Tiskane izdaje
InterRail, sinonim za prve popotniške avanture, prvi korak v samostojnost, druženje z vrstniki iz različnih držav, praznuje 40. rojstni dan. Dolga doba za vozovnico za prevozno sredstvo, ki ga izpodrivajo druge oblike, začenši z nizkocenovnimi letalskimi prevozniki. A za združenje Eurail, ki skrbi za vozovnico, so to zgolj izzivi za prihodnost.
Potniki, ki so prvi uporabili vozovnico InterRail, so že zajadrali v svoja 60. leta, a jih prav na ta potovanja z vlakom vežejo najlepši spomini. Mladenkam in mladeničem so železniški prevozniki 1. marca 1972 ponudili InterRail, vozovnico za mlajše od 21 let.
Mnogi so si potovanje z InterRailom privoščili po srednji šoli in se podali na nepozabno avanturo pred vstopom na univerzo - nekateri med njimi so si privoščili celo leto odmora in ga porabili za odkrivanje novih kultur in spoznavanje vrstnikov. Za mnoge je bilo takšno potovanje prvo srečanje s samostojnostjo in neodvisnostjo od staršev. Trg se je na vozovnico takrat dobro odzval in sodelujoče železnice so se leta 1979 odločile za dvig starostne meje na 26 let. Tudi število držav, kjer je vozovnica veljala, se je z začetnih 19 kmalu povečalo na 30.
Leta niso več pomembna
Danes je vozovnica InterRail, ki jo upravlja združenje železniških prevoznikov Eurail Group, namenjena vsem ljubiteljem potovanj z vlakom, ne glede na njihovo starost. Ponudba je poenostavljena tako z geografskega vidika kot glede trajanja vozovnice.
Potniki lahko izbirajo med globalno (InterRail Global Pass), ki velja v vseh sodelujočih državah, in vozovnico, ki velja v le eni državi (InterRail One Country Pass). Globalna vozovnica obstaja v tako imenovani fleksi obliki, kjer ima potnik na voljo bodisi pet potovalnih dni znotraj desetih dni bodisi deset potovalnih dni znotraj 22 dni. Drugi tip globalne vozovnice je neprekinjena vozovnica, ki velja 15, 22 ali 30 dni.
Najceneje za mladino
Vozovnica InterRail je še vedno najcenejša za mlajše od 26 let (35-odstotni popust na odraslo vozovnico), pri čemer njihove vozovnice veljajo le za drugi razred, medtem ko odrasli in seniorji (stari 60 ali več let) lahko izbirajo med prvim in drugim razredom. Starostno omejitev so poskusno najprej odpravili v nordijskih državah (leta 1989), štiri leta kasneje tudi drugod.
Leta 2010 so uvedli še popust za seniorje. Tako bodo, denimo, za 15-dnevno vozovnico InterRail za drugi razred upokojenci odšteli 380 evrov. Otroci, mlajši od štirih let, potujejo s starši ali starimi starši brezplačno, mlajši od 11 let pa so deležni 50-odstotnega popusta. Cene globalnih vozovnic InterRail se začnejo pri 175 evrih (petdnevna fleksi vozovnica za mladino) in sežejo tja do 977 evrov (mesečna vozovnica prvega razreda za odrasle). Opozorimo še, da vozovnica InterRail ne velja v lastni domovini in da so pri nekaterih vlakih potrebna različna doplačila, denimo rezervacija sedeža.
Načrtovanje je odveč
Največji čar potovanja z InterRailom je brezskrbnost načrtovanja, kar si danes težko predstavljamo. Vendar je res skrajno preprosto: prideš na železniško postajo, si izbereš cilj potovanja, se vkrcaš na vlak in začneš uživati. To je tisto pravo interrailovsko doživetje. S sodobnimi komunikacijskimi napravami in internetom lahko kar na vlaku rezerviramo prenočišče v kraju, kamor se bomo pripeljali, in preverimo vozne rede naslednjih vlakov. To pa je - poleg umika starostne omejitve - tudi edina večja razlika med InterRailom nekoč in danes.
Klepet z rekorderjem
Na praznovanje 40. rojstnega dne vozovnice InterRail so organizatorji povabili tudi svetovnega rekorderja, Nemca Manfreda Weisa, ki je pred 25 leti osvojil svetovni rekord v najdaljšem enomesečnem potovanju z vlakom. Mladi Weis je prepotoval natanko 36.030 kilometrov in bil oktobra 1988 vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov. O tej izkušnji smo ga povprašali tudi mi.
Kako ste dobili idejo, da bi se potegovali za mesto v Guinnessovi knjigi rekordov?
V roke mi je prišel članek o fantu iz južne Nemčije, ki je dosegel takšen rekord. Pisalo je tudi, kako ga je dosegel: enostavno je potoval iz rodne vasi v Skandinavijo in nazaj, zamenjal oblačila ter nato potoval na Škotsko in nazaj in tako dalje.
Na zemljevidu so bila njegova potovanja videti kot zvezda. Sam pri sebi sem pomislil: to ni InterRail, to je le potovanje, na katerem želiš narediti čim več kilometrov. Rekel sem si, da lahko naredim bolje in da bi moralo biti moje ime v knjigi rekordov.
Podvig verjetno ni bil tako preprost?
Z idejo v glavi, da poskusim preseči obstoječi rekord v najdaljšem 30-dnevnem potovanju z železnico, sem si izdelal okvirni terminski načrt, da bi videl, ali lahko potujem okoli Evrope z železnico in obenem naredim več kilometrov kot on.
Na koncu se je zdelo, da bi mi moralo uspeti. »Pa pojdimo,« sem si rekel. Povezal sem se z organizacijo, ki skrbi za evidentiranje Guinnessovih rekordov, in se pozanimal, kaj bi moral storiti, da bi mi priznali rekord. Dejali so mi, da bi jim moral za priznanje rekorda poleg vozovnice priložiti še majhen potovalni dnevnik, v katerega bi zapisal vse vlake, s katerimi sem potoval, nadalje bi moral na vsaki železniški postaji, kjer bi se ustavil, pridobiti žig.
Seveda bi potreboval tudi žige sprevodnikov na vlakih, ki bi dokazovali, da sem resnično potoval z navedenim vlakom. Vse to sem zbral skupaj s potrdilom Nemških železnic (Deutsche Bahn), da sem v resnici prepotoval 36.030 kilometrov v 30 dneh. Dokazila sem poslal na združenje Guinness in priznali so moj rekord.
Ali ste še vedno nosilec tega rekorda?
Da. Slišal sem sicer, da so nekateri potovali celo dlje kot jaz, vendar tega ni nihče dokumentiral, zato jim rekorda niso priznali. Menim, da so za osvojitev takšnega rekorda vseeno potrebne priprave. Tudi če namreč misliš, da si prepotoval toliko kilometrov, to še ne pomeni, da si jih res.
Kako ste preživljali teh rekordnih 30 dni na vlaku?
Vse skupaj je bilo zame prava zabava, saj še danes rad potujem z vlakom. Zelo rad sem v gibanju: prvi dan v Stockholmu, naslednji dan že v Parizu, 24 ur kasneje že kje v južni Španiji. To nenehno spreminjanje okolja naravnost obožujem. Doseganje rekorda je bilo zame zelo sproščujoče. Samo sedel sem v svoji mali »dnevni sobi« - kupeju.
Tam sem imel prtljago in hrano ter užival v opazovanju bežeče pokrajine. Potovanje sem načrtoval tako, da sem se vozil po panoramskih progah in med potjo posnel veliko fotografij. Tedaj se niti nisem zavedal, da sem v tem času govoril z ogromno ljudmi, naključnimi sopotniki na vlaku. Ves čas sem si zapisoval občutja s potovanja. Dolgčasa nisem poznal, saj sem imel vedno kaj početi. Ko sem 30. dan prispel na cilj, sem ugotovil, da bi brez težav potoval še dva tedna ali več. V resnici sem bil žalosten, da se je potovanje končalo.
Ste na številnih potovanjih doživeli kakšno neprijetno izkušnjo?
Vsekakor sem na vlaku doživel marsikaj. Že po tednu dni so mi na primer ukradli nahrbtnik. V prvem hipu se mi je to zdel velik problem, a po premisleku sem uvidel, da je najbolje pot nadaljevati in vsebino ukradenega nadomestiti z novo. Moja punca, danes žena, mi je takrat priskrbela nov nahrbtnik in mi ga dostavila na železniško postajo, zato sem moral le malo spremeniti svoj načrt, kar pa se je na koncu izkazalo za dobro.
Za piko na i me je na koncu potovanja doma čakal moj ukradeni nahrbtnik, saj so ga v tem času našli. Seveda sem se na potovanjih srečal s številnimi preglavicami. Naj omenim izkušnjo iz Španije, kjer nekateri vlaki kratko malo niso obratovali, zaradi česar sem spet moral spremeniti načrt. Vendar na to gledaš kot na izziv, del zabave. Kajti če gre vse kot namazano, ni več tako zanimivo.
Na enem od potovanj so mi ukradli kamero, vendar so vse te preglavice v primerjavi z vsemi lepimi doživetji zanemarljive. Da, občasno so bile tudi težave s polno zasedenimi vlaki. Tako smo, denimo, iz Beograda proti Atenam stali kar 24 ur; kljub gneči in vročini je bilo zabavno. To je bilo celo eno mojih najboljših potovanj, čeprav sem bil na koncu zelo utrujen.
Opažate razlike med potovanjem z vozovnico InterRail v vaši mladosti in danes?
Potovanje z vlakom kot tako in vozovnica InterRail se nista spremenila. Še vedno lahko, tako kot nekoč, kupiš enomesečno globalno vozovnico. Tudi različna doplačila so obstajala v tistih časih. Pač pa sem se spremenil sam, no, za začetek sem 25 let starejši in ne bi več porabil 24 ur stoječ v polnem vlaku, ampak bi poiskal drug vlak ali prespal v hotelu. Tudi moje dojemanje potovanja se je malce spremenilo. Ni več toliko interrailarjev, kot jih je bilo nekoč.
Čedalje več vlakov je opremljenih s tako imenovanimi letalskimi sedeži, zaradi katerih je težje priti v stik z ljudmi kot nekoč. Morda je to ena od razlik. Vsekakor je laže, odkar imamo evro. Pa tudi mejnih prehodov med članicami EU ni več, kar je zagotovo velik plus. Kar pa zadeva samo potovanje z železnico, bistvenih razlik ni. No, vlaki so hitrejši kot nekoč, to je res. Vendar so hitri vlaki za uživanje v pokrajini neprimerni, so pa odlični za hitro premagovanje daljših razdalj.
Kaj bi kot stari maček svetovali mladim popotnikom, ki se odpravljajo na svoj prvi InterRail?
Prvi nasvet, ki bi jim ga rad dal, je, naj si nič ne rezervirajo vnaprej. Preden odpotuješ, si moraš priskrbeti čim več informacij o železniškem omrežju, voznih redih, vendar ne delaj rezervacij. S tem odstraniš zabavni del. Le potuj. Ne skrbi, če se na poti kaj zalomi. Mnogi me sprašujejo, kaj narediti, če se zgodi to in to. Jaz jim pravim, naj le potujejo in ne skrbijo. Na koncu se vse uredi.
Prav tako bi svetoval, naj se ognejo uhojenim potem in preizkusijo kaj novega. Čeprav sem računalnikar, vsem pravim, naj se ne zanašajo na internet. Tam je veliko neuporabnega. Zato raje povprašajte lokalno prebivalstvo in si nabavite zemljevid železniških povezav v tiskani obliki. Ta je veliko bolj zanesljiv kot internet.
