Adamov vrh, ki ga je dovolj za vse

Svojo pokoro romarji opravijo že med vzponom, saj jih do vrha loči skoraj 5000 stopnic in kar 1000 metrov nadmorske višine.

Alarm na telefonu se je oglasil ob treh zjutraj, in kar malo težko se je bilo sredi noči dvigniti iz tople postelje v mrzlo, megleno in vlažno noč. Temperatura na Šrilanki je bila precej visoka, kljub temu pa je bilo treba za osvojitev enega popularnejših vrhov v državi obleči nekaj toplejšega. Z nadmorsko višino 2243 metrov se ta hrib namreč lahko kosa tudi z nekaj našimi vrhovi.

Kraj, ki združuje vse

Pripravim si nahrbtnik, obujem pohodniške čevlje in se skupaj s preostalimi romarji odpravim proti osvetljenemu vrhu, ki ga za popoln videz krasi še budistični tempelj. S še nekaj turisti, ki smo s svojo pohodniško opremo krepko izstopali, smo se tu pa tam počutili kar malo neumno, saj se je večina domačinov proti vrhu vzpenjala kar v natikačih ali celo bosi. Najbolj zagnani so se za žrtev pripravljeni odpovedati marsičemu. Res pa je tudi, da velja Šrilanka za revno državo in so čevlji za mnoge že pravo razkošje. Število romarjev priča o pomembnosti tega kraja, ki ga verniki obiskujejo že več kot 1000 let. Nekoliko bolj nenavadno pa je, da so poleg budistov med njimi tudi hindujski verniki in kristjani. Na vrhu imajo prav vsi nekaj skupnega – skrivnostne odtise stopal. Legenda pravi, da je to odtis Adamovega stopala, ko je po izgonu iz raja prvič stopil na zemljo in po katerem je vrh dobil tudi ime. Drugo ime, po katerem je vrh znan, je Sri Pada, kar pomeni »sveti odtis stopala«. Ta naj bi pripadal Budi, ki je tu stopal proti raju. Spet drugi imenujejo vrh hrib metuljev, saj so po starodavni legendi sem prišli umirat metulji. Če pa o izvoru sledi stopala vprašate hindujce, vam bodo povedali, da je njegov lastnik nihče drug kot njihov bog Šiva. Priznam, da je pogled na različne romarje, ki pripadajo največjim svetovnim verstvom, kar malce nenavaden. Lepo je videti, kako lahko en kraj združuje toliko različno mislečih vernikov, ki se na vrhu zaradi nizkih temperatur in vetra složno stiskajo drug k drugemu.

Rojstvo ali smrt?

Popolnoma razsvetljena pot do vrha je vodila mimo mnogih stojnic s hrano in pijačo, kjer smo si s krajšimi postanki nabirali moč in prihajali do sape. Vmes smo srečevali cele družine, ki so štele več generacij, od majhnih, spečih otrok, njihovih starejših bratov in sester, staršev pa vse do oslabelih starih staršev, ki so prav počasi stopali proti svojemu cilju. Hoja do vrha je bila zaradi neenakomerno visokih in globokih stopnic še posebno naporna, pa vendar je bil ves trud na cilju poplačan. Večina romarjev se odloči na vrhu pričakati ali sončni vzhod, ki simbolizira rojstvo, ali sončni zahod, ki simbolizira smrt. Jaz sem se odločila za pozitivno plat življenja, in sem tako kot več sto drugih čakala na sončni vzhod. Med gručo ljudi sem komaj našla svoj prostor za opazovanje, zaradi vetra in mraza pa je bilo stiskanje v gneči na neki čuden način celo prijetno. Počasi se je začelo svitati in živo oranžno sonce je z vsako minuto dobivalo večjo moč. Pogled na vzhod je razkrival mogočnost ognjenega planeta in bil bogata nagrada za vztrajne romarje. Glasna množica se je prelevila v tihe opazovalce veličastne narave, sledila je popolna tišina.

Vrnitev v zeleno

Sledil je še spust v dolino. Zaradi neštetih stopnic so se nam tresla kolena, pogled na levo in desno pa je v dnevni svetlobi razkrival čudovito zeleno pokrajino, polno čajnih nasadov, po katerih je ta dvajsetmilijonska država najbolj znana. Pozdravi in nasmehi preostalih romarjev so mi dali vedeti, da moj podvig cenijo tudi oni. Navsezadnje spoštovanje njihove kulture pomeni spoštovanje njih samih. In če smo že pri spoštovanju, so bile tega deležne tudi moje noge, saj so me boleča meča od vseh tistih prehojenih stopnic še dober teden opozarjala na nepozabno doživetje pri osvojitvi enega od šrilanških vrhov.