Potovanje v peščena nedrja Omana

Puščava Wahiba: dlje ko greš vanjo, bolj ti postane jasno, da se z naravo ne moreš meriti.
Objavljeno
20. februar 2013 10.07
Nina Kogej, Trip
Nina Kogej, Trip
Počasi sva se prebudila v megleno jutro, kar je bilo vsaj zame pravo presenečenje, glede na to, da sva noč preživela sredi peščenih sipin.

Zaslišim zvok zadrge, ki se odpira na najinem šotoru, in klic, naj hitro pridem iz šotora. Nase navlečem topel pulover in prav nič korajžno ne zakorakam v meglico, ki se je spuščala z vrha 150-metrske sipine, pod katero sva prejšnjo noč postavila svoj šotor. Meglica je spomine na puščavske prizore iz prejšnjega dne spreminjala v nekakšno vlažno področje.

Čredi kamel, ki je iskala svoj prvi jutranji obrok v neposredni bližini najinega šotora, je takšno vreme povsem odgovarjalo, saj se niso kaj dosti zmenile za naju; počasi so kopitljale naprej in njihovi odločitvi sva sledila tudi midva. Začel se je še en dan v puščavi.

Še dan prej sva dvomila, da bi lahko prečkala omansko puščavo Wahiba, a po enourni beduinski lekciji iz vožnje čez sipine sva bila vsako minuto bolj odločena, da to zmoreva. Puščava Wahiba ni največja omanska puščava – od severa proti jugu meri okoli 200, od vzhoda proti zahodu pa okoli 80 kilometrov. In to prostranstvo se nama je zazdelo idealno za najino prvo soočenje in samostojno vožnjo s terencem po puščavi.

Vse je pripravljeno, imava dovolj vode, rezervoar je poln, gume malo siromašnješe z zrakom in spuščene, zemljevid – bolj v uteho kot pa dejansko pomoč – razgrnjen na mojih kolenih.

Oaza, ki je nisva našla

Prvi sončni žarki so vendarle pregnali meglico in že drviva globlje v osrčje te ogromne neznane pokrajine. Na poti opazujeva šotore beduinov, ki, obdani s čredami koz in kamel, še vedno živijo odmaknjeni od civilizacije.

Visoke sipine na najini poti se začenjajo nižati in se spreminjati vse do ravnine, ki ponekod popotniku na ogled vendarle ponudi kakšno grmovje ali drevo. Odtisi avtomobilskih gum v pesku, ki so tod vozili pred nama, postajajo vedno ožji in vse manj vidni. Ob poti ne vidim več kozjih iztrebkov, ki bi opozarjali, da tukaj vendarle živijo ljudje, in v žilah začutim adrenalin. Minejo ura, dve, tri ... nekakšno oazo, ki je bila začrtana na zemljevidu, bi vendarle že morala zagledati. Nekje sva zgrešila pot. Čeprav sredi puščave ni bilo pričakovati nikakršnih smerokazov, je bila po zemljevidu sodeč iskana oaza tako velika, da bi jo težko zgrešila – a kot kaže, sva jo. Ozreva se okoli sebe in se odločiva, da bo najbolje, da najino pot nadaljujeva proti jugu. Orientirava se po soncu, saj najin kompas očitno ne kaže prave smeri. S počasno vožnjo se približujeva malce višji sipini, ki sva jo zagledala že od daleč in naju je navdala z upanjem, da bo od tam razgled vendarle boljši. A vse, kar lahko vidiva, je nova oddaljena sipina. Postajava že malce nejevoljna, saj najetemu terencu oziroma njegovi vzdržljivosti ne zaupava popolnoma, a kljub temu ostajava polna pozitivnih misli. Nova sipina tudi ne ponuja nikakršnega razgleda, le še en pogled na novo sipino v ozadju. To se zgodi še nekajkrat, nato pa v pesku ob poti vendarle zagledava znake civilizacije v bližini – kozje iztrebke. Kmalu se pred nama pojavi beduinski šotor, pred katerim se igrajo otroci.

Ustaviva se, pozdraviva Esalam alejkum, poskušava jim dopovedati, da sva se izgubila, in jih vprašava za pravo pot. Mlad fant nama z roko nakaže približno smer in povpraša za petrol, kar gotovo pomeni, da sva še daleč od najinega cilja. Zahvaliva se in z glasnim vzdihom sedeva v avto. Minute minevajo kot ure in ura se zdi cela večnost. Bolj ali manj voziva po občutku, pogledujeva v nebo in iščeva smer sonca. Kolovoz, po katerem voziva, pa je že težko opaziti. Nekajkrat ga izgubiva in v avtomobilu postaja vedno bolj napeto. Že tako redke besede zamenja tišina in vse skupaj deluje še veliko bolj resno. Svet okoli naju se spet začne dvigovati in nenadoma se znajdeva sredi novih sipin. Še vedno sva globoko v puščavi. Prekrasni prizori se počasi spreminjajo v nočno moro, fotoaparat pa že nekaj ur sameva na zadnjem sedežu.

Šukran džezilen

Nenadoma pa ... Končno se je od daleč nekaj zableščalo, kar se je izkazalo za odsev sonca v šipah avtomobila. Napenjava oči, upava ... počasi se na ustnice prikrade nasmeh. Poleg avta vidiva še enega in za njima se v ozadju dviga beduinski šotor. Začne se vijuganje in prečkanje manjših sipin, ko končno le prideva do šotora.

Prijazni beduini nama mahajo že od daleč in v trenutku, ko stopiva iz vozila, naju obkrožijo radovedni in nasmejani obrazi. Sledi stisk rok, povabilo na kavo in njihovo tradicionalno slaščico halwo. Povprašava za pot, a žal nam komunikacija ne steče ravno najbolje. Na plan privlečeva najin zemljevid in začneva spraševati po mestih, ki se nahajajo na jugu puščave, slednjič se le sporazumemo. Sledi usmerjanje z rokami in risanje najine poti v pesek. Krogci, črte levo in desno … Popoln orientacijski kaos in po kakšni uri se vendarle sporazumemo, da se nič ne razumemo, in vse kaže, da bova v puščavi preživela še eno noč. Sledi povabilo na kosilo, ki pa ga zaradi najinega optimizma, da pred večerom vendarle prideva iz puščave, odkloniva. Starejši možak nato vstane, se napoti do svojega avtomobila in z roko pomaha ter živahno reče jala, jala, gremo, gremo. Sedeva v avto in mu slediva. Vijuganje med velikimi sipinami, prečkanje manjših in dolga vožnja pod žgočim soncem, ki ti v puščavi resnično pokaže, kdo je tu gospodar; nato se možakar nenadoma ustavi in pokaže na ozko cesto, naj ji slediva. Ponudiva mu nekaj denarja v zahvalo, ki pa ga s širokim nasmehom odločno zavrne. Sledi iskren stisk rok in najina hvaležnost v skromnih arabskih besedah šukran džezilen.

Sledi še dve uri vožnje čez pusto pokrajino in v daljavi naposled zagledava majhno naselje. Naprej vodi asfaltirana cesta, z njo pa pride tudi olajšanje, da sva kljub manjšim zapletom prečkala celotno puščavo od severa proti jugu.

Razen s spoznanjem, da z naravo vendarle ni heca, puščavo v lepem spominu zapuščava predvsem zaradi neizmerno prijaznih in s pomočjo radodarnih beduinov, ki sva jih spoznala.

Prav oni so bili največji biser, ki sva ga našla na najini pustolovščini skozi mogočno omansko puščavo.