bilo slišati le hello, hello, potem pa so se drug drugemu predstavili. Že prvo srečanje jih je zelo navdušilo. Zatrjevali so, da komaj čakajo na ponovno snidenje,« je povedala vzgojiteljica Silvana Ciglar Ašič iz vrtca Krško.

Skupino Čebelic so krila nato nesla v Kaunas v Litvi. »Po prvem stiku so nam razlagali, da so eni črne barve, da imajo drugi drugačne oči in pesmi ter da nerazumljivo govorijo. Mali Litovci so na globusu s svetilko poiskali Slovenijo ter ugotavljali, ali sonce pri nas sije ob istem času kot pri njih. Izvedela sem, da so se z vzgojiteljicami pogovarjali, kakšni so novi prijatelji, kakšen jezik govorimo in ali se igramo enako kot oni. Ko so dobili fotografije naših otrok, so preučevali podobnosti in razlike. Ugotovili so, da so slovenski veseli, saj se smejijo, ter da imajo rjave oči, medtem ko so njihove v večini modre. V glino so vtisnili roke in darila po pošti poslali našim otrokom.«

Otroci pa so se od prijateljev po svetu naučili tudi angleško. Ko smo jih vprašali, katere besede že poznajo, so hiteli naštevati: »I am soory, van, tu, fri, kam ideš, hello.« Na dodatno vprašanje, kako so pridobili nove prijatelje, so drug za drugim hiteli odgovarjati: »Da najdeš prijatelje, moraš iti okrog sveta s hitro ladjo, letalom, vlakom ali avtom ... Mi imamo velik avto pa damo še sedeže ven pa lahko gremo ... Lahko bi jih našli s policisti in kužki ... Najprej moramo potrkati na njihova vrata ... In zemljevid rabimo, da se ne izgubimo ... Če hočeš prijatelje iz druge države, se moraš naučiti njihov jezik ... Jaz bi jih pa tako rada videla čisto od blizu ... Jaz pa bi jih rad pobožal in jim dal ljubčka.«

In kakšni so ti novi prijatelji z drugih koncev sveta? »Ne vemo, ali so naši prijatelji srečni ... V Ameriki in Afriki so črni otroci ... Na Kitajskem nimajo enakih oči kot mi, imajo zvite, no, bolj ravne, z rokami malo potegneš navzgor, pa so take ... Ja, pa eni so oblečeni v enake kikle ... Z daljnogledom bi lahko od blizu videli prijatelje iz Litve, če bi dobro pogledali zunaj, na hribu ... Tudi drugi otroci plešejo, pojejo in telovadijo, vendar je naša polka najbolj poskočna ... Ja, ampak to ni zame, ker me preveč noge bolijo.«