Tomaž Humar, ekstremni alpinist

Je človek protislovij in človek ekstremov; njegovo življenje je niz vzponov in padcev. Kar dela, dela z navdušenjem - govori glasno in z zanosom; ko kuha, v njegovih loncih brbota in buhti; skal se dotika s strastjo. Ko se daje, je v navdih množicam; ko potrebuje čas zase, ga ne najde nihče. Tomaž Humar je naslov knjige, ki je v avtorstvu Bernadette McDonald pri založbi Hutchinson izšla v angleškem jeziku, v slovenskem prevodu pa bo izšla prihodnje leto. Govori o življenju Tomaža Humarja, a prebrati, kot pravi sam, se pusti samo tistim, ki znajo brati tudi med vrsticami.

Od kod ideja o nastanku knjige?

Z avtorico, kanadsko plezalko Bernadette McDonald, sva pred leti skupaj plezala v Paklenici. Spodbujala me je, naj opišem svojo izkušnje. Vrnil sem ji izziv in ji ponudil svojo pomoč pri nastanku knjige.

Nastajala je tri leta ...

... in bila najprej ena sama zmešnjava dogodkov, opisov, mnenj, doživljanja. Potem je avtorica to vztrajno in dolgo urejala. Bernadette je zelo spretna pisateljica, njen uspeh je v tem, da ji je uspelo priti tudi do veliko drugih ključnih ljudi, ki so ji bili pripravljeni povedati svoje mnenje in videnje dogodkov, tako da je poskušala podati čim bolj objektivno sliko dogodkov in okoliščin.

Vodilna zgodba je vzpon in reševanje z Nanga Parbata, v poglavjih pa spoznamo tako vaše življenje kot pretekle pomembnejše vzpone. Kako je bilo brati zgodbo svojega življenja?

Knjigo sem bral po delih, ko je nastajala. Živim zelo intenzivno in tega sem se ob branju toliko bolj zavedal. Vsaka zgodba, vsako obdobje mojega življenja je v meni pustilo pečat. Odraščati v skromnosti in občutku, da si drugačen, priti v plezalni klub brez vsakih poznanstev, iti v vojsko in se po pobegu vrniti popolna razvalina, najti novo upanje in ustvariti družino, pa vzponi, drug za drugim, kjer sem izgubljal prave prijatelje in večkrat sam komaj preživel ... Po pravici povedano je težko v enem zamahu prebrati svoje življenje in vse podoživeti še enkrat v enem kosu. Menim, da mora za tako branje dozoreti čas.

Po vrnitvi z Nanga Parbata ste se umaknili iz javnosti. Kaj se je takrat dogajalo z vami?

To je bilo zame težko obdobje v vseh pogledih. Kdor pozna moje življenje, bo vedel, kaj pomeni; da je bilo kot po vrnitvi s Kosova, po vrnitvi z Nuptseja, po padcu v klet. To je bilo obdobje ločitve in iskanja novega ravnotežja na vseh ravneh. Takrat sem moral spet v gozd, potreboval sem svoj mir in nihče ni mogel do mene. Tedaj je vzporedno nastajala knjiga o meni.

Zakaj niste mogli splezati na Nanga Parbat? Kaj je šlo narobe?

Zgodba še ni končana. Na Nangi se je združevalo veliko segmentov, težko je secirati danosti in okoliščine. Dano mi je bilo toliko, kolikor mi je bilo, in to sem sprejel.

Očitajo vam, da ste zaradi navzočnosti kamer in s tem pritiska javnosti kljub slabim razmeram silili v goro.

O vsakem vzponu se odločam popolnoma sam in sem zavezan le svoji odločitvi in odgovornosti do sebe. Nobenega smisla nima, da se kdor koli sprašuje, kaj bi bilo, če ne bi šel gor. Kaj bi bilo, če ne bi šel na Nuptse, pa bi bil Janez (Jeglič, soplezalec, op. a.) zdaj še živ ali pa jaz ne več ... Tako se je moralo zgoditi. Moral sem gor. Zaradi sebe. Tukaj smo, da sprejemamo in sledimo, ne pa da sodimo. Stojim za svojimi odločitvam in jih ne bi želel spreminjati.

Pa vendar ste lani oktobra v solo vzponu splezali na Anapurno z minimalno odpravo in brez kamer in promocije. Imate kdaj občutek, da s plezanjem na očeh javnosti nekoliko zlorabljate svoj intimni stik z goro?

Eno so moj dotik sten, moja pot in moja izkušnja. Budistično gledano pa lahko mojemu plezanju dodam vrednost v tem, da sem mentor, pričevalec. Takrat s svojim plezanjem, trudom in veseljem, bolečino pričujem o tem, kar doživljam. Pričujem tistim, ki so to zmožni videti, in to je največ, kar lahko naredim za druge. Vedno pa sem jaz tisti, ki ima v rokah stikalo, in se odločam, ali bom plezal sam ali ne, kje, kdaj in kako. Na Anapurni je bilo podobno kot na Nangi tako časovno kot glede razmer, samo rezultat je bil drugačen. S kamerami ali brez njih.

Gore vam pomenijo več kot fizični stik. Kaj doživljate v steni?

(z zanosom) Prvinsko iskro, čisto ljubezen, kanal, kamor bomo vsi šli po smrti. Kamen, stena, gora, to je nekaj prvinskega, nenarejenega - koncentrat pristnega. Spojiti se s tem je najti stik s sabo, z najpristnejšim delom sebe. Kdor pozna samo en odgovor, me bo videl v steni in bo rekel: »Norec. Ta se gre ubit.« Kdor pa me zna brati med vrsticami, lahko začuti moj motiv.

Pustite, da vas ljudje berejo med vrsticami?

Ne odpiram se kar tako. Nekaterim bolj, drugim manj, nikoli pa se ne bom dal popolnoma napisati. Ne smem in ne zmorem se vedno in enako dati, dati napisati. Gre za mojo »base code«, ki je ne smem kar tako izliti. Predvsem sem odgovoren sebi.

Pa vendar je to najbolj dragoceno, kar lahko daste drugim.

Saj se dajem, vendar v simboliki. Ne sejem tistim, ki me ne razumejo. Če iz semena ne more zrasti drevo, ga ne dajem več, ker potem nisem vreden tega semena. Kdor me zna prebrati, pride do mene, se mu dam prepoznati. Zelo redki pa me poznajo.

Vam je žal, ker polnosti tega, kar doživite v gorah, ne morete deliti z drugimi?

Če sreče ne moreš deliti, ostaja grenak priokus. Žal mi je, ker ne morem deliti izpolnjenosti, ki jo čutim v gorah, ali pa na primer okusa solo vzpona in tega, da se brez varovanj približaš svojemu limitu, da se zliješ s steno, s sabo. To bi včasih želel »posneti« in dati nekomu, da poskusi in okusi. Vem pa, da je prav tako, da se tega ne da. To si je treba zaslužiti.

Kako odgovarjate na vprašanje, ki ga verjetno poslušate kar naprej: zakaj plezate?

Ker sem to jaz. Brez tega, kar sem doživel pri plezanju, ne bi bil jaz. Brez izkušenj po padcu v klet ne bi nikoli vstal z vozička. S Kosova ne bi nikoli prišel, če ne bi prej plezal. Gore me niso nikdar razočarale, so me pa zaznamovale. Ljudem se lahko izognem, bolečinam, ki me prečistijo v gorah, pa ne. Zelo jih spoštujem, zanje sem ogromno dal in od njih ogromno dobil. Bile so in ostajajo moja šola življenja.

Kako se sliši klic gore?

Klic gore je vibracija, ki se izrazi na fizični ravni. Ta vibracija je nekaj, kar me povsem prevzame in česar ne morem nadzirati. Podobno, kot če nekoga srečaš in se zaljubiš - tega ne moreš načrtovati, ne moreš predvideti, zgodi se.

Se vedno odzovete na tak klic?

Bog ve. (smeh) Pri klicu gre za senzibilnost, zmožnost slišati in pripravljenost odzvati se. Slišiš, ko si poklican, in moraš biti vreden tega klica. Ko se odzovem, začnem vzporedno okušati tudi dogajanje, energetski naboj celotne zgodbe. Ko enkrat sprejmem klic, ni več poti nazaj, ker to pomeni, da naslednjič ne bom več poklican. Jutri ne pride nikoli. Zgodi se, da vem, da bo hudo, ampak tudi to je treba sprejeti. V življenju ne bi prepoznali sladkosti medu, če ne bi nikoli okusili grenkobe pelina, mar ne? Podobno je z gorami.

Potem bi šli plezat tudi, če bi bili poklicani in bi obenem slutili, da se ne boste vrnili?

Ko gre za pravi klic, greš, slediš ... Greš do konca. To ni samomor, temu se pravi sprejeti zgodbo, sebe, klic, celotno vibracijo, s katere potem nastane niz dogodkov, ki sledijo ... Kar koli sledi - ali te odpeljejo, ali padeš, ali sestopiš - je del zgodbe. Naj se zgodi, kar se mora.

Se zato v zadnjih dneh pred vzponom umaknete, ne komunicirate z drugimi, delujete odsotno? Kaj se takrat dogaja z vami?

(zamišljeno) Če uporabim prispodobo iz krščanstva, se takrat dogaja zadnja večerja. (molk) To ni preprosto. Gre za intenzivnost doživljanja. Eno je iti plezat na primer na Sardinijo. Seveda lahko tudi tam kam padem, ampak to je predvsem sproščeno plezanje. Ko pa grem plezat zares, na pravi vzpon, je to ... Ni preprosto. Pripravljen sem umreti. Ni se lahko spoprijemati s smrtnim strahom, ko grem pred »strelski vod«, pa me nihče ne sili. Takrat sem zares zelo prvinsko odsoten.

Kaj poleg opreme vedno vzamete s sabo v steno?

Pod steno pistacije, glasbo, podobice in čeveljc mojih otrok, v steno pa le čeveljc in podobice domačih. Čeveljc je vedno z mano: v avtu, ko plezam, povsod. Sicer pa nesem sebe; vse, kar imam, vso svojo bit.

Je plezanje rutina gibov?

Plezanje še zdaleč ni rutina. Gibanje telesa seveda omogoča premik; plezanje pa je skupek veliko segmentov, ki so se dogajali že dosti prej v glavi in so se v konkretni steni izrazili v gibanju. Gre za to, ali je nekdo v stanju sprejeti svojo pot in opraviti svoje poslanstvo, pri tem pa je psihologija tista, ki odigra glavno vlogo. Osemdeset odstotkov plezanja je v glavi. Dobri v najhujših preizkušnjah postanejo še boljši, slabi pa odpovejo. To je meja. Je ali ni. Tako je povsod v življenju.

Celoten intervju preberite v Delovi prilogi Ona.