Cinque Terre - romantika ob Ligurskem morju

Cinque Terre (po naše Pet dežel) sestavljajo slikovite vasice, nanizane ob severozahodni obali Ligurskega morja.
Objavljeno
30. avgust 2013 12.03
Barbara Petek, Delo.si
Barbara Petek, Delo.si

Območje je od leta 1997 pod Unescovo zaščito. Odločitev, da ta košček italijanske obale (poleg Cinque Terre še sosednji park Portovenere in bližnji otočki Palmaria, Tino in Tinetto) dodajo na seznam naravnih znamenitosti, so tedaj utemeljili s pojasnilom, da ima ta del Italije neprecenljivo vrednost, saj »predstavlja sobivanje človeka z naravo, s čimer je bila ustvarjena čudovita panorama, ki slika tradicionalen način življenja, ki v svoji prvotni obliki obstaja že tisoče let«.

Tudi zato je vožnja z avtomobili, razen za domačine, v glavnem nezaželena. Vasi - od severa si sledijo Monterosso al Mare, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore - so za promet popolnoma zaprte, a to ne predstavlja nikakršne težave.

Povezane so namreč s pešpotmi, zaradi katerih so navdušeni pohodniki z vsega sveta ta del italijanske obale označili kar za »pohodniški raj«. Lansko jesen so večino teh v skalo vklesanih poti poškodovali plazovi, ki so na tem območju pogost pojav, in so bile še slabo leto pozneje za obiskovalce zaprte.

Stopnice in gneča

A rekreacije je tudi brez tovrstnih pohodov več kot dovolj, saj si že med ogledom vasic, ki so skoraj dobesedno vklesane v skalo, zgrizeš kolena (»Domačinke morajo imeti najlepše zadnjice v Evropi!«).

Iz tega razloga in moje ne ravno najboljše fizične pripravljenosti je torej že takoj odpadel ogled Corniglie. Vasica je najenostavneje dostopna po pešpoti (»Dangerous path, no entry«) ali pa z vlakom. A ko že misliš, da si na cilju, se je potrebno do same vasi povzpeti še po približno 370 stopnicah.

Turistično najbolj oblegan je Monterosso al Mare, najsevernejša od vasic, ki je pravzaprav že kar mesto. Glavna ulica na prvi pogled spominja na Portorož, peščene plaže pa, vsaj po številu sonca željnih turistov, na Miami.

Tisti, ki bi se sredi dneva želeli malo ohladiti v morju, se kar nahodijo, saj - vsaj sredi avgusta je bilo tako - večino vhodov na plažo krasi napis »Beach full«.

Nekaj kvadratnih metrov prostora je bilo moč najti na skrajnem severu, kjer te med kopanjem »opazuje« 14 metrov visok marmornat kip Neptuna. Leta 1910 ga je dala narediti izjemno premožna družina, podpira pa ploščad, ki so jo takrat uporabljali kot plesišče. Kip je bil močno poškodovan med drugo svetovno vojno, v desetletjih po njej pa ga je še dodatno uničilo morje. Zdaj je brez ene noge, rok in oči in plavanje pod njim ni nič kaj prijetno.

Italijanščina obvezna

Optimist, tudi tisti, ki mu je sicer jasno, da Italijani ne slovijo ravno kot poligloti, bi pričakoval, da v tako turistično obleganih krajih ne bo težav s sporazumevanjem, sploh glede na to, da je bila velika večina turistov Kitajcev, Japoncev in Francozov. A bi se seveda motil.

Brez vsaj osnovnega znanja Italijanščine pač ne gre. Izjemno dobro sicer razumejo razne geste, kot so mahanje in kazanje, tako da v restavracijah in gostilnah še nekako gre. Težava nastane pri dajanju navodil kam/kdaj/kako. Tudi za nekaj tako preprostega, kot je kupovanje avtobusne vozovnice, si je treba vzeti čas, saj se je našla prodajalka v trgovini, ki je ob povpraševanju za »bus ticket« najprej veselo prikimavala, nato pa prinesla sekundno lepilo.

Tudi polna denarnica

Veliko je tudi prevarantov. Vsaj tistih, ki prežijo na utrujene turiste in jim »po ugodnih cenah« ponujajo prenočišča. Pred njimi opozarjajo velike table na železniških postajališčih (»Welcome! Trust no one.«)

Cene so sicer dokaj zasoljene - nočitev z zajtrkom je težko najti pod 80 evri na noč, tudi v nekoliko bolj oddaljenih vasicah, v hostlu pa se dobi posteljo že za 16 evrov. Prav vse pa je potrebno rezervirati nekaj mesecev vnaprej.

Toliko vnaprej je dobro začeti tudi varčevati, saj so cene za naše razmere nekoliko višje.

* cestnina: 40 evrov v eno smer

* bencin: 1,70 do 2,00 evra na liter,

* dvodnevna turistična karta, v katero so vključeni prevozi z vlaki, vstopnine za pešpoti, nekatere muzeje in znamenitosti: 20 evrov,

* pivo: 5 do 6 evrov,

* pica: 9 do 14 evrov (in dodatna dva evra na osebo za pogrinjek).

Pri potovanjih, krajših od tedna dni, se da tako precej privarčevati, če s seboj vzamete hladilno torbo z nekaj sendviči in pivi.

A vseeno bi bil greh ne poskusiti tamkajšnji specialiteti, ki ju sicer strežejo na vsakem koraku - pesto in školjke. A pri slednjih previdno, da ne boste kot Francozinja iz sosednje sobe večino dopusta občudovali zgolj razgled, ki se ponuja iz kopalnice.