Tiskane izdaje
Simona Fajfar
Popotniki lahko tam iščejo različne kamnine, s kladivom razbijajo kamne, jih po kapljicah polivajo s solno kislino in pod drobnogledom preverjajo, ali so našli fosile ... Tudi jeseni in pozimi.
Geološko pot Kobilji curek so letos zasnovali v Parnasu, zavodu za kulturo in turizem iz Velikih Lašč. Uspelo jim je povezati stroko, ki je raziskala območje Roba, z naravnimi danostmi in zgodovino ter to obiskovalcem ponuditi na način, ki pritegne. Ena prvih skupin, ki se je sprehodila po novi turistični pridobitvi in v kateri so bili tudi štirje otroci, med njimi celo najstnica, je po nekajurnem dogajanju soglasno ugotavljala, da je bilo »zelo zanimivo«. In zabavno.
Najvišji slap na Dolenjskem
Zgodba se začne na Robu, ob stavbi, kjer je sedež Parnasa. Tam smo na klopi, sestavljeni iz različnih vrst kamnov, izvedeli, da v okolici Roba najdemo številne kamnine, na naši poti pa bomo iskali peščenjak, tuf, črni plastnat apnenec, neplastnat apnenec, dolomit, lehnjak in fosile. Kovinski relief, ki je nastal v okviru tega projekta, prikazuje geološko sestavo območja, a tako, da je primerno tudi za slepe: dotikanje torej ni samo dovoljeno, ampak celo zaželeno. Brajica, v kateri so ob kamnih napisana njihova imena, pa je, smo ugotavljali, daleč od nam prepoznavnih znakov in sposobnosti tipanja.
Pravo raziskovanje se je začelo na poti, do katere smo iz središča Roba zavili levo in potem po nekaj sto metrih našli smerokaz za odcep za Kobilji curek. Občina Velike Lašče je v resnici prav bogata z vodnimi viri, med drugim slapovi, tako da ni presenetljivo, da je Kobilji curek s 30 metri višine največji slap na Dolenjskem. Do njega vodi pešpot, ki se jo da večinoma – izjema je le dostop do slapa – prevoziti tudi s kolesom.
Z oblikovanjem geološke poti pa so običajno pohodniško pot spremenili v pravo malo raziskovalno ekspedicijo, ki traja približno dve uri. Naši mlajši raziskovalci so z vso vnemo iskali modro-zelene kovinske številke, ki ob poti pomagajo najti posamezne točke geološke poti Kobilji curek. To v resnici ni zapleteno, vendar zahteva nekaj pozornosti in dar opazovanja, saj številke v naravi niso moteče in se ujemajo z okoljem. V pomoč je tudi brošura Po čem hodimo v Robu?, ta je izšla ob ureditvi geološke poti, ki nas usmerja, kje iskati posamezno kamnino.
In nam je to šlo dobro od rok. Prvo številko in s tem kamnino smo našli po približno stotih metrih poti, tako kot je napovedala brošura: vijolično rdeč peščenjak in muljevec. Naše vodnice Metka Starič, Klara Debeljak in Alenka Peterc, ki so obvladovale celotno skupino, so izmenoma spraševale in razlagale, tako da smo mimogrede izvedeli še nekaj o nastanku te kamnine: o nalaganju v morju, sprijemanju, tektonskih premikih in barvi, ki je posledica železa. Pa o tem, da je geološka pot speljana po okoli 250 milijonov let starih kamninah, kar verjetno tudi v glavah odraslih odzveni kot nekaj, kar je samo zelo, zelo staro. Vsekakor, so dodali otroci prepričano, iz časov pred dinozavri.
Deset postaj,
Toda geološka pot Kobilji curek ne ponuja samo zgodb o kamninah na tem območju. Na manj kot polovici poti smo naleteli na poznoantični zaporni obrambni sistem Claustra Alpium Iuliarum oziroma zapore Julijskih Alp, ki so največji sklop rimskih ostalin na naših tleh. V bližini Roba sta se ohranila dva odseka tega zidu, ki je tekel od Reke prek Prezida in blizu Roba naprej proti Borovnici, mimo Vrhnike in še naprej od Cerkna. Z majhno pomočjo naše vodičke pa smo našli tudi ostanke rimskega stolpa. Domišljija je hitro zgradila stavbo, ki je imela tri nadstropja in kjer je bilo prostora za desetino vojakov.
Geološka pot Kobilji curek in pot Claustra, ki je speljana ob rimskem zidu in označena z belo-modro markacijo, se za kratek čas združita. Zato smo se nekoliko stran od ostankov rimskega stolpa, ob lesenem milniku, ki so jih postavili na vsakih 333 metrov poti Claustra, ustavili, mlajši del odprave pa je rešil nalogo iz knjižice geološke poti. Čeprav se zdi morda nenavadno, toda kamnine in Rimljani gredo skupaj.
Potem pot postane spet geološko obarvana. Iskali smo apnenec, tokrat z majhnimi pikicami – fosili! Gledanje skozi lupo je že samo po sebi dobra reč, če pa nam vodička pod nos pomoli še kamen s fosili, ki so ga našli na tem območju in so v njem tudi s prostim očesom vidne izboklinice, je to dobitna kombinacija. To so, so nam povedali, majhne školjkice, ki so včasih živele na tem območju. Ker je tu nekoč bilo morje.
Naj pot 2012, tretje mesto
Čeprav smo večji del geološke poti raziskovali kamnine in smo se spomnili starih Rimljanov, obisk največjega dolenjskega slapa ni slaba zamisel, tudi če se kdaj do njega opravite kar tako, na sprehod. Odrasli smo se ustavili ob tabli, kjer so zapisani osnovni podatki o Kobiljem curku in med drugim piše, da je območje gozdni rezervat. Mlajši pa so po svoje, tako kot vso pot med točkami, hiteli naprej, do slapa. Ta je imel kar precej vode, ki se res v ozkem slapu, v resnici curku, spušča z višine tridesetih metrov. Povsem razumljivo, da ga je furman, ki ga je slap spominjal na kobilo, ki opravlja malo potrebo, tako poimenoval.
Ta naravna znamenitost je sestavljena iz dveh slapov, vsak ima po 15 metrov, ki ju loči komajda opazen plato. Ob vznožju je še zadnja kamnina, vključena v geološko pot, lehnjak, ki si ga zaradi krhkosti nismo ogledali pobliže, po poti nazaj pa smo postali še ob zadnji zanimivosti, meandru.
Kajti v resnici smo že nestrpno čakali nadaljevanje našega izleta. V centru Parnas smo se razdelili, tako da smo ženske nato pekle rimski kruh – okusen je in diši po rožmarinu, a to je vse, kar se spodobi na kratko povedati –, možakarji pa so iz papirja delali rimske stolpe. Dva sta se poskusila še v petteii, namizni igri rimskih vojakov, pri kateri sta uporabljala bele in črne kamenčke, ki smo jih nalašč za to igro nabrali na poti.
Tako se je dveurni potep po geološki poti Kobilji curek kar nadaljeval in verjetno bi tam zaradi številnih zanimivosti lahko preživeli ves dan. Zanimiv dan za vso družino. Vsekakor pa lahko le pritrdimo Turistični zvezi Slovenije, ki je na letošnjem tekmovanju Moja dežela – lepa in gostoljubna geološki poti Kobilji curek, ki je nastala v okviru pobude Leader in se financira iz evropskih sredstev, podelila tretje mesto v kategoriji Naj pot 2012. Vredno obiska!
