Bo Sang, dežnikova vas

Lahko bi rekli, da se je hudomušno aprilsko vreme z nenehnimi padavinami kazalo že ves marec, in medtem ko smo bodisi zaradi snega bodisi zaradi dežja s seboj pridno nosili dežnike, verjetno ni nihče med nami pomislil, da s seboj nosimo predmete, ki so jih poznali že pred štiri tisoč leti.

Sledove njihovega obstoja so zgodovinarji našli pri Egipčanih, Asircih, Grkih in Kitajcih, kje točno so bili najprej, pa pravzaprav ni povsem znano. Je pa znano to, da so Kitajci senčnike nadgradili in jih prvi izdelali tudi za dež.

Z vso tehnologijo, ki se je razvijala skozi stoletja, so se razvijali tudi dežniki, vendar je ponekod po Aziji še danes mogoče videti tradicionalen način izdelave naših nepogrešljivih sopotnikov.

Eden izmed takšnih krajev je tudi na Tajskem, in sicer v bližini bolj znanega severnega mesta Chiang Mai, v vasici Bo Sang. Za začetek izdelovanja dežnikov na tem območju je pred približno sto leti poskrbel tajski menih z imenom Pra Inthaa, ki je to obrtniško znanje več let pridobival v sosednji Burmi.

Iskanje Bo Sanga

Sedem v sorng-taa-ou, tipično tajsko prevozno sredstvo, ki naj bi me iz Chiang Maia že za 30 bhatov (80 centov) pripeljalo do majhnega kraja po imenu Bo Sang. Pri domačinih, ki že sedijo v njem, se z nekajkratnim vprašanjem »Bo Sang?« poskušam še dodatno prepričati, da sem na pravi poti, saj mi tablica na sprednji šipi, na kateri je z zapleteno tajsko pisavo napisana končna postaja, prav nič ne pomaga. Nekaj jih pokima in se zasmeji, drugi pa me le tiho opazujejo in sem in tja svojemu sosedu zamomljajo kakšno besedico v tajščini, ki ga spravi v smeh. Kljub množici turistov, ki preplavljajo Tajsko, smo tujci za nekatere domačine še vedno zanimivi. Mislim pa, da so se predvsem čudili, zakaj neki se je neka turistka, ki naj bi bila polna denarja, saj vendarle potuje, odločila za njihov javni prevoz, ko bi si vendarle lahko privoščila klimatiziran taksi. Med polurno vožnjo, ki je pokazala, da so tamkajšnja vozila slabo vzdrževana, se zaradi črnih izpušnih plinov, ki udarjajo skozi odprta okna, na trenutke skoraj zadušim. Zelo kmalu mi postane popolnoma jasno, čemu so zaščitne maske, ki jih na obrazu, kljub smešnemu izgledu, nosi čedalje več domačinov.

Po rami me potreplja neki gospod in mi z gesto nakaže, da smo prišli v Bo Sang. S polomljenim »korp kun ka« se mu zahvalim in že s prvim korakom vem, da sem na pravem kraju. Okoli mene je namreč vse polno trgovinic, kjer prodajajo tradicionalne dežnike, med katerimi je težko najti dva enaka. S svojimi pisanimi barvami in različnimi vzorci ter risbami me popolnoma očarajo in že vem, da bom domov spet privlekla cel kup spominkov. Medtem ko se sprehajam med barvitimi izdelki in mimo mene drvijo hrupni motoristi in tuk-tuki, ki me z glasnim trobljenjem opozarjajo nase, opazim, da je ves kraj v znamenju dežnikov. Med njimi izstopajo avtobusna postajališča, ki jim senco delajo veliki dežniki, in table z imeni ulic, ki jih krasijo njihove pomanjšane različice. Vendar kmalu vidim, da je vse skupaj žal že izredno komercialno usmerjeno in je skorajda nemogoče najti še kakšnega privatnega obrtnika, ki bi dežnike ročno izdeloval v svoji mali obrtni delavnici.

Tako si izdelovanje dežnikov ogledam kar v večji delavnici, prirejeni za turiste, ki se skriva za eno največjih prodajaln s temi izdelki. Tajci se tu izkažejo kot pravi trgovci, saj se je najprej treba sprehoditi skozi industrijsko trgovino, ki pa me kljub temu, da je vendarle namenjena zgolj turistom, naravnost očara.

Dežnikova vas

Police so napolnjene z najrazličnejšimi dežniki živih barv, pisanih vzorcev ter različnih velikosti. Tam najdemo dežnike iz papirja, svile ali bombaža. Največji, s premerom več metrov, krasijo stropove in kljub tradicionalni izdelavi s svojimi vzorci premamijo tudi najbolj zahtevne in modno usmerjene kupce. Kupimo lahko vse, od najmanjših, ki so primerni za okrasitev sadne kupe, do tistih, ki nam delajo senco na vrtu. Razlikujejo se po namenu – eni so premočljivi in so izključno za zaščito pred soncem, drugi so vodoodporni in jih dež zaradi posebnega premaza ne more uničiti. Med brskanjem po policah ugotovim, da so med njimi na mojo srečo tudi takšni, ki so kljub solidni velikosti in ročni poslikavi zanemarljiv strošek, in že tuhtam, kako bom kakšnega v svojem nahrbtniku lahko varno prinesla do doma. Enega skrbno spravim, da me bo čakal na poti iz trgovine, in grem na zadnje dvorišče, da bi si ogledala celoten prikaz izdelave teh lepotcev.

Prikazani so prav vsi proizvodni procesi, od pridobivanja papirja s pomočjo večurnega namakanja koščkov murkinega debla v vreli vodi do rezljanja ročajev, povezovanja z nitjo celotnega ogrodja dežnika, narejenega iz bambusovega lesa, premazovanja za vodoodpornost ter natančne kontrole, da na koncu celotnega proizvodnega procesa dobimo brezhiben izdelek. Vse skupaj pa kot zadnji začinijo še umetniki, slikarji, ki na dokončane izdelke slikajo različne vzorce, največkrat z rastlinskimi in živalskimi motivi. Slikarji se mnogokrat bolj kot dežnikom raje posvečajo nam, obiskovalcem, in nam za nekaj deset bhatov na majice, nahrbtnike, mobilne telefone, čevlje, hlače, kape radi naslikajo nekaj iz svoje ponudbe. Vendar ne glede na to skrbijo, da se ročna obrt izdelovanja dežnikov kljub tehnologiji, ki jo današnji svet premore, še ohranja, pa čeprav samo zaradi nas, radovednih turistov.