Tiskane izdaje
Petkilometrska, srednje zahtevna Pot treh gradov, po kateri bomo pešačili manj kot dve uri, se začne pri vhodu v Loški grad, vseskozi pa nas vodi podoba srednjeveškega paža. Kot pravijo Ločani, je upehani pohodnik ob pogledu na ruševine Stolpa na Kranclju in najstarejšega Starega gradu (oba sta bila leta 1511 tako prizadeta v potresu, da ju niso več popravljali) prisiljen postati ob njiju. In tako lahko začne razmišljati o minljivosti slave ...
Enako slikovita je dvokilometrska Pot v Puštal, po kateri nas vodi podoba žabe z glavnikom. Žaba? Glavnik?
Goveji in koštrunovi rogovi, to je kampel
Marija Demšar iz Razvojne agencije Sora, vodja projekta V zgodbe odete poti, me že čaka na začetni točki na Mestnem trgu nasproti Martinove hiše in skupaj se sprehodiva najprej do predmestja Karlovec. »Najverjetneje izvira iz hrvaščine oziroma hrvaškega Karlovca v Vojni krajini,« pove vodnica pred grabljami Firbarjeve (barvarske) hiše, na katerih so vse do začetka 20. stoletja sušili pobarvano laneno platno. Druga zelo razširjena obrt, ki pa se je sicer najprej razvila v mestu v prvi polovici 18. stoletja, pa je bila glavnikarstvo. Puštalci, ki so nato povsem prevzeli pobudo, so »kample« izdelovali iz govejih in koštrunovih rogov, in da so dobili glavnik, je bilo potrebnih od 18 do 20 delovnih faz, končno razkrije prvi del uganke sogovornica.
Le nekaj korakov proč je rojstna hiša botanika Frana Jesenka (1875–1932), na križišču Kopališke in Fužinske ulice oziroma na meji predmestij Karlovca in Studenca je velika kapela oziroma Lepo znamenje, h kateremu so se hodili domačini priporočat za srečno zadnjo uro, od nekdaj pa je bil tu tudi zaradi bližnjega vodnjaka priljubljeno zbirališče. Sledeč talnim oznakam zavijemo proti Hudičevi brvi. Kot pojasni Marija, Zgodba o Hudičevem mostu pripoveduje, da so Puštalci tu zgradili most zato, da bi ušli nagajanju hudiča. Ta nepridiprav jim je prevračal brod, ko so hodili v mesto prodajat glavnike.
Včasih so bile med Puštalom in Škofjo Loko kljub veliki geografski bližini velike razlike predvsem v socialnem statusu, Puštal pa je od 13. stoletja spadal tudi pod drugo gospostvo kot Škofja Loka. V Puštalu (ime izvira iz Burgstelle, gradišče) so nekoč živeli predvsem bajtarji in kajžarji, ena od njihovih najbolj nenavadnih dejavnosti pa je bila lovljenje in prodaja žab, saj jih je bilo v Puštalu zelo veliko, je razkrila Marija še drugi del slikovne uganke. Po legendi je bil namreč hudič zelo jezen, ker so »Puštuci« postavili brv z znamenjem, in zato jim je zaredil žabe. Da bi jih bilo še več, jih je podnevi pasel, ponoči pa dvoril županovi hčeri ... Kljub temu da so Puštalci žabe lovili in prodajali, jih ni zmanjkalo vse do danes. Hudiča so pregnali tako, da so sredi brvi postavili znamenje sv. Janezu Nepomuku, izpod Šturmove skale, kjer se je nato še nekaj časa skrival in od koder ob vročih poletjih še vedno skačejo pogumni domačini, pa je izginil. Recepti za žabje krake in obaro pa so se ohranili.
Plemkinja, ki je ostala
Sprehodimo se mimo izredno lepo ohranjenih hiš iz 18. stoletja, Bernikove in Poličarjeve. Na pročelju Poličarjeve hiše je mogoče celo najti oznako z datumom 27. 9. 1926, do katere je segala voda ob poplavi, ko se je utrgal oblak. Pot vodi mimo nekdanjega kopališča proti najbolj znani in izjemno lepo obnovljeni Nacetovi hiši iz 16. stoletja, ki je bila leta 2001 razglašena za spomenik kulturne dediščine državnega pomena. Od te hiše se vrnemo proti brvi in nadaljujemo proti Puštalskemu gradu, v katerem je bil nekoč tudi Loški muzej, zdaj pa je glasbena šola. Kot je pojasnila Marija, je v gradu največja dragocenost freska Giulia Quaglia Snemanje s križa iz leta 1706, ki spada med največje dragocenosti v Škofji Loki. V 16. stoletju so bili puštalski gospodje protestanti in v kotu gradu so celo uredili molilnico, v 18. stoletju so postali novi lastniki baroni Wolkensperg. Zadnja baronica, novembra lani umrla Hildegarda Svoboda von Wolkensperg, je bila najverjetneje celo edina slovenska plemkinja, ki je po letu 1945 lahko ostala v svojem gradu, dvorec in nekaj posesti pa so ji bili vrnjeni leta 2004.
Od Puštalskega gradu se mimo kapelic križevega pota povzpnemo na Hribec do cerkve Povišanje svetega Križa, ki so jo postavili puštalski Wolkenspergi in do katere so se nekoč vile procesije cehovskih bratovščin. Gašper Bernik, ki kot cerkovnik že 50 let nadvse vzorno skrbi za to, da sta cerkev in njena okolica urejeni, razkrije, da je na Hribcu največ vernikov v postnem času. Zunaj postnega časa sta le dve maši: ko je tako imenovana urna maša pred vnebohodom za dobro letino ter na drugo nedeljo v septembru, na »smenj«, ko slavijo povišanje svetega križa. V cerkev vodi zelo nizek vhod, v njej pa sta 14. postaja križevega pota in zvon želja. Preden potegneš za vrvico, je treba dobro premisliti, pojasni Gašper in doda, da se prostoru – v katerem zvonijo obiskovalci cerkve, za bolnike pa v upanju na ozdravljenje tudi prižigajo sveče – reče Puščavica. Cerkev krasi tudi zelo slikovit oltar, o katerem je celo arhitekt Jože Plečnik dejal, da mu ni enakega v Sloveniji in ga je treba ohraniti izvirnega ...
Tematska pot se tu konča, sledi le še vrnitev do Mestnega trga.
Jezuita Teunerja
Glede na to, da je v Škofji Loki tudi zaradi te tematske poti, na kateri je predstavljena pripoved iz knjige Lojzeta Zupanca Kamniti most, oživljena legenda o prikazovanju peklenščka, me je zanimalo, ali je še kakšen kraj, kjer so »posebne« energije. Predvsem starejši Ločani bi znali povedati, da jih je najti tako na Hribcu kot tudi na griču Gavženk, kjer so obešali zločince. Po zaslugi Ivana Tavčarja in njegove Visoške kronike pa je znana legenda o Agati Schwarzkobler, ki je bila obtožena čarovništva in je prestala preizkus z vodo na sotočju Poljanske in Selške Sore ... Na Slovenskem je bilo sicer v 16. in 17. stoletju približno 500 ljudi obtoženih čarovništva, kaj konkretno se je dogajalo v Škofji Loki, kjer se je jezuit Adam Teuner v 16. stoletju celo pritoževal, da ljudje bolj verujejo v hudiča kakor v boga, pa smo poskušali izvedeti od zgodovinarja Alojzija Pavla Florjančiča. Ob pikri pripombi, zakaj nas vendar zanimajo predvsem negativni dogodki, katerim ljudje z domišljijo marsikaj dodajo, je pojasnil, da je v Loških razgledih iz leta 1955 prebral, da je bila 18. maja 1652 Anica Wudlin (Budlin) kot čarovnica obsojena na smrt na grmadi. »Morda gre za isto osebo (zapisano kot Anica Burnik), proti kateri je leto prej v Loki potekal čarovniški proces. Leta 1676 pa je bila oproščena čarovništva Margareta Židko. Podatke je avtor Janez Dolenc navajal po Dimitzu, v Mitthheilungen 1862. Proces proti Agati Schwarzkobler pa je vrli Ivan Tavčar v smislu licentiae poeticae le zelo slikovito in vešče vtkal v povest Visoška kronika. Morda je bilo na Loškem čarovniških procesov celo manj kot v drugih, neškofijskih gospostvih na Kranjskem. Zadnjo »čarovnico« na Kranjskem, Marijo Češarek, so sežgali na grmadi 11. maja 1701 v Ribnici. Pred tem so ji odsekali glavo,« je razložil sogovornik.
»Morda je Tavčar vzel za primer prav proces proti Margareti Židko za sodbo Agati, umestil pa ga je v leto 1698, ko je freisinški škof Janez Frančišek (ordinarij 1695–1727) z velikim pompom obiskal Škofjo Loko. Obiski škofijskih zemljiških gospodov iz Freisinga v Loškem gospostvu so bili bolj izjema kot pravilo,« razmišlja zgodovinar. O slabi energiji na Hribcu Florjančič ni vedel nič, po njegovem mnenju bi utegnila biti, če že, na Loškemu gradu, saj so se tam res vseskozi dogajale neprijetne stvari, uradi z biriči, ječe, zasliševanja in obsodbe, po 2. svetovni vojni pa so bili v njem vrnjeni ubežniki, vojni ujetniki in kaznilnica.
